¡Que viva Yucatan! – 1. del

Kamenje, bogovi, ljudje

Prav zaradi tega ofenzivnega pristopa v boju proti koronavirusu sem si drznil izposoditi naslov enega največjih režiserjev prejšnjega stoletja, Sergeja Eisensteina, ki se je pred 90 leti odpravil v Mehiko posnet film ¡Que viva México! Tam je posnel od 30 do 50 ur materiala, ki pa so ga v ZDA zadržali štiri desetletja. Film, ki je bil kritičen do Mehike po revoluciji leta 1910, je tako nastal šele tri desetletja po režiserjevi smrti, a kljub temu po scenariju, ki so ga pripravili Eisenstein, Tisse in Aleksandrov. Prav Aleksandrov in filmska urednica Esfir Tobak sta film, ki ga sestavljajo tako igrani kot dokumentarni posnetki, zmontirala in predstavila javnosti leta 1979. Ob posnetkih Kukulkanovega templja, najbolj obiskane majevske zgradbe v Mehiki v zgodovinskem mestu Chichén Itzá, se film ¡Que viva México! začenja z opisom Mehike z besedami »kamenje, bogovi, ljudje«, jaz pa bom začel potopis po Jukatanu z besedami »zgodovina, narava, sprostitev«, kar še najbolje v treh besedah opiše Jukatan, skoraj 200.000 km2 velik polotok v Mehiškem zalivu, devetdeset let kasneje.

Ovire na poti med majevskimi mesti

Kmalu po vkrcanju na Dunaju so sledile magične besede »boarding completed«, ki sem jih leta 2020 še kako pogrešal. Po pristanku v Cancúnu, drugem največjem mestu na polotoku Jukatan, je pot vodila do Valladolida, manjšega mesta na izjemni lokaciji nedaleč od dveh pomembnih majevskih mest Chichén Itzá in Ek' Balam. Slednji je bil na vrhuncu moči med letoma 770 in 840 našega štetja, ko je bil tudi prestolnica širšega območja. V mestu najdemo ostanke petnajstih struktur, od obrambnih zidov do plesišča in parne kopeli ter templja »El Trono« (prestol v prevodu) z znamenitimi vrati v obliki pošastnih ust, ki še najbolj spominjajo na jaguarjeve. V tem templju je bil pokopan kralj Ukit Kan Leʼk Tokʼ. Na njegov vrh se lahko povzpnemo in občudujemo mesto Ek' Balam, kar v prevodu pomeni črni jaguar.

Po obisku prvega od majevskih mest in na poti do najbolj obiskanega majevskega mesta v Mehiki – Chichén Itzá – pa sta pot upočasnili kar dve oviri, ki se jima enostavno ni bilo mogoče izogniti. Prva od ovir je bila Destilería Mayapán, kjer si lahko nazorno ogledamo, kako nastane tekila – vse od nasada modrih agav pa do degustacije. Čeprav večino tekile proizvedejo na modernejši način, še zmeraj nekaj agave predelajo na klasičen način, ki si ga tudi ogledamo. Glede na to, da je v Mehiki dovoljena stopnja alkohola v krvi kar 0,8 promila, je bila degustacija tekile daleč pod dovoljeno mejo. Po ogledu lahko tekilo tudi kupimo, na voljo pa imamo tako enostavne, bele tekile kot tudi starane, najde pa se tudi kak odličen mezcal, kjer se modri agavi pridružijo tudi tiste, ki rastejo v divjini, v steklenico pa tradicionalno spada tudi črv gusano de maguey ali gusano rojo.

Ko te premami teta iz Kaue

Polni novih spoznanj o proizvodnji tekile in navkljub resnemu namenu, da se do končnega cilja ne ustavljamo, nas je v mestu Kaua premamila avtentična restavracija La Tia de Kaua ali Teta iz Kaue v prevodu, kjer so imeli sicer zgolj eno ponudbo, ki pa je bila dovolj mikavna za še en postanek. Gre za povsem preprosto restavracijo, kjer pred teboj mesijo testo za tortilje in na ogromnem žaru pečejo meso, ki ga postrežejo z nekaj čebule, svežimi popečenimi tortiljami in obvezno pikantno omako, seveda v ločeni posodi, saj je bila omaka tako pekoča, da ob nepazljivosti še nekaj ur ne bi ločili okusa tekile od okusa sadnega jogurta.

Po odličnem kosilu je bil končno na vrsti cilj in razlog nastanitve v Valladolidu – Chichén Itzá –, ki se nahaja kakšnih 50 kilometrov stran in v prevodu pomeni »Ob ustju vodnjaka Itze«.

Chichén Itzá

Čeprav je bilo staro mesto Chichén Itzá bistveno bolj oblegano kot Ek' Balam, množice turistov niso pokvarile vzdušja, še posebej zaradi dejstva, ker se večina turistov, med katerimi prevladujejo tisti iz ZDA, zadržujejo predvsem okrog Kukulkanovega templja, osrednje znamenitosti, posvečene božanstvu Kukulkan, ki je hkrati največji koledar oziroma astronomska naprava na svetu. V vsej svoji veličini se tempelj predstavi ob pomladnem in jesenskem enakonočju, ko žarek sonca ustvari kačo, ki se počasi spušča po templju piramidaste oblike.

Chichén Itzá se sicer nahaja na območju, velikem 5 km2, zgodovinarji pa predpostavljajo, da je bila lokacija mesta izbrana predvsem zaradi dveh velikih cenotejev – tektonskih jam, napolnjenih z vodo. Poleg omenjenega templja sta nedaleč stran Tempelj tisočerih bojevnikov in veliko plesišče z naravnim ozvočenjem, saj je zgrajeno tako, da se odmev glasbenika ali govornika sliši po celotnem območju.

Več o mestu in kači, ki je vidna le ob enakonočju, je najbolje razložil Giulio Magli z milanske politehnike v kratkem videu, ki je dostopen na https://www.youtube.com/watch?v=ZPcT92HqQY4.

Tako majevskih mest in zgradb kot tudi cenotejev – ugreznih jam, v katerih se je nabrala voda in so danes priljubljene turistične atrakcije – je na Jukatanu ogromno in se jih bomo dotaknili tudi v nadaljevanju. Preden pa zaključimo prvi del, pa zgolj še nekaj besed o Valladolidu, ki nosi ime po istoimenskem španskem mestu in katerega ime izvira iz arabskega izraza »Ballad Al-Walid« oziroma imena mesta Al-Walid.

Za pristne kulinarične užitke se je treba nekoliko oddaljiti od centra

Valladolid je prikupno mesto, podobno mnogim, ki so jih Španci ustanovili v Latinski Ameriki. Mesto ima osrednji trg s katedralo, do katere vodijo stare ulice, ki povezujejo središče s samostanom Sv. Bernarda iz Siene. Na osrednjem trgu se nahaja tudi park in seveda mestna hiša. Mesto je znano po svoji odlični kulinariki, a se je za pristno hrano treba oddaljiti nekaj ulic od glavnega trga, kjer lahko dan zaključite v eni od restavracij, kamor zahajajo predvsem domačini. Seveda pa so restavracije tudi na trgu, a so namenjene predvsem turistom, kar pomeni, da so natakarji in oprema sicer tradicionalni, a okusi se ne morejo meriti z restavracijami, kamor zahajajo predvsem domačini.

Okusi v Mehiki se nekoliko razlikujejo od mehiške hrane, ki jo lahko zaužijemo v drugih delih sveta, a kljub temu je vsaj slovenska oziroma evropska mehiška hrana dovolj dober približek, ob katerem boste lahko pričakali nadaljevanje v naslednji številki, ko se bomo podali skozi največje mesto na polotoku – Méride – na zahodno, nekoliko manj turistično, a zato pristnejšo stran polotoka Jukatan.

Kaj so cenoteji? Jukatan je skoraj v celoti sestavljen iz apnenca. Cenote je vrtača, ki nastane, ko se apnenčasta podloga zruši, tako da se pod zemljo razkrije podtalnica (večina cenotejev je napolnjenih s sladko vodo). Hladni in bistri so idealni za plavanje in potapljanje. Starodavna civilizacija Majev je cenoteje uporabljala kot ključne vire pitne vode – veljali so tudi za svete portale podzemlja Majev.