Popotovanje po Uzbekistanu in kaj si ogledati – 2. del

Do tja žal ni bilo nekega organiziranega avtobusnega prevoza, tako da mi je lastnik, s katerim sva pravzaprav že postala prijatelja, priporočil svojega soseda, ki je imel avto. Ta pa je bil stara ruska volga oz. ruski cadillac. Dogovorila sva se za ceno enodnevnega najema, s tem da me on pelje tja in nazaj. Ponudil sem mu 20 evrov in starejši možakar je pristal na to. Po poti mi je razlagal, kako je bil prej direktor tovarne, sedaj pa je v pokoju in prejema majhno pokojnino, s katero komaj preživi, tako da dela še kot taksist.

Po približno uri in pol sva prispela do jezera in res, tam je bila plaža s hoteli in raznimi vodnimi aktivnostmi ob robu tega umetnega jezera. Glede na tamkajšnjo ceno bencina sem si mislil, da bo najem vodnega skuterja poceni, a sem se zmotil. Cene so bile dokaj visoke in se gibale okoli pet evrov na minuto, zato sem se odločil le za najem manjšega čolna na pedala za kako urico ter se potem nameraval še okopati v jezeru. Čoln je bil za dva, zato sem povabil še svojega »šoferja«. Možakar je bil vesel, na kar kaže tudi njegov nasmeh z bleščečimi zlatimi zobmi na fotografiji. Če še ne veste, je v nekdanji Sovjetski zvezi bilo zelo priljubljeno popravljanje zob z zlatom. Nadaljevala sva pogovor o tem, kako so ljudje tam živeli včasih in kako so se poslabšale razmere do danes. Proti večeru pa sva se vrnila v glavno mesto, a pred tem me je moral počakati še na železniški postaji, kjer sem kupil vozovnico za vlak za naslednji dan, in sicer do starodavnega mesta Samarkanda.

Samarkand – zgodovinsko mesto Uzbekistana, polno kulture in tradicije

Pot z vlakom mi je vzela kar šest ur, saj sem izbral enega cenejših lokalnih vlakov do tja, ki pa me za tako dolgo pot ni stal več kot pet evrov. Na postaji se je name vsulo kakih 20 taksistov, ki so mi ponujali ogled mesta. Odločil sem se za enega, s katerim sem se dogovoril, da me po končanih ogledih odpelje do namestitve.

In res, peljal sem se od znamenitosti do znamenitosti, od ene mošeje do druge ter obiskal tržnico in starodavne jame. Mesto me je res očaralo, saj je bilo zelo lepo, sam pa imam tudi rad starejše zgradbe, ki te popeljejo v neko drugo obdobje. Tako sem se počutil, kot bi bil v srednjem veku neke arabske države.

V mestu je bilo kar veliko turistov iz raznih držav, toda šele zvečer, ko so ven prišli vsi domačini, je mesto zaživelo. Podnevi na ulicah ni bilo veliko domačinov, saj je sonce kar pripekalo in so se temperature povzpele tudi do 40 stopinj Celzija. Zvečer pa so se vsi sprehajali in se hladili s sladoledom. Tu vam moram povedati, da sem jedel najcenejši sladoled na svetu, in sicer za deset centov, pa še dober je bil.

Pogovarjal sem se s par domačini, ki so mi povedali, naj obiščem mošejo Bibi Hanum, saj da je zvečer osvetljena, tisti dan pa naj bi tam potekala še posebna svetlobna oz. laserska predstava. Seveda sem se odpravil tja in res, mošeja iz 15. stoletja je bila obarvana v razne spreminjajoče se barve in je bila prava poslastica za ustvarjanje fotografij. A to še ni bilo vse. Ob 21. uri se je začela velika svetlobna predstava, ki je spominjala na kak znanstvenofantastični film o izvoru človeštva od prazgodovine pa vse do danes. Čeprav je predstava potekala v uzbekistanskem jeziku, se je dalo razumeti bistvo projekcije, ki si jo lahko tudi sami ogledate v tem videu. Po končani predstavi sem se sprehodil še skozi bližnji park, ki je bil prav tako poln domačinov, družin in na sploh otrokov, in vse me je nekako spominjalo na kakšen karneval oz. zabaviščni park. V mestu sem ostal še par dni, tako da sem doživel njegov utrip in dušo, ki sta bila res neverjetna, zato bi tudi vsakemu, ki obišče Uzbekistan, priporočil obisk Samarkanda, ki vsekakor ne razočara.

Tu tudi zaključujem svoje mesec in pol dolgo potovanje po Kazahstanu, Kirgiziji in Uzbekistanu. Vsaka država je bila posebna in nobena me ni razočarala. Do naslednjič pa lep pozdrav.