Norveška skozi prostovoljske oči

Sandra Meglić se je lanskega junija odpravila na enoletno izmenjavo na Norveško. Takrat že imela svoj prvi intervju, zdaj, ko pa je postala že izkušena prostovoljka HI, pa nas je nagradila še z drugim intervjujem.

Kako se imaš na Norveškem, sedaj, ko si tam skoraj že eno leto?
Moje enoletno bivanje na Norveškem se sicer bliža koncu, a imam pred sabo še kar dobre tri mesece, v katerih še imam polno planov. Na splošno so do zdaj moji vtisi fantastični. Norveška je izjemno lepa dežela, polna naravnih fenomenov in ljudje so kljub hladnejšem podnebju pogosto polni topline. Moje bivanje seveda ni vedno bilo popolnoma lahko, srečala sem se tudi z izzivi in razlikami v kulturi in komunikaciji, vendar kot nek splošni vtis – iz tega leta sem odnesla ogromno. V veliki večini je bivanje bilo super, neponovljiva izkušnja, en kup novih priložnosti za odkrivanje in samoiniciativnost!

Povej nam več o svojih pričakovanjih pred projektom in kako so bila uresničena.
Na projekt sem se v bistvu že v osnovi prijavila zaradi narave dela in zastavljenega projekta (za razliko od večine prostovoljcev, ki so prišli zaradi države). Pričakovala sem raznovrstno in fleksibilno delo – in nisem bila razočarana. Kar se tiče dela, sem bila precej samostojna in v skladu s svojimi znanji in sposobnostmi sem bila zmožna predstavljati organizacijo in jo zastopati na socialnih omrežjih. Delo je bilo zelo razgibano in ob njem je bilo veliko možnosti za učenje, če je bil prisoten tudi interes. Prav tako smo sodelovali z ljudmi iz različnih projektov – eden od njih je bil tudi skrb za trajnostni turizem s HI predstavniki iz Brazilije. Trikrat sem menjala kraj bivanja in vsak od krajev – torej, Oslo, Bergen in Lillehammer – je imel nek svoj ritem dela in svojo vizijo naših vrednot – in s tem tudi moje delo pri njih.

Katere so bile tvoje najljubše stvari?
Najbolj mi je všeč fleksibilnost projekta in možnost, da razvijaš svoje sposobnosti ter izrabiš svoje talente ter jih nadgradiš. Ker si v hitrem tempu tako zelo težko vzamemo čas le zase, se prepogosto sploh več ne sprašujemo, kaj je tisto, kar nas je nekoč veselilo. V tem letu sem imela priložnost obuditi in nadgradit ravno to – davno pozabljene stvari, ki sem jih vedno želela preizkusit. V to kategorijo spada marsikaj – od prostovoljstva, do vodenja delavnic, ogledov mesta, organizacije ter nenazadnje do digitalnih kompetenc. Na voljo sem imela čas in podporo organizacije, da čim bolj razvijem in preučim to, kar znam in kar želim znati – in to mi je ogromno pomenilo.

Kaj ti na drugi strani ni bilo všeč?
Sama bi težko kaj spremenila oziroma storila drugače, ker tukaj ni veliko odvisno od mene. Najmanj všeč mi je bil (in še vedno je) prostor, kjer bivam, saj je prišlo do nepričakovanih sprememb kar se tiče namestitve in stroški te v Oslu velikokrat presegajo proračun, ki ga prejme organizacija. Zato živim v katoliški šoli, kjer veljajo stroga in nenavadna pravila. Če bi bilo to v moji moči, bi lokacija bila ena redkih stvari, ki bi jo spremenila.

Prav tako pa gre sedež organizacije trenutno skoz cel niz sprememb, saj smo ne le menjali sedež, tudi skoraj vsi člani organizacije se bodo menjali v kratkem. Zato je v tem trenutku vse malo kaotično, a se navajamo.

Kakšno je tvoje mnenje o programu prostovoljstva? Kaj vse si počela?
Program sicer ni bil fiksno zastavljen od samega začetka, veliko je bilo stvari dogovora, ampak sproti smo se vsekakor uspeli skleniti krasne dogovore. Program se je začel z nekajdnevnim izletom po Norveškem, v katerem sem doživela zelo veliko v kratkem času. Na izletu sem po naključju spoznala Slovenca na drugem koncu Norveške. Po izletu sem preživela poletje v Oslu in dokumentiranju počitniške sezone, jeseni sem odšla v Bergen ter tam ustvarjala promocijske video posnetke ter vodila aktivnosti z gosti; po novem letu sem odšla v Lillehammer, krasno zimsko idilo; sedaj pa sem ponovno v Oslu, ampak tokrat v pisarni. Program se še vedno razvija, a do sedaj je vse funkcioniralo dobro!

Seveda te morem vprašati, kaj si se novega naučila.
Ogromno stvari na različnih področjih! Kot prvo, dobila sem vpogled v delo v turizmu, hostelih, delo s prostovoljci in turisti iz različnih koncev sveta. Naučila sem se nekaj marketinga, ogromen napredek mi je uspel v učenju programske opreme ter dizajniranju filmčkov ter reklamnih plakatov. Spoznala sem delo organizacije ter videla, s katerimi problemi se soočajo in k čemu težijo. Tudi norveščine se učim. Ena glavnih stvari kot skupni faktor vsemu temu je pa osebnostna rast, pridobljena tukaj. Veliko lažje je razširit obzorja in postati bolj odprt ter posledično iskren s sabo in močnejši s tako izkušnjo. V glavnem, zaključila bom projekt z veliko novimi znanji!

Si imela kaj prostega časa za raziskovanje Norveške?
Potovala sem v okviru projekta in ostajam zelo fascinirana nad priložnostjo in kraji, ki smo jih obiskali. Nisem pa bila pretirano mobilna znotraj Norveške na lastno pest. Čas ni predstavljal tako velike težave – ta je bila bolj v tem, da ti Norveška dobro izprazni žepe, še posebej ko greš proti severu. Turizem narašča z vsakim letom, cene pa z njim. Zato velikih raziskovanj severa zaenkrat še nisem uspela, sem si pa privoščila potovanja že zato, ker obstaja veliko dobrih zračnih povezav. Obiskala sem Islandijo, Latvijo, Estonijo, vmes sem se odpravila še domov in po okoliških državah. Raziskujem počasi, a vztrajno!

Kaj si delala v prostem času? Tekla na smučeh?
V tem letu sem se bolj kot kadarkoli navdušila nad pohodništvom. Sem namreč bivala v idealnem kraju za to! Razen tega pa sem sem bila v glavnem v družbi, kuhala, pekla, igrali smo različne namizne igre s sodelavci ali gosti hostla ali gledali filme. Smučala pa nisem. Sem bolj na tisti strani ljudi, ki so videli preveč poškodb pri smučanju, zato sem se temu zaenkrat raje izognila. Nekega dne se bom pa mogoče opogumila.

Komu bi svetovala prijavo?
Sem mnenja, da bi EVS ali kakšno podobno dolgotrajno mednarodno izmenjavo moral izkusit vsak že samo zato, da se malo premakne iz cone udobja in dobi tisti moment, ko vidi, da svet ni tako enoličen kot smo ga vajeni v vsakodnevni rutini. Želim si za ljudi, posebej Slovence, da bi več potovali in bili bolj aktivni, saj smo razmeroma zapečkarski kljub temu, da se nam ponujajo krasne možnosti. Trenutno je trend mladih iz Nemčije, da tam skoraj vsak vzame leto »prostovoljskega odmora« po srednji šoli ter pridobi nove kompetence – in upam, da se to vsaj do neke mere prenese k nam.

Ali ti je bilo kdaj žal, da si odločila za prijavo?
V času projekta sem vsekakor imela težke trenutke, sploh kar se tiče praktičnih stvari. Upam si trditi celo, da težje kot večina prostovoljcev na Norveškem, čeprav so nekateri imeli še več zmešnjave. Ampak tudi te stvari so del življenja, zato sem tudi občasne situacije sprejela in jih poskušala po najboljših močeh razrešiti in/ali se posvetovati. Pri tem mi je bila v veliko pomoč Anja (podpredsednica Slovenskega popotniškega združenja). Nikdar pa nisem pomislila, da mi je žal za prijavo in niti hipotetično si nisem zamišljala »kaj pa, če ne bi bila tu« scenarija. Vedela sem, da je to dobra odločitev, da so nameni najboljši in da bo moja izkušnja nepozabna, ne glede na to, kaj se zgodi na projektu.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?
Uh, za ta ''naprej'' še imam nekaj časa! Vsaj tolažim se s tem. V bistvu zelo detajlnih načrtov še nimam, se pa v tem času veliko ukvarjam z iskanjem službe po vsej Evropi. Ker mi manjka le še magistrska naloga, se zavedam, da bi tudi to bilo dobro čimprej končati, a prioriteta je trenutno najti službo in nato napraviti načrt za zadnji akt študija.

Več o Sandrinih dogodivščinah si lahko preberete na blogu https://sayhitonorway.com/, kjer je objavljeno veliko koristnih nasvetov za počitnice na Norveškem.

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava