Hostel Margellina

Na potovanjih večino časa preživim oz. s prijateljicami preživimo »zunaj«. Zvečer se utrujene po celodnevnem raziskovanju novega mesta vrnemo v hostel, zjutraj pa navadno že zgodaj odidemo novim dogodivščinam naproti. Pomembno nam je, da ima hostel mehke in udobne postelje, urejene in čiste kopalnice, prijazno osebje, ki nam da še kakšen praktičen nasvet. Eden od kriterijev za izbiro hostla pa je tudi lokacija, ni toliko pomembno, da je hostel v središču dogajanja, ampak da je v bližini hostla postaja javnega prevoza.

Hostel Margellina je prijeten hostel na vrhu hriba nad Neapljem, ki ima vse, kar sva od hostla pričakovali. Ima super lokacijo. Od letališča je oddaljen 13 kilometrov, do glavnega trga (Piazza del Plebiscito) pa 3 kilometre (kar je pravzaprav v milijonskem mestu zelo blizu). Metro in železniška postaja (ki se prav tako imenuje Margellina) pa se nahaja pod vznožjem hriba, kar pomeni, da sva s Kajo v manj kot 10 minutah po zajtrku že stali na postaji in čakali metro, ki naju je peljal na glavno postajo, od tam dalje pa sva se z vlakom peljali do mest Sorrento, Positano, Herkulano … in se sprehodili po središču mesta oziroma odšli z busom do pristanišča, od koder sva se odpravili na čudovita otoka Procida in Capri.

V pritličju hostla je velika recepcija z zelo prijaznim osebjem. Vsako jutro so naju povprašali po najinih planih in kam se odpravljava. Zvečer so naju vprašali, kako sva se imeli. Opremili so naju z zemljevidi in nasveti, nama pomagali poiskati avtobusno linijo do pristanišča, svetovali z dobrimi restavracijami. Četudi njihova angleščina ni najboljša, smo se vse zmenili. Navadno začeli v angleščini, nadaljevali v italijanščini (k sreči zna Kaja portugalsko in je marsikatero besedo razumela zaradi sorodnosti jezikov), veliko pa smo se dogovorili tudi z rokami. Malo smešno, ampak res so se želeli ves čas pogovarjati z nama in nama prijazno pomagali. Recepcija je odprta ves čas, zato ni bilo težav, ko sva v hostel prišli sredi noči (ker je imelo letalo zamudo), niti da sva zelo zgodaj zjutraj odšli. Receptor nama je celo na večer pred odhodom naročil taksi za zjutraj.

Bivali sva v simpatični majhni sobici z dvema lesenima pogradoma in lastno kopalnico. Priznam, to nama je res veliko pomenilo, saj sva se utrujeni vračali v hostel pozno zvečer. Ni nama bilo treba čakati na prosto skupno kopalnico, ker sva imeli svojo. Niti nisva nikogar budili s svojim nočnim prihodom, saj sva bili v sobi sami. V kleti hostla je velika jedilnica s skupnim prostorom. Tam naju je vsako jutro pričakal tipični italijanski zajtrk – mlečni rogljiček in latte macchiato. Hostel je čist, urejen, prijeten in umirjen.

Je pa hostel Margellina nekaj posebnega, saj v njem biva veliko migrantov. Tako sva srečevali mnogo Afričanov in nekaj Azijcev, ki so pred svojo žalostno usodo v domačem mestu z željo po boljšem jutri »pobegnili« v Evropo. Njihova prva namestitev v Italiji je namreč ravno tukaj – v hostlu Margellina. Dopoldan zanje potekajo različne dejavnosti (učenje italijanskega jezika, spoznavanje mesta, zgodovine in kulture Neaplja in Italije, delavnice pisanje življenjepisa, učenje računalniških veščin …), migranti v hostlu pomagajo pri različnih dejavnostih, v zameno pa imajo brezplačno bivanje. Veliko jih hodi na delo. So zelo prijazni, radi se pogovarjajo, še rajši pripovedujejo svoje žalostne zgodbe in razloge, zakaj so odšli iz Afrike, mnogi si želijo v Evropi zaživeti novo življenje, nekateri si želijo, da bi se lahko vrnili domov k svojim družinam, a se zavedajo, da povratka ni. S svojimi zgodbami razbijajo predsodke belopoltih ljudi in lažne mite, ki nam jih »prodajajo« mediji. Predvsem pa brišejo razdalje med rasami in nas opominjajo, da svoboda ni samoumevna in je (če si priznamo ali ne) velik privilegij.