V prejšnjem delu smo zaključili s prihodom v vasico Miguel Colorado, ki se je na turističnem zemljevidu znašla zaradi istoimenskega cenoteja, ki je eden večjih na Jukatanu. Poleg plavanja in potapljanja v kristalno čisti vodi je možna tudi izposoja čolna, za željne adrenalina pa je na voljo tudi spust po jeklenici oziroma zipline. A žal je bil cenote zaradi epidemije zaprt in tako je bil ves čas namenjen spoznavanju narave in družbe. Glede na to, da se je že zvečerilo, je bil prvi večer namenjen predvsem spoznavanju družbe.
V takšni prikupni vasici se človek zelo hitro zlije z okolico in kaj kmalu smo se z domačini skupaj podali po vasi, kjer je bil zvečer pravi vrvež ob stojnicah. V Miguel Coloradu smo tudi prvič po dolgem času spremljali tekmo v živo. Res je, da ni šlo za kakšno ligaško tekmovanje, ampak zgolj za lokalni obračun v odbojki, a sedeti na tribunah s pivom namesto maske in gledati tekmo v živo je bilo v času, ko je v Sloveniji in drugje po Evropi veljalo popolno zaprtje države, prava dogodivščina. Seveda je bil izid tekme precej nepomemben, a kljub temu smo v sozvočju z ostalimi bodrili igralce.
Po spoznavanju družbe je sledilo spoznavanje narave in tako smo se naslednje jutro z lokalnim vodičem podali na raziskovanje pragozda, katerega velik del je v lasti njegovega sorodnika. Covid-19 je v pragozdu še najmanjša skrb, saj se med številnimi živalskimi in rastlinskimi vrstami najdejo tudi takšne, ki so lahko zelo nevarne; od plazilcev in insektov pa do strupenih rastlin. Prav zato so bili zahtevani zaprta obutev in dolge hlače, ob izkrcanju iz vozila pa so nas še dodatno obilno poškropili z učinkovitim repelentom.
Zaščiteni in željni novih spoznanj smo se podali na krožno pot po pragozdu, kjer smo srečali številne ptice, plazilce in nadvse nenavadna drevesa, med katerimi mi je še najbolj ostalo v spominu drevo sapodilla oziroma chicozapote, v latinščini pa Manilkara zapota, ki raste v osrednjem delu jukatanskega polotoka, saj se njegova smola že od nekdaj uporablja za proizvodnjo žvečilnih gumijev, že strjena smola pa je primerna za žvečenje, čeprav nima posebej izrazitega okusa. Toliko, kot je stara proizvodnja žvečilnih gumijev, pa je star tudi bonton, ki je s tem povezan. Zagotovo se spomnite, da so tako starši kot učitelji govorili, naj ne cmokamo oziroma žvečimo ali pa naj žvečilni gumi izpljunemo, in verjetno smo mislili, da je to pravilo, ki ga je razvila sodobna vljudna družba. V resnici pa gre za družbeno normo, ki za žvečilke obstaja že stoletja. Med Azteki so smeli javno žvečiti le neporočene ženske in majhni otroci, starejše ženske pa v javnosti sploh niso smele žvečiti, tudi sicer pa zgolj iz zdravstvenih ali higienskih razlogov, na primer zaradi zdravljenja revmatizma ali neprijetnega vonja po ustih.
Po vrnitvi iz pragozda in kosilu so nam kar na dvorišču prijazno predstavili, kako se izdeluje čokolada, ki pa je bila brez dodatkov precej grenka, zvečer pa so nas ponovno peljali v pragozd, kjer smo opazovali, kako se na tisoče netopirjev po sončnem zahodu iz jame poda v nočni lov za hrano. Nepozabno.
Naslednje jutro je sledil nov premik, in sicer proti vzhodu Jukatana do obalnega mesta Chetumal, a spet je bila pot zanimivejša od cilja, saj se kakšnih 60 km s poti in v osrčju naravnega rezervata nahaja eno največjih majevskih mest, Calakmul. Da je bilo to področje precej gosto naseljeno, med mnogimi priča tudi zanimivo arheološko najdišče Balakmú, ki se nahaja skoraj neposredno ob cesti 186, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo Jukatana.
Calakmul je bil središče ogromne regije in mesto je štelo kar 50.000 prebivalcev, do danes pa so arheologi odkrili skoraj 7.000 različnih struktur, med katerimi je najbolj impozantna 45-metrska piramida. Arheološko najdišče se nahaja slabih sto kilometrov od nekdaj rivalskega mesta Tikal v sosednji Gvatemali. Na tem mestu nikakor ne želim opravičevati katerega koli španskega zločina nad tukajšnjimi staroselci, a v tem primeru uničenja niso zakrivili Španci, ampak kar Maji sami, saj sta se mesti spopadli kar v treh velikih vojnah, nazadnje leta 744, k propadu Calakmula pa so pripomogle tudi prenaseljenost in s tem povezane bolezni, saj se mesto nazadnje omenja konec devetega oziroma na začetku desetega stoletja.
A enako kot arheološke najdbe je zanimiva tudi 60-kilometrska pot skozi pragozd, kjer ob cesti srečamo razne ptice in opice, z malo sreče pa tudi kakšno pumo, ki kraljuje v tem delu pragozda.
Zaradi neokrnjene narave in impozantnega majevskega mesta toplo priporočam obisk Calakmula, za katerega si rezervirajte vsaj pol dneva. Calakmul pa je bil tudi zadnji resni postanek v pragozdu, saj bo nadaljevanje potopisa povezano z vzhodno obalo polotoka, ki je zelo turistična, mesta pa bistveno manj pristna kot tista, ki ste jih spoznali v prvih treh delih potopisa. Med manj pristnimi mesti pa je, ironično, še najbolj pristna prav prestolnica zvezne države Quintana Roo – Chetumal, katerega ime je izpeljano iz majevske besede »Chactemàal« in v prevodu pomeni »Kraj rdečega lesa«. Mesto se nahaja naravnost na meji s sosednjo državo Belize. A več o Chetumalu, kratkem skoku v Belize, jezeru Bacalar in še več boste izvedeli v naslednjem delu potopisa.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
