Največji življenjski in popotniški podvig – 2. del

Prostovoljca pri Popotniškem združenju Slovenije sta že kar nekaj let. Kako sta izvedela za to organizacijo in kaj vse vama je sodelovanje z njo prineslo?

Prostovoljca sva res že nekaj časa in sva včasih bolj, drugič manj aktivna. Za združenje mi je povedala prijateljica Anja, ki je takrat že bila prostovoljka, pozneje se je pridružil tudi Jure. Vsekakor nama je prineslo nekaj zanimivih poznanstev, nenazadnje pa sva s pridom izkoriščala hostle HI v Avstraliji in na Japonskem, kjer so naju navdušili.

Najbolj fotogenični kraj?

Ojoj, ne veva, kako naj izbereva samo enega. V Sloveniji vsekakor Velika planina spomladi, dolina Soče, jeruzalemski griči, prekmurska polja, Kras in naša lepa mala obala.

V tujini sta po fotogeničnosti pri naju visoko Japonska in Kitajska, vsekakor Indija, podvodni svet na Filipinih in Indoneziji, arhitektura na španskih in grških otokih, neverjetni razgledi na Madeiri, raznolikost divjih živali na safariju kje v Afriki …

Katere popotniške aplikacije so na vajinih mobilnikih?

Ha ha ha, nisva najbolj moderna, zato se poslužujeva le Googlovih zemljevidov.

Ena ali dve zanimivosti o vaju?

Zanimivost? Da sva oba v otroštvu imela popolnoma drugačne predstave o svoji prihodnosti. Da sva oba do faksa igrala v dveh različnih drugoligaških ekipah (eden nogomet, drugi odbojko, prepuščava vam, da se odločite, kdo je igral kaj). Da sva pred dobrima dvema letoma nehala jesti meso. Da sva par že skoraj polovico svojega življenja.

Kje sta doživela največjo revščino? Kako jo oblasti skušajo odpraviti?

Največjo revščino? Kaj pa veva. Videla sva veliko oblik revščine, tudi take, za katere mi mislimo, da so revščina, pa to sploh niso.

Spomniva se, ko sva prispela v Los Angeles pozno zvečer. Bilo je kot v filmu; ljudje so sključeni spali ob cesti, pokriti s kartonom, tu in tam je bil kak srečnež s šotorom, nekateri so sloneli na polnih nakupovalnih vozičkih, spet tretji so se greli ob sodih, iz katerih so letele iskre ognja. Nisva mogla verjeti, da to vidiva v eni najbogatejših držav. Ta trend se je nadaljeval tudi potem na Havajih.

Revščino, ki me ni pustila ravnodušne, sem doživela tudi v Indiji. Znova na stotine ljudi ob cesti, suhi, da se jim vidi vsako rebro, nekateri s tako trpkim pogledom, da sem nepremično gledala v njihov prsni koš, ali še sploh dihajo.

Omeniti morava tudi Afriko. Med najinim potovanjem po Tanzaniji sva obiskala lokalno sirotišnico, kamor sva nesla šolske potrebščine ter nekaj oblačil in igrač. Tista sirotišnica je bila namenjena otrokom, katerih starši so umrli za virusom HIV, in tudi kar nekaj otrok je bilo okuženih. Pri njih sva preživela eno dopoldne. Toliko otroške iskrenosti, topline in želje po naklonjenosti že dolgo nisem čutila, če sploh že kdaj. Ko je napočil čas in sva se morala posloviti in odpeljati na letališče, so mi solze tekle v potokih.

Potem pa imamo še države, za katere mislimo, da so revne, npr. države Jugovzhodne Azije. Že res, da tam večina ljudi nima tako velikih in lepih hiš, nimajo najnovejših avtomobilov in mobilnikov za več sto evrov. A so vseeno srečni in zadovoljni s svojim življenjem. In ko ravno tam na lokalni tržnici kupujeva zelenjavo in sadje, nama ne pade na pamet, da bi s staro ženičko barantala za tisti evro, kvečjemu ji še kakega dava zraven.

Kje vse sta uporabila »couchsurfing«? Najboljša in najbolj žalostna izkušnja pri tem?

S »couchsurfingom« imava bolj slabe kot dobre izkušnje. Čeprav sva se res trudila s sporočili in sva si uredila profil, sva dobivala bore malo odgovorov in še to večino negativnih. In če naju je kdo le virtualno sprejel v svoj dom, nama je dan ali dva pred tem odpovedal. Tako da sva ta način popolnoma opustila nekaj mesecev po začetku svoje poti okoli sveta.

Trenutek s potovanj, ki vaju je nasmejal do solz?

Joj, spet se ne znava odločiti za le en trenutek. Lahko pa vam zaupava svoj moto, ko se zgodi nekaj slabega in nepredvidenega: vprašava se, kdaj bo to postalo smešno. Tako so bili npr. tisti štirje dnevi, ko so mi izgubili prtljago in sem čakala nanjo, grozni, zdaj pa se jim le nasmejim. Pristala sva na Baliju, jaz sem imela obute balerinke in nosila obleko, nisem imela nikakršnega rezervnega spodnjega perila, kaj šele kopalk. Noge so se mi »pacale« v balerinkah, da sem drugi dan začela hoditi bosa. Spodnje perilo sem nosila od Jureta, na recepciji so se me tretji dan začeli izogibati, ker sem vedno na telefonu izgubila živce in sem bruhnila v jok. Danes mi je smešno, takrat mi ni bilo.

Do solz sva se tudi nasmejala, ko sem ob nakupu lokalne SIM-kartice v prodajalni pozabila potne liste. Potem ko so nama uredili telefone, sva šla na večerjo, ko nama je kar naenkrat zvonila ta nova lokalna telefonska številka. Jure se je oglasil in povedali so nama, da naju najini potni listi čakajo v njihovi prodajalni. Prvi trenutek je seveda bil šok, saj se zaveš, da bi se to lahko precej slabo končalo, a že naslednji trenutek sva se nasmejala do solz.

Imata kakšen trik pri pakiranju?

Oblačila zvijava. Poskušava spakirati čim manj. V ročno prtljago dava vedno rezervno majico, spodnje perilo in zobno ščetko. Na letalo oblečeva vedno največji kos oblačila.

Zadnji del naslednjič …