Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Popotovanje po Uzbekistanu in kaj si ogledati – 1. del

Poslušajte zvočni odlomek
1. del2. del

Pot do glavnega mesta Taškenta

Iz obmejnega kirgiškega mesta Oš sem se odpravil proti meji z Uzbekistanom. Do tja sem vzel taksi, saj je meja prav na tem mestu. Čez mejo moraš peš, tam pa so prav tako mnoge menjalnice, kjer lahko zamenjaš kirgiški denar v uzbekistanskega, in še dobro, da sem ga, saj na drugi strani meje ni bilo ničesar.

Prehod je potekal brez težav, le veliko čakanja v vrstah je bilo potrebnega. Mislim, da sem tam bil edini tujec, saj so drugi vsi imeli azijski izgled in nosili velike vreče stvari, ki so bile cenejše v Kirgiziji in so tako služile preprodaji naprej v Uzbekistanu. Ko sem prišel čez mejo, na drugi strani praktično ni bilo ničesar. Nobenih menjalnic, nobenih hišic in nobenih prodajalcev hrane. Le cesta in parkirišče, kjer sem začel iskati prevoz do najbližjega mesta na uzbekistanski strani – Andižana.

Poskušal sem se dogovoriti za ceno s taksistom, a se je takoj opazilo, da ni najboljše razumel rusko. Prav tako ni uspel nič povedati in takoj sem videl, da bo potrebne malo več govorice z rokami. Dogovorila sva se za ceno do mesta – pet evrov za 40 kilometrov – in potem počakala, da se je avto napolnil. To čakanje je trajalo celi dve uri in še potem smo bili v avtu le štirje – taksist je hotel, da nas je pet, a je na koncu vendarle popustil in nas odpeljal do mesta Andižan.

Popotniski_nasveti_za_Uzbekistan_-_Travel_tips_for_Uzbekistan_3.jpg

V tem mestu prazaprav ni veliko atrakcij ali česa posebnega za ogled; je pač prvo mesto, ki ima železniško povezavo do Taškenta – zato sem se tudi odločil za to možnost. Prišel sem do postaje in kupil vozovnico do Taškenta, ki ni bila draga, vendar so bila na voljo le sedeča mesta. Bilo je jutro, vlak pa je bil predviden pozno popoldne, tako da sem imel čas za ogled mesta. Na železniški postaji je bilo za majhno plačilo mogoče pustiti nahrbtnik (mislim, da za dva evra na dan) in tako sem se odpravil peš raziskovat mesto.

Prvo, kar ti pade v oko, so trgovine, ki prodajajo poročne obleke – te so na vsakih pet metrov in res se vidi, da je to najpomembnejši dogodek v življenju Uzbekistank. Prišel sem do mestne tržnice, in ker sem bil že dokaj žejen, sem se odločim nekaj popiti. Prišel sem do prodajalke kobiljega mleka in naročil en kozarec. Prodajalka mi je nalila kozarec mleka in v njem je veselo plavala muha. Odstranil sem jo in pač popil, kar mi je dala. Okus je bil zelo izrazit in ne takšen kot v Kirgiziji. Malo sem se bal, kako bo s prebavo in kje naj najdem stranišče, če bi kaj bilo narobe, a k sreči se težave niso pojavile.

Že takoj se je videlo, da bo standard nižji kot v sosednjih državah in prav tako higiena. Na tržnici so na odprtem prodajali meso ter razno sadje, začimbe in ostale prehrambene izdelke. Ponavadi rad obiščem tržnice, saj je tam vedno veliko ljudi, veliko se dogaja in prav tako so cene najugodnejše. Kupil sem kilogram mandarin, popil še sok iz sveže iztisnjenega granatnega jabolka ter se odpravil proti železniški.

Popotniski_nasveti_za_Uzbekistan_-_Travel_tips_for_Uzbekistan_4.jpg

Vlak je bil dokaj moderen in prav oddahnil sem si, ko sem sedel na svoje mesto. Užival sem ob pogledu na prelepo pokrajino: lahko si videl, kako se je pokrajina spreminjala od puščave do step in kasneje dokaj visokih gora, rek, sotesk ter akumulacijskega jezera.

Kar naenkrat je prišel sprevodnik in povsod začel spuščati notranje rolete. Zdelo se mi je malo čudno, saj je zunaj že začel padati mrak in je sonce že zašlo, zato sem ga vprašal, zakaj spušča rolete. Razložil mi je, da prihajamo do predela proge, kjer je prisotna uzbekistanska vojska in tako ni dovoljeno gledati ven. In res smo prišli do nekega predora, ki je bil strogo varovan in zelo dolg. Mislim, da smo se vozili približno pol ure, dokler ni sprevodnik potem spet dvignil rolet. V Taškent smo prispeli pozno ponoči, tako da sem bil primoran najeti taksi do hostla.

Ogled Taškenta, prestolnice Uzbekistana

Prvo noč v mestu sem preživel v hostlu, katerega lastnik je bil Indijec. Hostel je bil v enem od predmestij Taškenta. Sobe so bile polne pogradov, približno 20 postelj v eni sobi, a je bila zato cena precej ugodna – tri evre na noč. V to je bil vključen tudi zajtrk – pečena jajca, kruh in marmelada, zvečer pa nas je lastnik počastil z lubenico.

Popotniski_nasveti_za_Uzbekistan_-_Travel_tips_for_Uzbekistan_6.jpg

Mesto je zelo veliko in ni primerno za ogled peš. Tako je nujno najeti taksi, da prideš od ene točke do druge, ali uporabljati javni prevoz, ali pa, kot sem to naredil jaz, iztegniti eno roko na cesti in se z vsakim voznikom, ki ustavi, dogovoriti za ceno. Tu so na srečo spet vsi znali rusko, česar ne morem reči za ljudi v vaseh in manjših mestih.

Islamizacija je tu očitnejša kot v sosednjih državah. Polno je mošej in alkohol se prodaja le v za to določenih in ne v vseh trgovinah. Prav tako je večina žensk pokrita z ruto.

Naslednji dan sem se odpravil raziskovat mesto. Ustavil sem avto in čez 20 minut že bil v centru, kjer sem si ogledal par mošej in obiskal lokalno tržnico, kjer sem imel kosilo – šašlik iz ovčetine – ter za večerjo kupil konjsko salamo (tamkajšnja specialiteta). Prav tako sem obiskal par parkov, ki pa propadajo in v njih ni veliko ljudi, a imajo vseeno tisti šarm bivše Sovjetske zveze – torej so gromozanski z otroškimi igrali iz 80. let, ki prav tako počasi propadajo.

Popotniski_nasveti_za_Uzbekistan_-_Travel_tips_for_Uzbekistan_11.jpg

Obiskal sem tudi kompleks več mošej, do katerega sem se odločil iti peš, kar morda ni bila najboljša ideja, saj mi je to vzelo kar dve uri hoje. Tam se res vidi velikost in razpotegnjenost tega mesta, tako da bi vam priporočil uporabo avta.

Če ste ljubitelj velikanskih sovjetskih spomenikov, bo to mesto prav gotovo za vas. Veliko jih je na voljo po raznih velikih parkih, ki jih v mestu ne primanjkuje, in prav lepo se je v njih odpočiti, saj je v mestu poleti dokaj vroče in soparno, v parkih pa precej hladneje. Obiskal sem spomenik, ki je navzoč v vseh ruskih mestih, in sicer simbol večnega ognja v spomin žrtvam druge svetovne vojne.

Tako sem naslednjih par dni raziskoval in odkrival mesto kot tudi parke in gromozanske spomenike. Mesto ima tudi svoj moderen in sodoben del, lepo promenado ob reki ter seveda zanimive mošeje. Po nekaj dneh pa sem se odločil svojo pot nadaljevati v starodavnem mestu Samarkand, a o tem več v naslednji številki revije Globetrotter.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava