V glavno mesto Kirgizije – Biškek – sem prispel z maršrutko, ki je neke vrste minibus oziroma kombi, pri čemer sem moral prečkati kazahstansko-kirgiško mejo. Za večino evropskih držav vizum za Kirgizijo ni potreben, tako da je pot čez mejo potekala dokaj gladko, le v moj potni list se je vojak na meji malo zagledal, saj mislim, da do sedaj še ni videl slovenskega potnega lista. Voznik nas je pustil nekje sredi mesta, sredi ničesar ob nekem velikem parku, in prepuščeni smo bili samim sebi. Ob cesti sem iztegnil roko in čakal, da bi mi ustavil kak avto, da bi se dogovoril za ceno. A izgledalo je, da so tukaj ljudje veliko bolj nezaupljivi, saj mi ni ustavil noben avto. Našel sem taksi in se odpeljal do namestitve, ki se je nahajala v preurejenem starem stanovanju v panelnem bloku, ki je že malo razpadal.
Odpravil sem se raziskovat mesto. Velike ulice in bulvarji ter stara sovjetska arhitektura, ki daje vtis mogočnosti nekdanje države. Veliki parki, v katerih je vedno živahno in kjer se ljudje hladijo in sprehajajo. Iz zvočnikov je donela zabavna glasba. Prav tako ni manjkalo prodajalcev kvasa – osvežilna brezalkoholna pijača, narejena iz kvasa, potem pa je tu še tan – nekakšen gaziran jogurt. V parku je prav tako bilo polno prodajalcev raznih slik. V mestih vsak prebivalec poleg kirgiščine zna tudi rusko in tudi napisi na stavbah so v ruščini. Poleg velikih kipov in monumentov je v parkih prav tako moč najti table, ki poveličujejo heroje druge svetovne vojne.
Prišel sem do glavnega trga v mestu, ki ga krasita velik konjenik in gromozanska kirgiška zastava, ki jo stražita dva vojaka. Tudi v večernih urah je tu kar živahno, saj se takrat ozračje malo ohladi in ven pridejo družine z otroki. Tudi okoli 22. ure se sliši otroško rajanje in vse klopce v parku pred trgom so zasedene.
Tudi Biškek ima kar živahno nočno življenje, saj ima veliko barov in restavracij. Obiskal sem enega z bolj znanim imenom Coyote Ugly, ki se imenuje po istoimenskem filmu, a je bil dokaj neobljuden, saj je imel kar visoke cene za kirgiški standard. Tako razen par ruskih poslovnežev in nekaj deklet, ki so praznovala rojstni dan, ljudi ni bilo.
V mestu je prav tako možno opaziti veliko ljudi arabskega izgleda in Indijcev. Ti prihajajo sem, saj je tu študij veliko cenejši kot v njihovih državah.
To je drugo največje slano jezero na svetu in drugo največje gorsko jezero, takoj za jezerom Titikaka v Peruju. Leži na nadmorski višini okoli 1609 m. Jezero je približno 180 km dolgo in 70 km široko ter na najgloblji točki 668 metrov globoko (povprečna globina je približno 300 metrov). Njegova površina znaša 6200 km². Jezero nikoli ne zamrzne, čeprav je obdano z visokimi gorami.
Bila je sredina junija in turistična sezona se še ni prav dobro začela, saj večina Kirgizijcev tja odpotuje v obdobju od začetka julija in vse do konca avgusta. Imel sem dve možnosti prevoza – prva je bila maršrutka oziroma kombi, druga, ki je bila par evrov dražja, pa skupinski taksi – torej avto, v katerega gre pet ljudi, ki si potem razdelijo stroške. Odločil sem se za slednjo možnost, saj ni bilo treba čakati, da bi se maršrutka napolnila.
Pot do tja je bila dokaj dolga (trajala je ves dan) in razgibana, vendar je ponujala veliko lepih razgledov, dolin, gora, pašnikov, prelazov, rek in konj, ki so se pasli. Velikih mest po poti ni bilo, le manjše vasi in zaselki. Prav tako tudi ni bilo nekega prometa, tako da smo po celodnevni vožnji prispeli v nekdaj najslavnejše turistično središče Issyk-Kula – vas Bosteri.
V tej vasi so že v sovjetskih časih zgradili velik zdraviliški kompleks s hotelom in manjšimi hišicami ob robu jezera, ki pa do danes ni bil obnovljen in izgleda enako kot takrat. Tamkajšnja voda naj bi bila zdravilna, saj je ob jezeru veliko izvirov termalne vode – od tod tudi verjetno ime Issyk-Kul – Vroče jezero.
Vas pa je po drugi strani dokaj preprosta. Skoznjo teče glavna asfaltirana cesta, v mestu je le en semafor, od tam pa do jezera bolj kot ne vodijo kolovozi oziroma peščene makadamske poti. Vas ima par trgovin s hrano, nekaj improviziranih restavracij, pekarno tradicionalnega kruha iz glinenih peči in lekarno. Na slikah si lahko ogledate, kako izgleda policijska postaja – ki je le en kontejner z napison Milicija in izvornim prevodom v angleščino Militia.
Ob obali jezera se nahaja zabaviščni park z velikim panoramskim kolesom ter par barčkov in restavracij, ki so ravno začeli z delom v začetku junija. Spoznal sem lastnika večjega lokala na obali, ki mi je častil par pijač. Povedal mi je, da je šef policije, ki pa ima ob strani še to dejavnost. Sam pri sebi pa sem se spraševal, le kako je dobil tako parcelo ravno ob bregu jezera, saj je znano, da je tu policija dokaj koruptivna. Pa vendar se mi je zdel v redu človek in mi dal celo svojo telefonsko ter dejal, da ga lahko, če bom kadarkoli v težavah, pokličem in bo vse uredil.
Naslednji dan sem se odločil malo raziskati okolico jezera in se odpravil do gora, a o tem več v nadaljevanju v naslednji številki Globetrotterja.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
