Zeleno zavajanje

Zeleno pranje možganov ali priljubljena tuja beseda greenwashing pomeni neutemeljene, zavajajoče ali napihnjene trditve o ponudbah. Vsa podjetja, ki jih prepoznamo kot okoljsko zavajajoča, predstavljajo in promovirajo izdelke, dejavnosti ali politike organizacije kot prijazne do okolja, da bi zavedla potrošnike in prišla do dobička. V turistični industriji ta izraz uporabljajo predvsem namestitveni obrati in ponudniki raznih izletov.

Beseda greeenwashing je nastala leta 1986, zanjo pa je zaslužen ameriški okoljevarstvenik Jay Westerveld, ki je v svojem takrat objavljenem članku kritiziral hotelska podjetja, ki so v hotelske kopalnice nameščala napise za večkratno uporabo brisač in trdila, da so to počela za ohranjanje okolja, v resnici pa so to počela zgolj zaradi zmanjšanja stroškov in s tem večanja dobička. Termin se danes na splošno uporablja za tiste poslovne prakse, pri katerih podjetja več energije in denarja potrošijo za to, da trdijo in oglašujejo, kako so zelena, kot pa ju dejansko porabijo za realne okoljske aktivnosti. Podjetja intenzivno razvijajo zelene izdelke. Zeleno postaja glavno trženjsko orodje za mnoga podjetja v vseh panogah, tudi v turistični. Glavne hotelske verige oglašujejo svojo ekološkost. Turistični ponudniki v svoje simbole dodajajo zeleno barvo. Greenwashing se hrani z našo kulturo, ki je velikokrat ne zanima vsebina, ampak samo zunanja podoba na hitro.

V zadnjih letih je veliko ponudnikov potovanja v svoje strategije zapisalo besedo zeleno, da bi pridobili nove stranke. Tako je dandanes težko ločiti med tistimi, ki so res trajnostni, in tistimi, ki to ime samo uporabljajo. Prvi začetni znak, da res ne gre za zeleno podjetje, je, da slednje pretirano oglašuje svojo trajnostnost, nikjer pa ni nikakršnega realnega dokaza, da je takšna tudi njegova ponudba. Posebej je priljubljeno zavajanje popotnikov, kjer naj bi podjetje z obiskom nekega safarija pomagalo pri ohranjanju živalstva, ko pa to sploh ni nujno res.

Netrajnostna so lahko zavetišča za divje živali, kot so sloni, tigri in opice. Ni nujno, da te živali sploh kdaj spustijo v divjino, pomembno je, da so zavetišča čim bolj podobna naravnemu okolju, ki pa se zaradi njih ne sme uničevati. Dobre namene organizacije lahko opazimo že na spletni strani. Če se organizacija hvali s svojimi projekti in drugimi organizacijami, s katerimi je že sodelovala, je to zagotovo dober znak. Organizacije velikokrat navedejo svoje dejanske dosežke, recimo število izpuščenih živali. V primeru, da organizacija navaja, da je nekoč sodelovala s kakšno naravovarstveno organizacijo ali če se hvali s svojimi dosedanjimi dosežki na področju ohranjanja živalstva, je to zagotovo dober znak. A če piše le, da bo enkrat v prihodnosti nekaj naredila, to ponavadi ne pomeni nič. Pomembna je njena komunikacija z nami. Sumljivo je, če se odzove agresivno. Če se želiš res prepričati, da bo tvoj obisk koristil okolju in lokalnem prebivalstvu, organizaciji postavi nekaj preprostih vprašanj in se pozanimaj o dejanskem razporejanju denarja ter njenih akcijah. Veliko lahko izveš, če se pozanimaš o njenem omejevanju množičnega turizma. In ko vidiš oglase o koristi slednjega za lokalno skupnost, jo preprosto vprašaj, koliko domačinov zaposluje, kje kupuje izdelke in katere dobrodelne akcije prireja. Na koncu se moraš zavedati, da tudi opazovanje s čolni resno ogroža življenje morskih živali.

Z lahkoto ugotovimo, kateri ponudniki so res trajnostni. Najlažje tako, da se prepričamo, ali imajo ustrezne znake. Najprej predstavljam trajnostne znake. Green Globe je certifikat za hotele, letovišča in organizatorje potovanja. Sestavlja ga 44 meril in 380 kazalnikov, ki pokrivajo področja trajnostnega managementa, družbe, kulturne dediščine in okolja. Green Key je znak odličnosti in trajnostnega poslovanja v hotelih, hostlih, kampih, restavracijah in drugih atrakcijah. Ima širok nabor zahtev, vse od upravljanja z vodami, odpadki in energijo do zelenih površin, transporta in potovanja. Travelife je trajnostni znak, predvsem za nastanitev, s kar 163 merili, ki se dotikajo okolja, dobaviteljev, pravic družbe ter celotnega področja okolja in dobaviteljev. Potem so tukaj še okoljski in ekološki znaki. Najbolj znan okoljski znak je verjetno EU Marjetica, ki združuje vse ekološke namestitve, vse od hostlov do planinskih koč. Pomembni so varčna uporaba energije in vode, zmanjševanje odpadkov in informiranje gostov. Ekološki znak, namenjen varstvu okolja, varnosti in kakovosti v kampu, je ECOCAMPING. Eden najbolj strogih certifikatov je BIO HOTELS, ki zagotavlja, da je trajnostno vse od bivanja do hrane in pijače. Prav tako zagotavlja visoke energetske standarde ter uporabo recikliranega papirja in naravnih čistil. Svoj znak pa imajo tudi zavarovana območja, in sicer Evropska listina za trajnostni turizem na zaščitenih območjih in Unescov progam Človek in biosfera, kjer sta predvsem pomembna varovanje narave in trajnostni razvoj. Natančnejši smo že lahko pri preverjanju, ali ima hostel, ki ogreva vodo s sončno energijo, tudi načrt upravljanja z vodo. Pomembna je pot, ki jo hrana prepotuje, da pride do potrošnika. Če ekološka hrana prihaja iz daljne dežele, potem verjetno ni ravno najbolj eko.

Za pridobitev trajnostnega ali ekološkega znaka in oglaševanje organizacije s takšnim znakom je tako potrebnega več kot samo lasten vrt ali nepobiranje brisač. Gre za celovito upravljanje. V tako imenovanih ekonamestitvah lahko namreč kaj hitro naletimo na plastiko za enkratno uporabo. Organizacija je lahko še tako trajnostna, a če dela samo eno stvar, ki je lahko škodljiva za okolje, potem je to že narobe.

Izogibanje ekološkemu pranju možganov se začne pred potovanjem, in sicer z branjem in osebnim raziskovanjem. A naj te napisan članek ne odvrne od uživanja v pravi trajnostni ponudbi.