Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

¡Que viva Yucatan! – 4. del

Poslušajte zvočni odlomek
1. del2. del3. del4. del

Svobodna in suverena država Quintana Roo

Po večdnevnem spoznavanju pragozda se vračamo v sodobno civilizacijo, natančneje v svobodno in suvereno državo Quintana Roo, kot se uradno imenuje zvezna država na vzhodu jukatanskega polotoka, ki se razteza med prestolnico Chetumal tik na meji s sosednjo državo Belize na jugu ter največjim mestom in Cancunom na severu. A če je Chetumal še zmerom sprejemljiva kombinacija med pristnim in turističnim, se pristnost proti severu izgublja, prikupne vasice pa zamenjajo megalomanski hotelski kompleksi, ki zasedajo najboljše lokacije ob obali. Še več, ti hotelski kompleksi so zagrajeni in varovani in tako tistim, ki ne morejo odšteti nekaj sto ali celo več kot tisoč evrov na noč, onemogočajo prehod do obale, ki je sicer namenjena vsem, če le lahko pridejo do nje.

Vsebina

Bacalar

Chetumal sicer ima nekaj turističnih znamenitosti, je pa v neposredni bližini kar nekaj naravnih in zgodovinskih znamenitosti, med katerimi je nujno omeniti Bacalar. Ne, ne govorim o sušeni polenovki, ampak o mestu in istoimenskem jezeru oziroma laguni, ki se imenuje tudi Laguna sedmih barv zaradi vode v modrih in turkiznih odtenkih. Zaradi poroznega apnenca polotok Jukatan skoraj nima jezer, Bacalar pa je z dolžino 42 in širino do 2 km daleč največje. Napaja ga 450 km dolga podzemna reka, vzporedna z obalo, ki je del največjega sistema podzemnih jam na svetu.

Poleg osvežitve v jezeru je tudi mesto kot tako vredno obiska, sploh center okrog trdnjave San Felipe Bacalar iz 18. stoletja, kjer je tudi precej prikupnih restavracij z odlično mehiško hrano, med katero pa žal ne boste našli polenovke oziroma bakalarja.

Skok v Belize

Po osvežitvi v Bacalarju in iskanjem novih izzivov se ideja o skoku v sosednji Belize ponudi kar sama. Ob tem je treba opozoriti, da je za vstop v Belize potrebno posebno zavarovanje, ki ga večina agencij za najem avtomobilov uredi brezplačno. A v našem primeru to ni bil zadržek, saj je bil v času pandemije vstop v Belize precej zapleten, brez kakršnih koli potrdil in celo brez potnega lista pa lahko prečkamo mejo tudi z avtom z začasno registrsko oznako, če ne zapustimo svobodnega brezcarinskega območja, kamor hodijo po nakupe mnogi iz sosednje Mehike. Na brezcarinskem območju, čeprav se nahaja v Belizeju, je glavno plačilno sredstvo še zmerom mehiški peso, vzporedno pa lahko plačujemo tudi z ameriškimi in seveda belizejskimi dolarji.

Navkljub velikemu številu trgovin je ponudba precej podobna. Oblačila, obutev, zabavna elektronika in predvsem neobdavčene alkoholne pijače in tobačni izdelki. Glede na to, da je bil glavni motiv stopiti v sosednjo državo in jo vsaj nekoliko okusiti, je bilo treba poiskati primerno restavracijo, ki ima na jedilniku tudi lokalno hrano, kar je bila nekoliko težja naloga, saj na brezcarinskem območju ni pretirano dosti restavracij, sploh tistih z belizejsko hrano. A k sreči je bila vsaj ena takšna restavracija, ki je bila precej skrita in je bila verjetno namenjena predvsem zaposlenim na tem območju, a prav zato še toliko pristnejša. Še pristnejši pa je bil tradicionalni piščančji golaž z rižem kot prilogo, ki se je po tednu koruznih tortilj, fižola v vseh oblikah in bolj ali še bolj pekočih začimb zelo prilegel.

Potovanje_v_Jukatan_Meksiko_-_Travel_to_Yucatan_Mexico_11.jpg

Riviera Maya – sinonim za masovni turizem

Po odličnem kosilu je sledil povratek v Mehiko in ponovno se je informacija turistične policije, da za obisk prostocarinskega območja, ki se nahaja v sosednji državi, ne potrebujemo ne potnih listov ne registrskih tablic, izkazala za verodostojno. Carinico na meji je zanimalo zgolj, kaj je bilo kupljenega na prostocarinskem območju, potrdilo na zadnjem steklu o tem, da avto še nima izdanih registrskih označb pa je očitno ustaljena praksa.

Slovo od Belizeja je pomenilo tudi slovo od Chetumala in pot proti zadnjemu »baznemu taboru« v enem izmed središč masovnega turizma, kraju Playa del Carmen, oddaljenemu nekaj več kot 300 km. Ob tej poti je sicer nekaj zanimivih mest in tudi kakšna majevska piramida, a glavni postanek je bil namenjen mestu Tulum, ki se enako kot Playa del Carmen nahaja na majevski rivieri. Glavni razlog za obisk Tuluma je bila nekdanja rezidenca najbolj razvpitega preprodajalca mamil Pabla Escobarja »Casa Malca«. Posest je spremenjena v luksuzni butični hotel, kjer so cene nočitve po večini izražene v štirimestnih številkah (v evrih seveda), za obisk restavracije pa je treba plačati okrog 100 evrov konzumacije, ki pa verjetno komaj zadošča za kosilo in kakšno pijačo. A k sreči si je bilo možno ta najbolj razvpiti objekt v Tulumu, ki je dobesedno grajen kot trdnjava, ogledati vsaj s plaže, ki je sicer javno dobro, čeprav do tja praktično ni možno priti drugače kot skozi enega od sosednjih hotelov. V begu pred masovnim turizmom, povezanim tudi z nepregledno kolono avtomobilov na edini ozki javni cesti med hoteli, se nismo ustavili niti v arheološkem kompleksu, ampak zgolj nadaljevali pot do zadnje postojanke pred povratkom.

Potovanje_v_Jukatan_Meksiko_-_Travel_to_Yucatan_Mexico_8.JPG

Od povprečne plaže do enega najlepših cenotejev na Jukatanu

Playa del Carmen je izrazito turistično mesto, a ima za razliko od Tuluma dostopno vsaj mestno plažo, ki pa se ne more primerjati s tisto na manj turističnem zahodu, konkretno v Celestúnu. Drugače pa je Playa del Carmen zelo živahno turistično mesto, kjer ne manjka restavracij, trgovin s spominki, diskotek, klubov in seveda bogate turistične ponudbe, ki vključuje številne enodnevne izlete v bližnjo in daljno okolico. Med vsemi izleti ponuja tudi obisk modrega cenoteja, kamor smo se tudi odpravili in ki se je izkazal za odlično izbiro. Le kakšne pol ure vožnje od mesta se nahaja eden najlepših cenotejev na Jukatanu – »Cenote azul« oziroma modri cenote, ki je bil tudi zadnja osvežitev pred vrnitvijo v Slovenijo. 

Pred povratkom v Slovenijo je na zahtevo letalske družbe sledilo še obvezno testiranje na koronavirus, čemur sta sledila še zadnja, prava mehiška večerja in sprehod po živahni promenadi, že naslednje jutro pa so sledili le še nujni nakupi mehiških začimb različnih barv, jakosti in izvedb ter kratek panoramski ogled Cancuna, še enega središča množičnega turizma z vsem bliščem in težavami, ki spadajo zraven.

Če so v različnih krajih v Mehiki zelo različno upoštevali nošenje mask na javnih površinah, pa so na letališču nosili maske vsi, brez izjeme. Zavedam se, da tega potopisa ne morem primerjati s filmom Sergeja Eisensteina ¡Que viva México!, a kljub temu si želim, da bodo tudi te maske, ki jih nosimo zaradi pandemije, kmalu padle. V filmu ¡Que viva México! v svojem epilogu udeleženci karnevala na koncu snamejo maske, pod katerimi se skrivajo tako okostnjaki kot nasmejani obrazi. Z mislijo, koliko nasmejanih in koliko zagrenjenih obrazov bomo zagledali, ko bodo padle tudi epidemiološke maske, vam za konec le še toplo svetujem tako ogled filma ¡Que viva México! kot seveda obisk Jukatana, saj gre za izjemno kombinacijo neokrnjene narave, zgodovine, arhitekture, kulinarike, športnih aktivnosti in zabave.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava