V vasi Bosteri sem videl par plakatov v turističnih agencijah, ki pa so vse bile zaprte, tako da sem se za raziskovanje okolice moral znajti sam. V namestitvi sem vprašal, če ima kdo avto in bi me bil pripravljen peljati do bližnjih gora. Seveda to ni bil problem in kmalu je prišel starejši mož z avtom, s katerim sva se zmenila za ceno.
Z glavne asfaltne ceste zapeljeva na nek makadamski kolovoz, ki se vije proti goram, in kaj kmalu prispeva do ozke soteske Chon-Aksuu, kjer zraven ceste žubori kar živahna, kristalno čista reka, obkrožena z gozdom iglavcev.
Ob tej reki razni domačini prodajajo izdelke iz narave, kot so med in gobe. Prav tako pa se da tudi opaziti zametke kirgiškega turizma – to so prenočišča v jurtah, lahko pa se ustavite le na konjskem mleku ali kosilu v jurti. Domačini prav tako ponujajo jahanje konj. Občasno se ob jurtah pojavi še človek s sokolom, ki vam ga za par somov (kirgiški denar) odstopi, da se lahko z njim slikate. Tako nekako torej izgleda vrhunec turistične ponudbe v Kirgiziji. Seveda sem se tudi sam slikal s sokolom, popil kobilje mleko in se s konjem podal po prašni makadamski cesti skozi sotesko. Pot iz soteske je sicer vodila še naprej visoko v gore, a ker nisem bil pripravljen na hribolazenje, sva se z voznikom vrnila nazaj proti jezeru Issyk-Kul. Na jezeru sem preživel še par dni in se vrnil v Biškek, saj sem le od tam lahko letel z lokalnim nizkocenovcem Air Manas na jug države v starodavno mesto Oš za okoli 30 evrov.
Mesto Oš se nahaja na jugu države, na meji z Uzbekistanom, kamor nameravam tudi odpotovati naprej. Je manjše mestece s sovjetskimi bloki in razpadajočo infrastrukturo, kar se pokaže, ko prečkaš betonski most čez reko, kjer moraš paziti, da ne padeš skozi kakšno luknjo v vodo. Tako svetujem, da vedno gledate pod noge, ko hodite po takšnih mestih, saj lahko tudi na pločniku in asfaltu padete v kakšno luknjo oz. se spotaknete ob kak kos štrlečega železa.
V mestu sem našel edini hostel in presenetilo me je, da ga tako majhno mestece sploh ima. In res, bila je dvonadstropna zgradba in družina, ki ga upravlja, mi je pokazala pot do sobe. Ker ni bilo turistov, sem imel celo štiriposteljno sobo čisto zase. Tudi tu se je po kirgiški in muslimanski tradiciji pred vstopom treba sezuti in čevlje pustiti zunaj.
Ob krajšem sprehodu po mestu lahko spet vidiš ostanke socializma, saj ima vsak majhni parkec tudi do deset delavcev, ki zalivajo travo ali sadijo rožice, pometajo park in praznijo smetnjake. Parke seveda tudi krasi Lenin z iztegnjeno roko, ki nam kaže pot k socializmu.
Bližal se je čas kosila in ob cesti sem našel tradicionalno restavracijo, v kateri so pekli neke vrste čevapčiče in stregli pečen riž z mesom – plov. Okus mesa ni tak kot v Evropi, saj v meso dodajajo neke posebne začimbe, ki mu dajo specifičen okus.
Pot sem nadaljeval proti centru, ki ga je spet krasil malo večji park, poln igral za otroke, in pa potok med drevjem, ki je meščanom nudil hlad in senco. Klopce so bile polne ljudi in otroci so se igrali. Delavci pa so tu delali mozaik na steni, kjer se park začenja. Na koncu parka pa je seveda še enkrat bil tokrat malo večji Lenin, ki nam je veselo kazal pot z iztegnjeno roko. Njegov kip je prav tako prisoten v centru mesta in je največji izmed vseh, nahaja pa se pred občinskimi zgradbami in človek se vpraša, ali ni mogoče še vedno v Sovjetski zvezi.
Nedaleč od centra, po približno 500 metrih hoje, sem naletel še na en velik sovjetski spomenik, ki je posvečen gasilcem, ki so pomagali gasiti požar v Černobilu in ob tem tudi izgubili življenje. 800 jih je bilo iz Kirgizije, od tega 102 iz mesta Oš.
Po par dnevih spokojnega življenja v podeželskem mestecu Oš je bil čas, da sem se odpravil v novo državo – Uzbekistan. A o tem več v prihodnjih številkah revije Globetrotter.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
