Čudovita Britanska Kolumbija

Na potovanje po menda najlepšem delu Kanade sem se podala skupaj z dvema babicama, mojo ter fantovo. Destinacijo je tokrat izbrala fantova babica, saj je na televiziji gledala oddajo o tej čudoviti deželi ter me kar kmalu opomnila, da pa si ona to želi videti v živo. Ko je omenila ime »Kanada«, sem jo takoj povprašala, kaj je videla in dejala je, da jezera ter gore. Takoj sem vedela, da gre za Britansko Kolumbijo. 

Ker sem ljubiteljica adrenalinskih športov, nisem mogla mimo tega, da ne bi poskusila plezanje po granitnih gorah. Preden smo odpotovale v Kanado, sem preko Facebooka spoznala plezalca, z katerim sva se našla ravno zaradi podobnih interesov. Gre za znanega Slovenskega plezalca, Klemna Mali. Ko smo se odločile, da torej odpotujemo v Kanado, sem ga kontaktirala za dodatne informacije o Britanski Kolumbiji. Ko je Klemen slišal, da pridemo, mi je naprej ponudil, da greva skupaj plezati. Tako je bil naš prvi dan potovanja namenjen bolj za moje adrenalinske podvige. Babici sta počakali pod steno, z Klemnom pa sva se podala v granitno steno. Britanska Kolumbija slovi po granitnih gorah, kar je za plezalce še toliko bolj posebno. Ker sama še nikoli nisem plezala po granitnih gorah, je bil to zame enkraten podvig. Na začetku sem imela nekaj problemov, saj nisem bila vajena, da ni toliko oprijemov kakor v apnenčastih skalah. Ko pa sem se navadila občutka, da plezalke v granitu še toliko bolje primejo, je plezanje odlično steklo. Pet ur v steni in na koncu odličen razgled iz vrha je bilo več kot odlično za začetek potovanja. Sicer pa je plezanje v tem delu Kanade izredno popularno. Urejenih imajo mnogo smeri in redno se urejajo še nove. Za mnoge domačine je plezanje način življenja, tja pa se podajajo tudi plezalci iz vseh koncev sveta. Sicer pa je Britanska Kolumbija raj za mnoge športnike, saj so poleg plezanja tam izredno popularni še ostali športi, srfanje, kajtanje, potapljanje, smučanje, turno smučanje, deskanje na snegu in še mnogo. 

Vancouver je za nas vse tri predstavljal rajsko mesto. Zame sicer že pred prihodom, saj sem se o njem že precej pozanimala, obe babici pa sta mi to še samo potrdili. Sicer veliko mesto, v centru z  visokimi stolpnicami, a kljub temu mesto diha, ima mnogo zelenja, prostora in kar je bilo še najbolje, ni gneče. Glede na to, da smo vse tri ljubiteljice narave in ne mest, sem bila presenečena nad babicama in sama seboj, da pa nam je bil Vancouver kljub temu tako zelo všeč. Center z visokimi stolpnicami, zalivom, luko, akvarijem, parkom in še mnogo ter predvsem strogimi pravili deluje prav privlačno. Seveda sem bila za trenutek tudi jezna, ko sem se ustavila na privatnem parkirnem prostoru za maksimalno dve minut in dobila kazen. Avtomobila še ugasnila nisem , vklopila sem vse smernike, babici sta počakali v avtu, jaz pa samo stopila nekaj metrov proč, da sem lahko fotografirala mesto. Pristopil je redar ter že zabeležil prekršek. Seveda sem takoj pristopila do njega, a se ga ni dalo pregovoriti. Za napačno parkiranje sem prejela okoli 40 Kanadskih dolarjev kazni, kar pa sem lahko plačala samo preko interneta. Stroga pravila so tudi pri parkiranju na ulicah, saj morajo biti vsi parkirani avtomobili obrnjeni v smeri vožnje. Urejenosti mesta, spoštljivosti domačinov do vseh pravil se kar nismo mogle načuditi. Piko na i pa nam je dajalo mnogo zelenja v ulicah, a tudi za tem stoji zakon. Če nekdo želi podreti drevo ob hiši, mora za to dobiti posebno dovoljenje. Mesto nam je bilo tako zelo všeč, da sta celo babici dejali »če bi bili mlajši, bi ostali tukaj«. Morda pa se jaz še kdaj vrnem…?

Britanska Kolumbija slovi po prostranih gozdovih, rekah, jezerih, gorah, tudi nekaj obdelane površine se najde in pa za nas nenavadne živalske prebivalce. Naš cilj potovanja je bil spoznati neokrnjeno naravo, nacionalne parke, pa seveda tudi videti kakšno tipično divjo žival. Sicer so mnogi dejali, da bomo le z malo sreče videle kakšnega losa ali medveda ob cesti, a te sreče nismo imele. Zato smo se z čolnom skupaj z še nekaj popotniki podale na organizirano turo po jezeru. Med postanki ob obali se nam je le prikazala sreča in povsem od blizu smo videle najbolj razširjeno vrsto medveda v Kanadi, to je bil črni medved. Prav nič boječ se je leno prestavljal ob obali, tako da smo ga lahko brez skrbi fotografirali. Nato nas je sreča doletela še enkrat, ko sta nad našim čolnom poletela dva beloglava orla. Sicer pa smo izjemno uživale tudi že samo ob neokrnjeni naravi, premnogih rekah, jezerih, se vozile po lepo urejenih cestah skozi nacionalne parke, svoj čar pa je dala tudi samota. Takoj, ko smo zapustile Vancouver ter njegovo okolico, smo bile veliki del časa same, brez signala za telefon, kar še posebej prija po našem tempu življenja. 

 

Izbira potovanja je bila s strani fantove babice več kot odlična. Doživele smo to, kar smo pričakovale, lepote najlepšega dela Kanade, vse v smislu neokrnjene narave. Očitno bom morala tudi v bodoče prepuščati izbiro potovanj babicam.