Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Štoparske dogodivščine – 14. del

Newyorčani ...

Neverjetno, kaj počnejo Newyorčani in kakšni so. Tukaj je nekaj spominov na ljudi, ki sem jih spoznal med svojim tednom v New Yorku leta 1994.

Na avtobusnem postajališču

Hotela sva iti na avtobus, a nisva imela drobiža, ki si ga potreboval, če si v New Yorku leta 1994 hotel na avtobus. Ne spomnim se, zakaj. Stala sva na postajališču in nekoga sem vprašal, če bi nama lahko zamenjal denar. »Ja, seveda, samo malo. Od kod pa sta? Iz Nemčije? Vau, izvolita mojo kaseto, dam vama jo, ker gremo kmalu na turnejo v Nemčijo.«

Na trati v Centralnem parku

Nekako sva se začela pogovarjati, kar je veliko lažje v ZDA kot tukaj v Evropi. Verjetno je bil v svojih dvajsetih, imel temne kodraste lase in sedel s prekrižanimi nogami na trati v slavnem Centralnem parku. Nekaj minut mi je razlagal o svojem filmskem projektu. Šlo je za mehurčke, barve in vrtince. To je bil njegov načrt.

New_York_Stories_-_Newyorske_zgodbe_-_Photo_by_Craig_Adderley_from_Pexels.jpg

Deljenje stanovanja

Živela sva s tremi mladimi ženskami v skupnem stanovanju. Pravzaprav je tam živel tudi mlad moški, a smo ga spoznali le na kratko, ker je bil flavtist in na poti v Evropo, tako da smo mu lahko samo rekli »adijo«. Eden naših gostiteljev je delal v podjetju z ekološko pridelano čokolado.

V parku

Sedeli smo na majhnem zidu v majhnem parku. Zid je segal vse okrog parka in je imel premer mogoče 20 metrov. Ni bil ravno raven, ampak bolj ovalne oblike. Znotraj pa je bil pesek ... kot ogromen peskovnik. Nekaj ljudi je sedelo na najini strani in nekaj na drugi strani, nekaj pa tudi vmes. Naenkrat nas je nekdo z druge strani začel preklinjati in z naše strani je nekdo začel preklinjati nazaj. Vedno več ljudi se jima je pridružilo in v določenem trenutku so vsi, verjetno nekje 40 ljudi, kričali in preklinjali drug drugega in pri tem neverjetno uživali.

New_York_Stories_-_Newyorske_zgodbe_-_Photo_by_Erik_from_Pexels.jpg

Nezakonita nočitev v hotelu

Najprej sem spoznal Indijanca in skupaj sva šla po mestu, potem pa se nama je pridružil špansko govoreči umetnik. Medtem ko se je Indijanec preživljal s preprodajanjem drog, je najin špansko govoreči kolega ravnokar prišel iz Mehike, kjer je skupaj z otroki poslikal cerkev. Dan smo preživeli skupaj in, ker ne jaz ne Indijanec nisva vedela, kje bi prespala, naju je špansko govoreči umetnik pretihotapil v svojo hotelsko sobo, kjer sva preživela noč.

Socialna delavka iz Harlema

Prijateljica mi je dala svojo telefonsko številko in k sreči je še vedno bila dosegljiva, tako da sva se dobila na kavi na Manhattnu. Bila je v svojih dvajsetih in delala kot socialna delavka v Harlemu. Ne vem, če sem pred tem že kdaj spoznal tako živahno osebo. Bila je neverjetno pozitivna in vedno govorila tako navdušeno. Razložila mi je vse ameriške posebnosti, ki so se nanašale na vsakodnevne nanizanke na televiziji, in to na izredno zanimiv način, tako da se tega še vedno spominjam po 27 letih. Na žalost se je v meni že vtisnila ideja, da bom naslednji dan zapustil New York, a je rekla: »Čez tri mesece boš prišel nazaj, preden se boš vrnil domov. Ostal boš pri meni v Harlemu in vedno bom po ulici hodila par metrov za tabo in se zabavala, ko bom gledala, kako se bodo ljudje odzvali na belca.« Na žalost je bila na dopustu, ko sem se vrnil.

New_York_Stories_-_Newyorske_zgodbe_-_Photo_by_Heather_Shevlin_on_Unsplash.jpg

Na žalost ga nisem spoznal

Leto pred tem sem spoznal Newyorčana. Star je bil približno 30 let in je v bistvu bil s Karibov in neverjetno čeden. Seveda je tudi on bil neke vrste umetnik. Imel je svojo agencijo in se je ukvarjal z okraševanjem zabav za izredno bogate v njihovih vilah. In povedal mi je, da tudi vedno gre na te zabave, da vidi, če vse poteka, kot mora, in da razdeli svoje poslovne vizitke. Rekel je, da lahko delam zanj in se mu pridružim na zabavah, ko pridem v New York. Na žalost ni bil dosegljiv, ko sem leto zatem dejansko prišel v New York.

Dva umetnika iz New Yorka

Bila sta na poti v svojem starem kombiju v prostrani Kanadi. Vozila sta se naokoli s svojimi umetniškimi instalacijami, ki sta jih predstavljala v različnih mestih. Kombi je bil neverjetno star in obrabljen, sploh zavore, ki niso več pravilno delovale. Na srečo smo se vozili po neskončno dolgi in ravni avtocesti v Saskatchewanu. Vsake toliko pa smo prišli do križišča in potem sta že oba vneto razmišljala o sto metrih pred sabo in tem, ali naj zavirata in ali se bo prižgala rdeča luč. In kot je to običajno v ZDA in Kanadi, te ljudje povabijo k sebi. Ko si v New Yorku, lahko ostaneš pri nas. In ko sem se res vrnil v New York, nobeden od njiju ni bil dosegljiv. Poklical sem ju večkrat. In potem sem končno imel svoj let nazaj v Nemčijo. Že sem se prijavil na let, ko sem ju spet poklical, da bi se poslovil. Zdaj sta bila dosegljiva in mi rekla, naj za par dni ostanem pri njiju. Bil sem v precepu, a sem se potem vseeno vkrcal v letalo.

New_York_Stories_-_Newyorske_zgodbe_-_Photo_by_Nachelle_Nocom_from_Pexels.jpg

Mestni Indijanec

Dolgo časa sva sedela na enem tistih tipičnih stopnišč pred stavbami v New Yorku in klepetala s starejšim Indijancem. Potem je okrog dveh zjutraj rekel, da nama mora nekaj pokazati. Sprehodili smo se po mestu in zdelo se je, kot da smo po ulicah hodili celo večnost. A smo končno prispeli. Prišli smo na cilj. Stali smo pred domom za ostarele. Rekel je: »Samo trenutek, kmalu bomo začeli.« In potem se je zgodilo. Na dveh drevesih pred domom za ostarele je v zvočnikih zadonelo ptičje petje, in to točno ob petih zjutraj, ali mogoče ob štirih. To nama je hotel pokazati stari Indijanec in zato je z nama ponoči hodil vsaj kakšni dve uri.

New_York_Stories_-_Newyorske_zgodbe_-_Photo_by_Pat_Whelen_from_Pexels.jpg

Končno normalni ljudje

Bil sem na avtobusu iz Chicaga in na poti v New York, po naključju pa sem sedel za študentom iz Nemčije, ki je bil na izmenjavi in na svoji poti nazaj k družini gostiteljici v New Yorku. Povabil me je, naj noč preživim pri njih, kar je bilo super, ker smo v Veliko jabolko prispeli ponoči in, kot običajno, nisem imel nikakršnega načrta.

Njegovi starši gostitelji so bili v redu in, ja, končno sem spoznal Newyorčana z normalnima službama. Ona je bila medicinska sestra in on zdravstveni tehnik. Potem sta mi pokazala svoj zadnji album s folk glasbo, ki sta ga posnela. Spet umetniki. Torej vendarle še nisem spoznal »normalnih« ljudi.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava