Teden odmora od študijskih obveznosti sem s prijateljema preživel odkrivajoč bogato zgodovino Malte in izkoristil tople poletne dni, preden se spet podam za knjige in računalnik ter covid-19 zapre meje držav, ki jih želim obiskati.
Po bujenju sredi noči ter vožnji z vlakom, organiziranimi prevozi in letalom smo v popoldanskih urah le pristali na trdnih tleh majhne otoške republike – Malte. Prva obveznost je bila nakup tedenske vozovnice z neomejenim številom voženj za javni avtobusni promet, nad katerim smo bili nadvse zadovoljni. Če prezrem točnost, so avtobusi vozili pogosto in so tako rekoč dosegli skoraj vse kraje tako na tem otoku kot tudi na otoku Gozo. Seveda so bili tudi zelo hitri, razen v mestih v okolici Vallette, kjer se promet po navadi zgosti in ustavi. Takoj, ko smo prišli do naše nastanitve v Valletti, smo se preoblekli in odšli na sprehod po mestnem polotoku ter si za pozno kosilo privoščili najbolj priljubljeno vrsto mesa na Malti, to je »fenek« (zajec), ki ga radi pripravijo na nešteto različnih načinov. Kljub izvrstnim novim okusom malteške hrane smo kmalu doživeli še večje in sprva strašljivo presenečenje. Začelo je glasno pokati, in že ko smo pomislili na najhuje, smo se spomnili, da so to le topovske krogle, s katerimi ob določeni uri salutirajo v zalivu pri Valletti. Bobnenje topov nas je pospremilo nazaj do prenočišča in počasi pripeljalo do zasluženega počitka.
Za tiste, ki morda ne veste, ta majhna prestolnica malteške republike obsega površino ozkega rta, ki je na obeh straneh obdan s pristanišči. Prvi gradbeni temelj zanjo so položili 28. marca 1566 na pobudo velikega mojstra, imenovanega »Jean Parisot de la Vallette«, po katerem se mesto tudi imenuje. Ta veliki mojster znamenitega reda vitezov sv. Janeza je bil ključni voditelj pri dolgotrajni bitki za Malto, ko so Osmani oblegali otočje leta 1565. Mesto predstavlja obzidje in skupek utrdb v enem, od katerih je najbolj poznana trdnjava sv. Elma na skrajni konici rta. Prav tako je mesto na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca in predstavlja, kljub zanemarjanju v zgodovini in zobu časa, čudovito kulturno prestolnico, ki je poznana tudi po svojih dolgih ozkih ulicah in barvitih balkonih, ki jih krasijo.
Po dobro prespani noči smo začetek drugega dne potovanja preživeli pod zemljo. Ob 9.00 nas je že čakal voden ogled »Hipogeja Ħal-Saflieni«, izjemnega podzemnega grobišča in enega najbolj edinstvenih prazgodovinskih krajev v Evropi in na svetu. Kot tempelj, izklesan iz žive skale, je nekoč bil svetišče in tudi grobišče prazgodovinskih ljudstev, v katerem je bilo najdenih izjemno veliko število okostij. Podzemni tempelj je bil odkrit na začetku 20. stoletja ob gradnji novih stanovanjskih stavb. Zelo hitro so ga odprli za ogled, vendar so ga kasneje spet zaprli, saj se je zaradi nenadzorovanega števila obiskovalcev in spremembe notranjega ozračja začel spreminjati. Danes je znamenitost na Unescovem seznamu svetovne dediščine in na ogled, vendar je vstopnice treba kupiti več mesecev pred obiskom (pred covidom-19), saj so zaradi vzdrževanja prvotne podobe templja močno omejili število dnevnih obiskovalcev.
Ko smo zaključili poučno raziskovanje podzemlja Malte, smo se odpravili nazaj v Valletto, kjer smo vstopili v palačo velikega mojstra De la Vallette. Žal je bila tisti dan za ogled na voljo samo orožarna (najverjetneje, ker so v stavbi imeli zasedanje parlamenta), a to ni zadušilo naše radovednosti. Tako smo si ogledali vse vrste takratnega orožja kot tudi veličastne oprave velikih mojstrov malteških vitezov. Sledila sta kosilo in ponovno okušanje lokalnih dobrot. Tokrat je bila na vrsti »ftira«, to je okrogel hrustljavo zapečen malteški kruh z luknjo v sredini, v katerega radi nadevajo sardele, tuno, krompir, paradižnik, olive itd. Sledil je dolg opoldanski počitek, nato pa kopanje v morju na nasprotni strani zaliva. Zaključek dneva pa je zaznamoval večerni sprehod po metropoli. Ker je prijatelj praznoval rojstni dan, smo se odpravili proslavit v enega izmed čudovitih lokalov v središču mestnega vrveža. Tam smo se prvič srečali s pijačo, s katero smo bili vseh osem dni nerazdružljivi. Imenuje se »Kinnie« in predstavlja malce grenko brezalkoholno pijačo z mehurčki, ki ima okus po zeliščih in pomaranči. Z okusom pomaranče v ustih, mestno glasbo v ušesih in mislimi, polnimi novih spominov, smo utrujeni zaspali.
Tako ime so novinarji izbrali za vrh dvodnevnih pogovorov na krovu sovjetske/ruske križarke v Marsaxloškem zalivu med Mihailom Gorbačovom in Georgeem Bushem starejšim decembra 1989, s katerim se je uradno končala hladna vojna. Vsaj tako je pisalo v vodniku, ki sem ga ob jutranji uri bral na avtobusu na poti v ribiško vasico Marsaxlokk.
Ribiška tradicija ni edino, kar ta kraj ponuja. Kot prvo, majhno mestece je znano po svojem pristanišču, ki je polno čudovitih tradicionalnih ribjih bark, imenovanih luzuji (»Luzzu«). So pisanih barv, nekatere pa še vedno nosijo Ozirisovo oko, narisano na kljunu, ki naj bi bilo starodavni simbol zaščite pred težavami in vsem hudim. Kot drugo, vredno je omeniti Delimarski rt, ki je poln sprehajalnih poti in čudovitih pogledov na mestece in seveda na elektrarno, ki estetsko najbolj ne sodi tja. Kot presenečenje pa je na drugi strani rta očem skrito eno najbolj priljubljenih kopališč na Malti, to je kopališče sv. Petra. Po skakanju s pečin in osvežitvi v sinje modrem morju, smo se vrnili nazaj na kosilo. Za nadaljnje raziskovanje malteških okusov sem si privoščil malteški zavitek (»Maltese wrap«), ki so ga sestavljali malteška klobasa, sušen paradižnik, bob, olive in solata. Po novem koraku v kulinarično raziskovanje smo se odpravili dalje raziskovat obalo Malte in se še zadnjič ta dan skopali v morju.
Bivša prestolnica Malte – Mdina, ki je med domačini in obiskovalci imenovana »tiho mesto«, je bila glavna točka itinerarija četrtega dne. Mdina je mesto, dvignjeno na planoti, ki je dobro ohranjeno v vsej svoji lepoti in mogočnosti znotraj visokega obzidja. Širše zaledje se imenuje Rabat, a ga lahko uvrščamo kar kot mesto zase. Po sprehodu po čudovitih srednjeveških ozkih ulicah sem se zaradi enega razloga odpravil v tamkajšnji Katedralski muzej. V njem je poleg vseh ostalih artefaktov hranjena zbirka imenitnih lesorezov mojega najljubšega renesančnega umetnika Albrechta Dürerja.
Po občudovanju renesančne grafične umetnosti in kosilu v restavraciji na mestnem obzidju smo se odpravili naprej proti klifom Dingli, kjer smo uživali v prostranih pogledih na globoko neskončno morje pod nami. Na poti nazaj v Valletto sem k sreči pogledal na zemljevid, prikazan na telefonu ravno takrat, ko smo se ustavili na postaji v neposredni bližini fotogenične Modre jame. Ko smo delali načrte za potovanje, nismo pričakovali, da bomo imeli čas zanjo, zato smo hitro skočili z avtobusa. Pogled na neverjetno surovo moč narave je popolnoma presegel naša pričakovanja. Osupli in presenečeni smo počakali na naslednji avtobus in se odpravili na še zadnji zdaj že rutinski večerni obisk prestolnice.
Ta dan je zaznamovalo eno samo ikonično ime. Popaj (»Popeye«). Na oblačno jutro smo že stali pred vrati njegove vasi. Popajeva vas je bila zgrajena kot prizorišče filma Popaj iz leta 1980, v katerem je glavno vlogo prisrčnega moža, ki ima rad špinačo, pravico in svojo drago Olivo, zaigral Robin Williams. Sedaj je vas spremenjena v zabaviščni park s primerno drago vstopnino. Po doživetju vasi in raziskovanju puste okolice Popajevih klifov smo se peš vrnili na drugo stran ozkega kopnega pasa na severu Malte, kjer smo zaplavali v turkizno modrem zalivu Mellieħa. Nato pa je sledila dolga pot s kovčki in trajektom do naše nove nastanitve v priljubljenem letovišču Marsalforn na otoku Gozo.
Najprej smo se s trajektom vrnili na glavni otok, kjer smo si na njegovem skrajnem severu ogledali stolpa »Red Tower« (»Saint Agatha's Tower«/malteško: »Torri L-Aħmar«), »White Tower« (malteško: »Torri l-Abjad«) in »Coral Lagoon«, ki iz skalovja gleda kot sinje modro oko. Ponovno je sledilo kopanje, tokrat v čudovitem zalivu Armier. Nato pa smo se odpravili v gnečo. Z majhno ladjo smo prispeli na otok Comino – majhen otok med Malto in Gozom, na katerem naj bi živelo samo od tri do pet stalnih prebivalcev. Mi smo se ustavili v najbolj obiskanem kraju, to je na plaži Modra laguna. Kot pove že ime, je to prečudovita plaža nasproti majhnega otočka Cominotto, kjer je morje kristalno čisto in prekrasne modre barve. Žal pa nismo imeli dovolj časa, da bi dolgo uživali na tej dih jemajoči lokaciji, zato smo odšli nazaj na Gozo, kjer smo se na poti do Marsalforna ustavili v glavnem in največjem mestu otoka, to je Victoria, ki jo domačini kličejo tudi Rabat. Glavna znamenitost mesta, ki je res vredna obiska, je trdnjava Citadela v središču, prav tako na Unescovem seznamu. Nekoč srednjeveška trdnjava vključuje kar štiri muzeje, katedralo, mogočno obzidje z mestnimi vrati, obrtniško središče otoka, normanske ruševine in nekdanji zapor. Popoldne smo zaključili v stilu – z lokalnimi burgerji in hladnim pivom. Še vedno polni energije smo se po prihodu v Marsalforn odpravili na tek na bližnji strmi hrib, med potjo čez polja pa bili presenečeni nad velikim ognjemetom, saj se je na bližnji posesti odvijala velika zabava. Dan smo zaključili na najboljši možni način: z opazovanjem ognjemeta in uživanjem v sončnem zahodu, potem ko smo porabili še zadnje atome energije.
Zadnji dan raziskovanj smo začeli z zajtrkom na avtobusni postaji, kjer smo si privoščili tradicionalno slano pecivo pastic (»Pastizz«) z grahovim nadevom. Nekaj minut kasneje pa smo se že vozili v Dwejro. To je kraj, ki ga večina ljudi pozna zaradi nekoč slikovitega Azurnega okna, ki je dolgo bilo ena najbolj obiskanih znamenitosti celotnega otočja. 8. marca 2017 je žalostno podleglo moči narave, saj se je velik naravni obok s stebrom med nevihto zrušil v morje. Kljub izginuli znamenitosti je kraj vsekakor vreden ogleda, saj ponuja razgled na prečudovite klife in laguno v notranjosti celine, v katero je mogoče z barko priti skozi ozek prehod v skalovju. Pred opoldnevom pa smo klife pustili za sabo in se odpravili na drugo stran otoka Gozo, na še zadnjo plažo – plažo Ramla. Sprva smo se podali v razburkane valove, nato pa se kot po navadi v najhujši vročini povzpeli do visoko ležeče jame, ki je zaradi edinstvenega razgledišča tudi ob tej uri polna turistov. Na žalost pa se je naše popotovanje bližalo h koncu, zato smo se takoj zatem odpravili na pot do najgosteje poseljenega mesta Sliema, ki leži na prvotno obiskanem otoku. Seveda smo si po večerji ogledali še ta kraj in ugotovili, da je ravno tukaj središče dogajanja in zabave. Pubi z glasno glasbo, nakupovalni centri in gost promet so nam prikazali, kako poteka življenje na drugi strani zaliva od nikoli zaspane, a tihe Vallette. Zadnji dan potovanja smo zaradi zgodnjega leta namenili le poti na letališče in domov, vendar smo za sklenjen zaključek še zadnjič nazdravili z malteškim Kinniejem.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
