Potep po Madagaskarju

V petih letih skupnih potovanj sta obiskali skoraj vse celine (Avstralija in Antarktika še čakata); med drugim sta iskali orangutane v bornejski džungli, objemali kruhovce ali baobabe na Madagaskarju ter hranili plamence na obali Arube.

Opišita svoje potovanje na Madagaskar. Katere znamenitosti sta si ogledali in kaj otok ponuja?

Odločitev za Madagaskar je sovpadala z najinimi zgoraj omenjenimi interesi. Našli sva ugodni karti za maj 2019, ko se je začenjala sušna doba. Kot je že omenjeno, je za naju biotska raznovrstnost eden izmed pomembnih dejavnikov in tega je na Madagaskarju res veliko. Potovali sva sedemnajst dni. Cepljenje ni bilo potrebno (no, mogoče dandanes proti covidu-19), priporočava pa antimalarike in tablete proti driski. Slovenci za vstop potrebujemo vizum, ki pa ga pridobimo ob pristanku.

Na žalost sva bili primorani precej potovanja prilagajati varnosti, saj je Madagaskar stalno uvrščen na seznam najnevarnejših držav. Ponoči se ne hodi okoli, zato sva vse prevoze organizirali podnevi. Pravzaprav se celo lahko zgodi, da vam taksist zavrne prevoz, če presodi, da je prenevarno. Sami sva za več dni najeli voznika (v sklopu agencije ali pa na ulici), za daljše razdalje pa sva ponavadi uporabljali Cotisse, ki je lokalna transportna družba s kombiji na evropskem nivoju čistoče, udobnosti in zanesljivosti. Močno odsvetujeva najemanje avta, saj so ceste izjemno slabe, poleg tega pa tamkajšnje tolpe ponoči izvajajo oborožene rope. Midve sicer slabih izkušenj nisva imeli, smo pa en večer »dirkali« iz narodnega parka, da smo bili doma pred temo; drugič pa smo cel dan potovali v konvoju ob spremstvu vojske. Naj še omeniva, da kot ženski popotnici nisva imeli posebnih težav.

Iz zgornjih razlogov sva tudi namestitve rezervirali vnaprej, saj se nama ni zdelo varno pohajkovati po ulicah in iskati prenočišč. Na rezervacijskih portalih so namestitve slabo zastopane, zato sva večinoma iskali kontakte na podlagi priporočil Lonely Planeta. Mogoče kot zanimivost – zajtrk je redko vštet v ceno, je pa ob vsaki namestitvi restavracija, kjer lahko dobiš vse obroke.

Situacija z varnostjo lahko koga odbije od potovanja na Madagaskar, vendar ob uporabljanju zgornjih vodil in zdrave pameti meniva, da ni razloga za skrb, saj to, kar Madagaskar ponuja, odtehta tveganje.

Midve sva namreč obiskali več narodnih parkov, kjer sva spoznali različne vrste lemurjev, ter obiskali Antsirabe, prestolnico ročnih umetnosti in obrti, in jo dopolnili z ogledom jezera. Pot sva nadaljevali proti zahodu, v del, ki nas najbolj spominja na Madagaskar – tam se nahaja avenija baobabov in se običajno prične raziskovanje otoka po prašnih rdečih »cestah«. Morondava je služila kot izhodna točka do narodnega parka Tsingy de Bemaraha, gozda ostrih apnenčastih vrhov, neprehodnega labirinta sotesk, jam in predorov, ki na pogled deluje, kot da ne spada na naš planet, za njegovo raziskovanje pa potrebuješ plezalno opremo. Na koncu sva skočili še v Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja, kjer sva bolje spoznali lokalno kulturo in zgodovino ter dobili vpogled v šokantno, žalostno življenje prebivalstva, ki ga zaznamujejo predvsem revščina in konflikti.

Madagaskar je poznan po svojem rastlinstvu in živalstvu. Kaj sta uspeli videti na lastne oči? Kako je urejena zaščita redkih vrst? Bi lahko storili več?

Edinstvena ekologija je povzročila, da veliko znanstvenikov Madagaskar imenuje kar osma celina. Je dom 5 % vseh znanih vrst rastlin in živali na svetu, od tega je 90 % rastlinskih in 70 % živalskih vrst endemičnih. Ena izmed teh so lemurji; na Madagaskarju jih živi več kot 100 vrst, nama pa jih je uspelo videti dobrih deset, med njimi tudi obročkastorepe, ki nastopajo v risanki Madagaskar. Srečali sva se tudi z orjaškimi podganami, foso, miniaturnimi drevesnimi žabami, zanimivimi žuželkami (npr. sikajočimi ščurki) ter kačami. Eden izmed najboljših predelov za opazovanje živali je narodni park Ranomafana, kjer med drugim biva ogromno kameleonov, tudi največja (in po najinem mnenju najlepša) vrsta na svetu. Kot zanimivost, na Madagaskarju ni strupenih vrst živali.

Kar pa se tiče rastlinskega sveta, je verjetno ena izmed prvih asociacij drevo kruhovec ali baobab. Ta drevesa se nahajajo na zahodu otoka. Najprivlačnejša je t. i. Avenija baobabov, skozi katero se vije rdeča cesta, obiskali pa sva tudi »sveti baobab«, ki je star približno 900 let, ter »zaljubljeni baobab«. V lokalnem jeziku baobab pomeni »korenine neba«, izhajajoč iz legende, ki pravi, da je Bog ustvaril baobab kot najlepše drevo na svetu. Hudič pa je bil tako ljubosumen, da je baobabe obrnil z namenom, da jih lahko še on gleda. Veje baobaba resnično spominjajo na korenine.

Da bi te živalske in rastlinske vrste ohranili tudi za prihajajoče generacije, je tamkajšnja vlada označila zaščitena območja. Potrebe ljudi, ki so živeli od teh območij, so bile vključene v načrte; denar gre lokalnim skupnostim, ki z njim kupujejo semena, vzgajajo drevesa, gradijo šole ter jezove, ki jim pomagajo pri namakanju polj. Narodni parki ponujajo možnost zaposlovanja gozdnih čuvajev ter vodičev, večanje prisotnosti turizma pa posledično pomaga tudi pri vzpostavitvi restavracij in namestitev. Na žalost sta krčenje gozdov in krivolov še vedno globoko prisotna problema, saj politične krize preusmerjajo fokus z varovanja območij, poleg tega pa se manjšajo donacije za ohranjanje živalskih vrst iz tujine. Posledično je Madagaskar druga država na svetu z največ ogroženimi vrstami sesalcev.

Kakšna je kultura države? So domačini prijazni, kako so vaju sprejeli?

Tujci so dobro sprejeti, saj je gostoljubnost za domačine sveta. Tujci morajo sprejeti, kar jim je ponujeno, saj jih v nasprotnem primeru užalijo. Midve sva to večkrat opazili; na avtobusu sva recimo zaspali in naju je voznik prijazno zbudil, ko smo prispeli na pravo postajo. Verjetno pa še bolj izstopa izkušnja s taxijem broussa. To je nizkocenovna GoOpti-varianta; kombi, ki odide šele, ko je poln, in nima ustaljenih postaj (ljudje se vkrcajo ali izkrcajo, kjer je to priročno) ali urnikov (tamkajšnji otoški način življenja ponazarja besedna zveza »mora mora«, kar pomeni »počasi, počasi«). Čeprav je sedežev v eni vrsti za tri osebe, je bilo vsaj pet do šest ljudi na vrsto. K nama so potnike posedli šele, ko je bilo vse ostalo zasedeno.

Kljub temu da sva se midve počutili super, pa naju je najbolj presenetila večkulturnost države – na žalost večkrat v negativnem smislu. Prvotni priseljenci so namreč prišli iz Avstronezije (od koder izvira tamkajšnji jezik), kasneje pa so se jim pridružili še Afričani in Arabci. Prebivalstvo se deli na dve glavni skupini: Merine, ki živijo v okolici glavnega mesta, imajo azijske korenine, so aristokrati in zagovarjajo kastni sistem, preostale etnične skupine pa spadajo pod Cotieres (kar pomeni dobesedno »tisti, ki živijo na obali«) in imajo afriške korenine ter so pogosto tarča Merin, ki jih diskriminatorno obravnavajo. Posledično si ženske ravnajo lase, da skrijejo svoje afriške kodre. Najina gostiteljica (Merina) pove, da se je nečakinja poročila s črncem, zaradi tega pa se ji je družina odpovedala. Merine pogosto komunicirajo samo v francoščini, na avtobusih pa sva opazili, da prepevajo samo na tujo glasbo, se oblačijo v prestižne znamke ter pogosto študirajo na univerzah v tujini (predvsem v Franciji). Večkulturnost se odraža predvsem v verskih običajih; izvajajo ples z mrtvimi (Avstronezija), redno darujejo svojim prednikom (Afrika) ter verjamejo v usodo (vintano; muslimanska vera).

Sta poskusili tudi kakšno domačo specialiteto?

Seveda, poleg verskih obredov se kulturni miks odraža tudi v hrani, kjer se čuti prisotnost Francije, Azije ter Afrike.

Francoski vpliv se čuti predvsem ob zajtrku, saj ne manjka baget, poleg pa sva običajno naročili kavo in čaj – oboje lokalno pridelano. Kavopivci boste razočarani, čaj pa je vrhunski – priporočava črni čaj z vaniljo.

Tamkajšnje prebivalstvo je riž trikrat na dan. Glagol »jesti« v lokalnem jeziku dobesedno pomeni »jesti riž« in besede, ki opisujejo rast riža, so enake tistim, ki opisujejo žensko nosečnost in porod. Alternativa rižu je misao, ocvrti rezanci, ki sva jih večkrat jedli, saj jih pripravljajo na sto in en način – z zelenjavo, različnimi vrstami mesa, v juhi itd.

Petra je poskusila tudi tradicionalno praznično jed, zebu. Gre za lokalno grbasto govedo. Okus ne izstopa, je pa smatran kot posebnost, saj večina ljudi nima dostopa do mesa in si ga lahko privošči le ob posebnih priložnostih. Posledično je večina tamkajšnje hrane rastlinskega izvora, zato vegetarijancem ne bo težko. Malce težav lahko imajo vegani, ker stročnice niso dobro zastopane.

Kot zanimivost naj še omeniva, da je na praznovanjih poleg hrane prisotno tudi ogromno alkohola, predvsem ruma, in je pričakovano, da se napiješ do onemoglosti (tamkajšnji minister za zdravje ne opozarja, da prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju ).

Sta na poti doživeli kakšno smešno dogodivščino?

Kljub temu da sva bili deležni divjanja po cestah s tridesetletnim avtomobilom in da smo se izognili potencialnemu oboroženemu ropu tamkajšnje tolpe, bi radi poudarili, da slabe izkušnje nisva imeli, in upava, da vas varnostni razlogi ne odvrnejo od potovanja. Z zdravo pametjo boste OK.

Na srečo pa je bilo smešnih dogodivščin kar nekaj; najbolj nama je ostala v spominu pot do jezera Tritriva. To se nahaja dobrih 20 km iz mesta in kmalu po začetku nam je počila guma. Najin voznik je bil (očitno) natreniran, ker je gumo zamenjal v dveh minutah – kar pa je vseeno dovolj, da pride cela vas pogledat, kaj dve belki počneta v teh krajih. Na poti domov je počila še rezervna guma, kar je pomenilo, da so nam jo morali pripeljati kar iz mesta. Tudi ta ni dolgo zdržala, a smo bili na srečo že v mestu, zato smo se ustavili pri naključni hiši, da so nam dali še četrto gumo. Rezervne gume so osnovna oprema vsakega gospodinjstva, saj je na Madagaskarju asfaltiranih le 11 % cest.

Da pa je bil dan res popoln, sta naju ob jezeru začeli nagovarjati dve mladi dekleti. Žal se je že večerilo, zato sva tekli po stopnicah proti jezeru. Petra se je spotaknila in padla, eno izmed deklet pa je pokomentiralo: »Miss, do you know mora mora? Slowly, slowly.« (Gospodična, razumete mora mora? Počasi, počasi.)