¡Que viva Yucatan! – 2. del

Debeluščki pri debeli gospe

Mérida je edino mesto na polotoku Jukatan z več kot milijonom prebivalcev, a kljub temu je na mah podobno mnogim mestom, ki so jih Španci ustanovili v Latinski Ameriki, zato izhodišče za raziskovanje postavimo na glavni trg, ki se ne imenuje Plaza Mayor, ampak Plaza Grande. Kljub temu so okrog trga najpomembnejše stavbe: vladna palača zvezne države Jukatan, katedrala sv. Ildefonza in mestna hiša. Na trgu se nahaja tudi muzej sodobne umetnosti, najzanimivejši muzej v mestu, muzej majevske kulture in zgodovine oziroma Gran Museo del Mundo Maya pa se nahaja na severozahodu mesta. Žal muzeja spomladi leta 2021 ni bilo možno obiskati v živo, zaradi epidemije pa so muzej skoraj v celoti prestavili na splet. Na spletu pa nismo mogli doživeti mestnega vrveža, ki je bil, obveznim maskam navkljub, pristen. Prodajalne spominkov, tržnice, trgovine in številne restavracije so se kar vrstile na ulicah okrog glavnega trga in težko se je bilo odločiti, kje bi se okrepčali. A ime in prijetne vonjave so vodile v Gorditas Doña Gorda, kar v prevodu pomeni »debeluščki pri debeli gospe«. Restavracija ponuja majhne krušne žepke, ki jih napolnijo s številnimi nadevi, od piščanca do ocvirkov. Glede na velikost debeluščkov lahko poskusimo vsaj dva, če smo lačni, pa tudi več različnih.

Med plamenci (kar je pravilen slovenski izraz za flaminge) in zapuščenimi solinami

Podkrepljeni z debeluščki debele gospe že čez dobro uro prispemo v Celestún, manjše obmorsko in predvsem ribiško mesto na zahodni obali Jukatana. Tukaj glamur vzhodne obale zamenja mehiška pristnost in kaj kmalu se zlijemo z mestecem in zaživimo kot domačini. Na glavnem trgu opazujemo predstave in organizirano rekreacijo, si privoščimo sveže hrustljave vaflje in se okrepčamo v mestni kantini ter si privoščimo lokalni sladoled. Vsem kulinaričnim skušnjavam navkljub pa je plaža tista, ki je pretehtala pri izbiri naslednje destinacije, in to z razlogom. Dolga peščena plaža ponuja prijetno osvežitev, po kateri se prileže večerja pod slamnato streho v tamkajšnji restavraciji. A tudi tam so veljali prav zanimivi koronski ukrepi, saj restavracije na plaži niso smele ponujati alkohola in tako je bilo treba po pivo v trgovino za vogalom, ki je bilo prijetno ohlajeno na –4 stopinje Celzija.

Drugi dan je bil v celoti namenjen Celestúnu in največji znamenitosti – kolonijam prostoživečih plamencev, do katerih te s čolnom popeljejo tako z glavnega pomola v Celestúnu kot tudi s pomola pri mostu, ki prečka ustje Ría Celestún, v katerem se nahajajo plamenci in še mnogo drugih ptic ter drugih živalskih in rastlinskih vrst. Izlet vključuje tudi kratek postanek ob cenoteju, v katerem se lahko osvežimo.

A čeprav je Celestún idealen kraj za brezskrbne počitnice, to ni bil namen potopisnega popotovanja in že naslednje jutro je sledil nekoliko daljši celodnevni »road-trip« do vasice z manj kot tisoč prebivalci – brez telefonskega signala, supermarketov, industrije in celo brez bencinske črpalke. A o vasici nekoliko kasneje, saj je bil ta odsek poti eden najzanimivejših na celotnem popotovanju po Jukatanu.

Skozi mesta duhov in mimo piramid do prestolnice Campeche

Kakšnih 20 kilometrov od Celestúna obstaja stranska cesta, ki se v kraju Maxcanu priključi na cesto z oznako 180, ki sicer povezuje Cancun z mestom La Coma na skrajnem severu Mehike kakšnih 50 km pred mejo z ZDA. Razlog izbire poti pa ni bil ta, da je nekaj kilometrov krajša od glavne ceste, ki vodi mimo Méride, ampak ogled zapuščenih haciend Chunchucmil, Kochol in Santo Domingo, ki se nahajajo v istoimenskih krajih. Če ste ljubitelji raziskovanja mest duhov, potem boste z zanimanjem raziskovali mogočne, a zapuščene sobane, v nasprotnem primeru pa boste morda zgolj posneli kakšno fotografijo.

Zagotovo pa se boste ustavili ob piramidah oziroma starodavnih majevskih mestih. Najznamenitejše mesto je zagotovo Uxmal, ki je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine in se ponaša z magovo piramido, edino, ki ima zaobljene stranice. Naslednje pomembno majevsko središče je Kabah, ki ga z Uxmalom povezuje 18 km dolg nasip, poleg teh dveh pa je tudi nekaj manjših, kot sta na primer Xlapak ali Sayil.

Campeche – najbolj prikupno mesto na Jukatanu

Naslednji cilj na poti do pragozda je bilo skoraj milijonsko mesto Campeche, živopisna prestolnica istoimenske zvezne države, ki se ponaša s slikovito špansko arhitekturo. Mesto so ustanovili španski konkvistadorji na kraju, kjer se je nahajalo majevsko mesto Can Pech, ter ga poimenovali San Francisco de Campeche. Od starega mesta s kakšnimi 3.000 hišami ni ostalo kaj dosti, zato pa je mesto, ki so ga ustanovili v 16. stoletju, skoraj v celoti takšno, kot pred pol tisočletja. Temu je botrovalo tudi obzidje, ki je načeloma dobro varovalo mesto pred gusarskimi napadi, danes pa si ga lahko ogledamo ter se po njem sprehodimo hkrati z ogledom mestnega muzeja.

Kot vsako špansko kolonialno mesto ima tudi Campeche svoj glavni trg, ki se tukaj imenuje Trg neodvisnosti, kjer je spet smiselno začeti sprehod po mestu, saj je takoj ob obzidju, mestnem muzeju in katedrali ter nedaleč od razkošnega dvorca družine Carvajal iz 19. stoletja. Vse mesto je prepredeno s simpatičnimi ulicami, ki se čez dan spremenijo v gostinske vrtove. Od vseh obiskanih mest je bilo mesto Campeche zagotovo najbolj simpatično in vredno daljšega postanka, vključno s sprehodom ob morju po lepo urejenem sprehajališču.

Kjer ni ne virusa ne telefonskega signala

Vsaj krajši postanek pa si zasluži Champoton, simpatično obmorsko mesto, ki se ponaša z odličnimi plažami. Po krajšem sprehodu se utrne vtis, da gre zgolj za manjšo izvedbo prestolnice Campeche, a ker je bila ta pot tudi najdaljši premik na celotnem potovanju, smo mesto, morda krivično, prehitro zapustili.

Do naslednjega baznega tabora oziroma nastanitve za naslednja dva dni je vodila ravna cesta skozi kraje s precej izvirnimi imeni, kot so na primer Revolution, Vicente Guerrero ali General Ortiz Avila, vse do odcepa proti končnemu cilju skoraj štiristokilometrske poti. Miguel Colorado nas je pričakal z odprtimi rokami, po obveznem merjenju temperature pri prihodu pa so padle tudi maske. V vasi, ki z okolico šteje manj kot tisoč prebivalcev, covid-19 očitno ni tema pogovora niti razlog za preplah, saj virus sem ne more niti po telefonu, ker v vasi ni mobilnega signala, kaj šele mobilnega interneta. Po drugi strani pa v vasi nimajo niti ključavnic na vratih in zdi se, kot da vsa vas živi kot ena velika družina. Tej manjši družini, ki je bila mešanica gostov v nastanitvi, smo se seveda z veseljem priključili in kmalu smo se skupaj podali naokoli. Več o prigodah iz pragozda pa v naslednji številki, ko spet ne bo manjkalo majevskih mest in piramid na poti do vzhodne obale Jukatana.