Študij v tujini in potepanje po svetu

Intervju s Tino, študentko v Abu Dabiju

Predstavljam ti Tino, 26-letno punco, ki je videla že velik del sveta. Je pogumna punca, ki je brez strahu pri 18 letih odšla v Abu Dabi na študij svojega priljubljenega predmeta. Izvedel boš, da študij v tujini ni nič strašnega in kaj ti lahko ponudi. Tina je po duši popotnica, ki ji kljub vsem obveznostmi uspe najti čas za pot v neznano in za dobro fotografijo. Za podaljšan vikend se ne odpravi na Hrvaško, ampak v Libanon. Med potovanji raziskuje svet, ki je drugačen od tistega v časopisih. Velikokrat pa o svojih izkušnjah napiše tudi zanimive članke za spletni časopis Globetrotter. 

Tina, za začetek mi povej nekaj o sebi.
Sem Tina in sem doktorska študentka kemije na New York University. Trenutno živim na kampusu, ki ga ima univerza v Abu Dabiju, glavnem mestu Združenih Arabskih Emiratov. Naš laboratorij se ukvarja s sintezo in karakterizacijo polimerov, ki jih uporabljamo za različne namene, recimo odstranjevanje toksičnih spojin iz vode ali pa dostavo zdravil rakastim celicam. Čeprav sem po izobrazbi kemik, sem po duši popotnica. Kadar ne potujem, načrtujem prihodnja potovanja ali pa pišem o preteklih. Trudim se tudi naučiti osnov fotografije. Kot organizatorka izletov za študente sodelujem pri podiplomskem študentskem svetu (Graduate Student Council) na univerzi.

Kaj pa študij v tujini? Se študij na tvoji univerzi močno razlikuje od študija na slovenskih univerzah? Ste imeli kakšne sprejemne izpite?
To je ameriška univerza, ki se kar precej razlikuje od evropskega sistema. Sprejemnih izpitov ni bilo, smo pa imeli kot del prijave tudi intervju in pa matematični uvrstitveni test, ker smo prišli z različnim predznanjem. Dodiplomski študij zahteva veliko sprotnega dela v obliki domačih nalog, kvizov in projektov, ki se vsi ocenjujejo. Spodbuja se tudi poglabljanje znanja izven primarne smeri študija in aktivnost izven predavanj, recimo prostovoljstvo, delovne prakse ali raziskovalno delo. Predavanja so večinoma podkrepljena z vajami ali drugimi praktičnimi izkušnjami. Sošolci so zelo mednarodni, tukaj smo iz več kot stotih različnih držav, in ker skupaj študiramo, živimo, jemo in se družimo, to zelo širi obzorja in poznavanje sveta.

Doktorski študij se precej razlikuje od dodiplomskega. Predavanj je malo, v mojem primeru so trajale eno leto, in večino časa raziskujemo. Za naravoslovce to pomeni študij literature, delo v laboratoriju, pisanje člankov, občasno nekaj poučevanja (Teaching Assistant) dodiplomskih študentov, predstavljanje rezultatov na sestankih in konferencah. Delo je dinamično in niti dva dneva nista enaka.

Dandanes imajo mladi velikokrat težave, da ugotovijo, kaj je tisto, kar jih resnično zanima. Kdaj si ti ugotovila, da te zanima kemija?
Že v osnovni šoli mi je bil všeč pouk kemije in to se je nadaljevalo tudi na gimnaziji. K temu sta veliko pripomogli moji učiteljici Marinka Dobaj in Zdenka Keuc. Med dodiplomskim študijem sem se trudila čim bolj spoznati tudi biologijo in združevanje obeh smeri me privlači tudi na doktoratu.

Zelo pomemben je praktičen del pouka. Ali v času študija sodeluješ v velikem številu projektov?
Kot dodiplomska študentka sem sodelovala pri raziskovalnih projektih v treh različnih laboratorijih in pri terenskem delu na Grenlandiji. Poleg tega pa sem bila vključena tudi v nekaj krajših študijskih projektov, recimo na Zanzibarju smo v sodelovanju z domačimi študenti raziskovali pomorsko kulturno dediščino prestolnice Stone Town. Trenutno pa mi nekoliko primanjkuje časa, zares aktivna sem v okviru faksa le pri podiplomskem študentskem svetu. Posebej zanimiv je bil projekt na ledeniku Jakobshavn na Grelandiji, kjer so raziskovali, kako taljenje ledenikov vpliva na temperature morja in na podlagi tega gradi klimatske modele. Ledenik je zanimiv za tovrstne raziskave, ker je najhitreje premikajoč se ledenik na svetu. Profesor je iskal prostovoljce za poletno terensko delo, prijavila sem se in imela srečo.

Veliko semestrov si preživela tudi na študijskih izmenjavah. Kje si bila? Kakšna je bila je izkušnja?
Bila sm na kampusih v New Yorku, Buenos Airesu, Sydneyju in Šanghaju. Naučila sem se veliko stvari. Da sveta ne smemo soditi na podlagi tega, kar nam predstavljajo mediji in da je velika večina ljudi na svetu dobrih, da se v večini trenutkov v svojem življenju trudijo ravnati prav. In da smo vsi ljudje, ki si želimo biti sprejeti in ljubljeni, ne glede na raso in vero.

Nekaj časa si med študijem preživela tudi v New Yorku. Kako bi primerjala Abu Dabi in New York City?
V obeh se veliko trguje, ljudje prihajajo iz vseh koncev in krajev in v obeh ima sedež veliko bank, ampak sta za obiskovalca povsem različni izkustvi. Obe sta povsem napačno predstavljeni na televiziji in v revijah. New York City je sicer res poln nebotičnikov, rumenih taksijev in turistov kot ga opisujejo, a je tudi mesto velike bede: polno je brezdomcev, ki spijo po ulicah, predvsem poleti se širi veliko neprijetnih vonjav, na podzemni železnici se redijo ogromne podgane in ljudem je večinoma mar le za njih same. Ni nikakršnega čuta za sočloveka. Abu Dabi je predstavljen kot prestolnica zabave s Ferrari Worldom, Warner Bros Studiom in vodnimi parki na čelu, kot mesto kulture z Louvrom in drugimi muzeji, ki jih še načrtujejo, in kot mesto bogastva in blišča s sedem zvezdičnim hotelom in neštetimi steklenimi nebotičniki. A resnica je tudi tukaj precej drugačna: poletne temperature so neznosne, ulic, prijaznim sprehajalcem je malo in v nasprotju s splošnim prepričanjem tudi plače tukaj niso pretirano visoke (z izjemo vodstvenih položajev). Večina ljudi dela, ker druge možnosti nimajo ali ker se na njihove prihodke zanašajo mnogoštevilne družine v matičnih državah.

Zakaj priporočaš študij v tujini vsem mladim?
Predvsem, ker je to super način, kako postati bolj samostojen in neodvisen ter ob tem spoznati veliko novih ljudi in si razširiti socialno mrežo. Ko prideš študirat v neznan kraj, ne poznaš nikogar ali zelo malo ljudi in to te prisili v navezovanje stikov z novimi ljudmi. Verjetno marsikdo med njimi ne bo iz države, v kateri se nahajaš, tako da se veliko naučiš o vseh zanimivostih in tudi težavah drugih ljudi in držav. Ob vsem tem se izpopolnjuješ tudi v tujih jezikih, ne le v svoji smeri študija. Poleg tega po selitvi naenkrat nimaš več staršev, na katere bi se lahko zanesel za reševanje vsakodnevnih težav, zato moraš rešitve za svoje probleme začeti iskati sam. Sam moraš prati svoj perilo in poskrbeti za prazen želodec, zato začneš tudi bolj ceniti ugodnosti hotela mama, ko se vrneš domov.

Kako poteka doktorski študij? Sprejmejo samo najboljše študente? Kako poteka tvoj dan?
Na doktorat seveda sprejmejo samo zelo dobre študente, podobno kot v Sloveniji. Pomembne so ne samo ocene ampak tudi izkušnje z raziskovanim delom, članki, priporočilna pisma in standardizirani testi. Moj dan poteka v laboratoriju, kjer berem literaturo, delam eksperimente, pripravljam prezentacije in pišem članke. Priprave za pisanje disertacije trajajo več let.

Že dolgo si prostovoljka Popotniškega združenja Slovenije. Zanima me, kje si izvedala za društvo in kaj počneš?
Med brskanjem po internetu sem zasledila, da ima v mojem rojstnem kraju sedež Popotniško združenje. V hipu sem se navdušila. Kot prostovoljka pripravljam članke in fotografije s svojih potovanj. Trudim se, da kaj objavim vsak mesec in v zadnjem času mi kar uspeva. V začetku letošnjega leta pa sem pripravila tudi predavanje na temo dodiplomskega študija v tujini za dijake in njihove starše. Pomembno se mi zdi, da mladim predam sporočilo, da lahko študirajo v tujini tudi, če si njihovi starši tega ne morejo privoščiti. Vlade svetovnih držav od japonske in korejske do nemške in francoske kot tudi univerze same ponujajo neštete štipendije, ki v celoti krijejo študij in življenjske stroške. Harvard na primer vsem študentom, katerih družine zaslužijo manj kot 65.000 dolarjev na leto, nudi povsem brezplačen študij.

Sedaj pa se skupaj odpravimo na potepanje. Kam rada potuješ in kje si že bila?
Kamorkoli! Destinacije izbiram glede na oddaljenost premo sorazmerno s časom, ki ga imam na voljo. Za podaljšan vikend se odpravim kam na Bližnjem vzhodu, recimo Libanon ali Kuvajt. Če imam več kot teden, se odpravim domov ali pa kam dlje v Azijo. Trudim se tudi kombinirati znanstvene konference z dopustom in tako združim prijetno s koristnim.

Obiskala sem dežele na šestih kontinentih, ampak še ogromno je krajev, ki bi jih rada odkrila. Privlačijo me predvsem kraji z lepo naravo, visoko na seznamu so Galapagos, Namibija, Nova Zelandija in Japonska. Pete me vedno srbijo. Po doktoratu planiram nekaj daljšega v jugovzhodni Aziji, a dajmo času čas.

In še vprašanje za na konec. Ali v Abu Dabiju poznajo Slovenijo?
Večinoma ne, mislijo, da smo nekje v Rusiji in da smo bili del Sovjetske zveze ali pa da govorimo rusko. Zmeraj sem najbolj negativno presenečena, ko kakšno takšno blekne kdo iz Evrope (in to se ne zgodi tako redko).

Prijava