V objemu Afrike – Mozambik

Za hladnimi zidovi misijona

Bil je večer, tretjega dne potovanja, ko sem končno lahko občutila afriška tla pod nogami. Na nek poseben način sem se 'vrnila' nazaj, nazaj v svojo zgodbo iz otroštva. V zgodbo, ki sem jo pisala, od kar se zavedam svojih sanj. Pisala sem jo v svoje dnevnike, katere sem skrbno skrivala pred zvedavimi očmi. V njih sem skozi misli potovala čez širne planjave afriške pokrajine, se podila med divjimi zvermi in si izmenjevala misli z domačini, ki so v meni vedno vzbujali neko spoštovanje in domačnost. Občutka, ko se sanje prelevijo v resničnost in ko se jih lahko dotakneš z lastnimi rokami, ne pozabiš nikoli. Tako se je pričelo tudi moje prvo pravo popotovanje, v objem Afrike.

Ker deliti, pomeni dajati sebe in iz sebe, sem se odločila, da bom pomagala po svojih najboljših močeh ter poskusila pričarati kakšno iskrico več v otroških očeh, v katerih se zrcali monotonost vsakdana. Za nekaj časa sem se tako prelevila v vzgojiteljico, mamo, zaupnico in najboljšo prijateljico ter učila in se učila, o lepotah in tegobah našega podarjenega življenja. Preostali prosti čas pa sem namenila tudi raziskovanju te čudovite afriške dežele in svoji avanturistični duši.

V vsem tem času, ki sem ga preživela med toplimi otroškimi nasmehi in navihanostjo,  nikoli ni bilo nič pretežko, predaleč. Vedno je bil na voljo trenutek, ko smo se lahko ustavili, namenili nekaj časa igri, smehu, ko smo lahko le bili to kar smo. Srečni, prepuščeni toku, iskreni, z vsemi iskricami v očeh. To pogrešam tu, v Sloveniji. Vsak dan znova. Ni smeha brez razloga, iskrenosti v pogledu, ni glasbe na ulici in plesa bosih nog v prahu, ni trenutkov, ko se čas ustavi. Izgubili smo se v materialnih stvareh, ki jih kar naprej kopičimo v nedogled. Izgubili smo se, nezavedno. V višavah, v iluzijah o 'popolnem' Svetu. Učila sem se hitro, brez da bi resnično vedela, da srkam vase vse okoli sebe kot majhen otrok. Učila sem se ročnih spretnosti, ki jih prej nisem poznala, pripravljati nove jedi, izdelovati nakit iz naravnih materialov, učila sem se tudi jezika, poslušati sebe in druge, izraziti čustva s smehom ali s solzami in naučila sem se biti Jaz, v tem trenutku in Zdaj. Življenje v misijonu, ki ga vodijo predvsem italijanske ter portugalske sestre, poteka bistveno drugače, kot smo ga vajeni mi, zahodnjaški ljudje. Deli dneva so strogo razporejeni in tudi vsaka izmed deklic ima točno določene naloge več tednov vnaprej, ki jih mora vsakodnevno opraviti. Strahospoštovanje, ubogljivost, pokornost in delavnost, so stalnica za hladnimi zidovi, ki ne premorejo veliko ljubezni. Nudijo le neko zavetje pred zunanjim krutim svetom ter  popotnico za nadaljnje življenje, preko osnovne in srednješolske izobrazbe. Deklice tujcu kaj hitro zaupajo in ga vzamejo v svojo družbo, a kljub temu, pogrešajo toplino in pravo družinsko zavetje. Že res, da imajo streho nad glavo, tri tople obroke dnevno ter možnost obiskovanja šole, vendar jim manjka tisto, kar v življenju največ šteje - ljubezen ter delitev svojih občutij in čustev z nekom, ki mu resnično lahko zaupaš.

Pod kokosove palme, v deželo kitovcev

Pravijo, da si je med delom, pa če ti je še tako pisan na kožo, potrebno vzeti kakšen dan, dva za odmor in zbistritev misli. To sem, po pravici povedano, potrebovala tudi sama. In ne zato, ker ne bi uživala v trenutkih kjer sem bila, pač pa, priznam: bil je šok, biti ves čas med ljudmi, ki govorijo, tebi popolnoma nerazumljiv jezik, ki živijo in delujejo v vseh pogledih drugače kot tu, v 'varni' deželici pod Alpami, biti med otroci, ki od tebe nesebično zahtevajo 24-urno druženje in igranje ter nenazadnje, preprosto biti v drugem svetu, kjer so ljudje tudi ponoči resnično črni in se jim v temi svetlikajo le njihovi iskreni, beli nasmehi. In tako sem šla, na sever.

Za menoj so bili neskončni kilometri široke ceste, ki edina povezuje Južno Afriko s Tanzanijo. Vleče se več tisoč kilometrov skozi Mozambik in je ena redkih, že asfaltiranih cest. Pokrajina, ki je počasi drsela mimo mene, je puščala globok vtis. Nizkih grmički, baobabi ter nasadi kokosovih palm, so se raztezali globoko v notranjost dežele ter se hkrati dotikali morske obale. Mimoidoči, ki imaš občutek, da ves čas nekam hodijo, so veselo mahali v pozdrav in žene, ovite v živobarvne kose blaga, ki so na glavi prenašale težek tovor, so odločno stopale po prašni cesti brez svojega konca. To je pokrajini vlivalo neko čarobnost in večnost, ki je ni mogoče izbrisati iz spomina. Prav tako je nemogoče pozabiti na trenutke v nabito polnem mini busku, za katerega velja pravilo, da nikoli ni zares poln in da se vedno najde prostor še za kakšno osebo ali žival. Kmalu se navadiš tudi drvenja po luknjasti cesti, s hitrostjo, kot da si na lovu za časom, ki ti je še ostal in udarjanja z glavo v pozorno oblazinjen strop buska. In vendar, vsi nasmejani, zatopljeni v pogovor ali pokrajino, smo po dolgih urah premetavanja, z dojenčki, kokošmi in prašiči, mladenkami v belih oblačilih, možmi visokih starosti, ženicami s polnimi košarami sadja in zelenjave, kovčki in nahrbtniki ter seveda z menoj na krovu, vedno srečno prispeli na cilj.

Po naporni, celodnevni vožnji iz prestolnice preko province Gaza in Inhambane, do majhnega obmorskega mesteca Vilanculos, sem si zaželela zlitja z nebeško modrim indijskim oceanom. Brez obotavljanja sem se, utrujena ter polna novih vtisov, veselo zapodila vanj. Presenetila me je dokaj visoka temperatura, ki je bila za zimski čas, prej izjema kot pravilo. Na več kilometrov dolgi peščeni plaži, posuti s snežno belim peskom in v senci kokosovih palm, sem se predala spokojni okolici. Družbo so mi delale le ptice, ki so krožile nad morjem ter zvok šumenja valov. Kljub lepotam na površju, me je zamikal tudi svet pod morsko gladino, zato sem odpravila na celodnevno organizirano potapljanje na otočje Bazaruto. Potopila sem se v domovanje mavričnih rib, vseh velikosti in oblik, ki so se šopirile v vsej svoji barvitosti in lepoti. Občutek je bil božanski in ga ni mogoče opisati, ko se spogleduješ iz oči v oči z morsko želvo, mladiči velikanskih mant, z ribami napihovalkami, skati in modrimi morskimi zvezdami ter če imaš srečo, z morskimi psi kitovci. Mozambik je ena redkih držav na svetu, kjer še lahko vidite to orjaško ogroženo živalsko vrsto, ki je v nasprotju z drugimi morskimi psi, človeku popolnoma nenevarna, saj se prehranjuje s planktonom. Možnost, da v času afriške zime vidite morskega psa kitovca, na enem od oceanskih safarijev, je namreč zelo visoka. Vilanculos se ponaša z izjemno prvinsko in preprosto postavljenimi slamnatimi hišicami, kjer skoraj ne najdeš zidanih stavb, z izjemo šole, cerkve, banke in kakšne večje trgovine. Preživljajo se predvsem z ribolovom ter prodajo sadja in zelenjave na živahni tržnici. Na plaži so razpete ribiške mreže, ki se sušijo na vročem soncu, za hišicami pa se kupi kokosovih lupin mešajo z lupinami školjk, ki so ostale od okusnega kosila.

Pogled nazaj v preteklost

Medtem, ko sem potovala iz kraja v kraj, sem si prenočišča največkrat našla kar v hostlih s smešno nizkimi cenami ali pa sem prenočila pri gostoljubnih domačinih. V zameno za streho nad glavo, sem se vedno ponudila, da skuham kaj za pod zob. Seveda iz lokalne hrane, ki je bila tako raznolika kot sama pokrajina, s poudarkom na morski hrani z dodatkom kokosovega mleka. Tudi zelenjave in sadja ni manjkalo, saj je pokrajina v jugo-vzhodnem Mozambiku zelo rodovitna in uspeva cela paleta različnih sladkih dobrot. Od kokosa, manga, banan in pomaranč, vse do papaje, avokada in različnih oreščkov.

Kljub skromnosti in revščini, ki se države držita še vse od državljanske vojne, ki je pustošila med letoma 1977 in 1992 in ki je Mozambik spremenila v pravo morišče, se ljudje lahko pohvalijo z neizmerno dobroto, srčnostjo in iskrenostjo. V to pristno, afriško državo, še ni posegel masovni turizem, vendar je le vprašanje časa, kdaj bo postala ena izmed letoviščnih točk južnoafriških mogotcev, ki si pridno utirajo pot v to neokrnjeno deželo, tako kot so si, pred več kot 400 leti, pot utrle portugalske kolonije, zaradi donosne trgovine s sužnji, ki je trajala vse do konca 19. stoletja.

Prej omenjeno cesto še vedno gradijo ter se trudijo zabrisati posledice krvave preteklosti. Bolj kot se vzpenjaš na sever, bolj imaš občutek, da se vračaš nazaj v preteklost. Stalnica so tudi policijske patrulje vsakih 15 kilometrov, ki skrbno oprezajo za domnevnimi tihotapci orožja in droge. A vseeno, tukajšnji možje v modrem veljajo za ene najbolj podkupljivih in koruptivnih javnih uslužbencev na črni celini in ko vas ustavijo, ni dvoma, da bo potrebno plačati. Najenostavneje se temu problemu izogneš, če potuješ z lokalnim javnim prevozom, vendar pa si prikrajšan za marsikatero dogodivščino, ki bi jo doživel, če bi potoval sam, z lastnim prevoznim sredstvom.

Čaroben trenutek, ko so se moje dolgoletne sanje zlile z resničnostjo, mi bo večno ostal v najlepšem spominu. Nedotaknjena narava, ki se lahko ponosno baha daleč naokoli, ljudje, ki še vedno premorejo vso širino ljubezni in topline ter predvsem otroci, z glasnim in iskrenim smehom, preprostostjo in radoživostjo, pa se zrcalijo v mojih mislih vsak dan znova.