Bil je moj drugi izlet v Severno Ameriko. Razlog je spet bila mladinska izmenjava, ki sem jo organiziral. To je bilo leta 1994. A kolegom Andrejem sva pristala. Imela sva štiri tedne časa, da v sklopu najine mladinske izmenjave pri Indijancih plemena Cree prideva vse od New Yorka do Saskatchewana v osrednji Kanadi. Najin prvi postanek – New York. Na svojem zadnjem potovanju po ZDA sem spoznal štiri Newyorčane in vsi so mi dali svojo številko ter dejali: »Oglasi se, ko prideš kaj v New York.« In zdaj sem tukaj. Na letališču sem poiskal telefon in jih poklical.
Pri prvem klicu se je oglasil odzivnik: »Številka, ki jo kličete, ne obstaja.«
Ko sem poklical na drugo številko, je oseba na drugi strani odgovorila: »Ne, ne poznam ga, tukaj ne živimo tako dolgo. Mogoče prej ...«
Pri tretjem klicu se ni nihče oglasil.
In pri četrtem ni bilo nikogar.
No, izgleda, da sem vse skupaj slabo načrtoval. Mogoče bi za to moral poskrbeti prej. In kaj zdaj?
Pobrala sva svoja nahrbtnika in šla ven pred terminal, a nisva imela pojma, kaj naj narediva. Ni bilo podzemne železnice, niti avtobusa nisva našla in bilo je vroče. Do naju je prišel taksist in nama povedal nekaj o Franzu Beckenbauerju, slavnemu nemškemu nogometašu. Vprašala sva ga, koliko bi stala vožnja do mesta. Ko nama je povedal, sva se spet vrnila noter. V terminali je bilo poleti leta 1994 prijetno in hladno, midva pa sva bila brez kakršnegakoli načrta in brez interneta.
Nisva imela pojma, kaj naj narediva. Prav tako nisva imela dovolj denarja, da bi lahko kar odšla v kak hotel ali hostel, niti ni bilo v skladu z najino popotniško častjo.
Na letališču sva sedla na stol in tam tudi ostala. Skupaj nisva spravila nikakršnega načrta, tako sva bila zbegana.
Nedaleč od naju pa je sedela družina, verjetno iz Indije ali Pakistana.
Vzel sem svoje steklene frnikole in jih zakotalil proti dvema zdolgočasenima otrokoma. Bila sta deklica in deček, stara mogoče sedem ali osem let.
Zakotalila sta jih nazaj in tako smo si jih drug drugemu kotalili. Nasmejala sta se in nasmejal sem se tudi jaz.
Sedel sem na tleh, zaposlen s frnikolami, dokler nisem opazil mlade ženske, ki je stala pred mano in mi rekla: »Izgledata izgubljena.«
Rekel sem: »Res sva.«
Odgovorila je: »Poznam ta občutek. Ravnokar sem prispela z dolgega potovanja. Sestri prideta pome in govorila bom z njima.«
Prišle so kaj kmalu in po krajšem pogovoru so nama dejale, da lahko ostaneva pri njih.
Kmalu zatem se nas je vseh pet stisnilo v majhen stari avto in odpeljali smo se skozi New York.
Neverjetno. Nisva mogla verjeti, kaj se je pravkar zgodilo.
To je bil začetek čudovitega, a tudi rahlo norega, tedna v New Yorku, res neverjetnega mesta.
Naslednji mesec bom več napisal o ljudeh, ki sem jih spoznal.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
