Po malce več kot treh urah vožnje, se pred nama pojavijo luči velemesta, ki ga vidiva v vsej njegovi širini in nama odvzame dih.
Prispela sva! Prometni znak nama želi dobrodošlico in nekaj mestnih avtobusov, ki že nič kolikič vozijo svoje začrtane proge proti koncu dneva. Mladi se odpravljajo na večerne izhode, jasno nebo pa obljublja, da bo jutrišnji januarski dan na kožo pisan turistom.
Sobota zjutraj, nekaj po deseti se odpraviva po mestu. Takoj se opazi, da so vse vrste mestnega prometa dobro organizirane ter da pogosto in točno vozijo. Tudi midva sva jih nekaj izkoristila, saj velja dnevna vozovnica za vse vrste javnega prevoza v mestu. S tramvajem se zapeljeva do podzemne železnice, s katero iz Pešte prideva v Budim pod Donavo in nato ujameva naslednji tramvaj, ki naju zapelje do postaje minibusa, kateri vozi na Citadelo.
Za razliko od Londonske podzemne železnice, ki je najstarejša na svetu in razen hodnika, po katerem pridemo tudi do Hyde parka več nič ne spominja na izvorno obliko, je treba reči, da naju je linija M1 (katero so sicer podaljšali z nekaj novejšimi postajami) popeljala mimo originalnih postaj najstarejše kontinentalne podzemne železnice. Budimpešta je namreč drugo mesto na svetu, ki je imelo postavljeno podzemno železnico in nekaj legendarnih postaj, kot so Oktogon ali Hösök ter so še vedno zadržale prvotni izgled. Vendar o tem več kasneje.
Citadela pomeni prostor znotraj mesta, ki pa je kljub vsemu nekako izdvojen. Izvor besede je italijanski in v izvirniku pomeni Cittadella “malo mesto.” Zelo se morate truditi, če bi hoteli najti razglednico Budimpešte, ki ne bi vključevala kakšno fotografijo narejeno prav s Citadele. Od tod se odpira izreden razgled na oba sedaj združena mesta na obeh bregovih Donave. Razstavljene pa so tudi fotografije, kjer lahko vidite, kako se je združeno mesto razvijalo v zadnjih 160 letih, koliko je povezano s slavnim verižnim mostom.
Dan ni bil hladen, vendar je bil vetroven, kar pa naju ni oviralo, da bi naredila kar nekaj fotografij.
Na samem vrhu se nahaja restavracija v treh nadstropjih, ki se imenuje “Citadella Panorama”, in tam lahko popijete čajček, kavico, kaj močnega ali pa pojeste kosilo, po ne pretiranih cenah, za elitno lokacijo velemesta. V najvišjem nadstropju se nahaja tudi prostor s steklenim zidom, od koder je mogoče napraviti nekaj izjemnih fotografij.
Okrepčani se nato spustimo cik-cak po stopnicah vse do sprehajališča ob Budimski obali Donave. Po poti pridemo do kipa St. Gellerta, ki nekje s polovice hriba gleda na mesto. Zagotovo pa ima najboljši možni pogled na Elizabetin most, ki tako rekoč kipu pod nosom prečka Donavo. Če je verjeti legendi, so pogani tega svetnika prav tukaj vrgli v Donavo, da se je utopil.
Po izgradnji verižnega mostu (Lanchid) se je pričelo povezovanje dveh mest z obeh bregov Donave in tako dobimo leta 1873 združeno mesto Budimpiešto. Ob tem je treba reči, da so široki bulvarji rastli predvsem v Pešti, saj je ta bolj ravna in prostrana, medtem ko so ulice Budima ožje in kar strme, velikokrat tlakovane in polne nižjih živopisnih hiš.
Prav mostovi, ki povezujejo oba bregova, z verižnim mostom Lanchid na čelu, pa so na naju pustili izredni vtis. Ta najstarejši most mesta je celo pod zaščito UNESCOa, prepoznamo pa ga po kipih levov, ki se nahajajo na njemu.
Anekdota pravi, da je leta 1849, ko so imeli slavnostno otvoritev mostu, arhitekt ponosno vprašal vse prisotne: »Kaj ni most veličasten? Izzivam vas, da najdete na njem kakšno napako.« In v slogu cesarjevih novih oblačil se je oglasil majhen deček in rekel: »Tile levi nimajo jezikov!« In res je, kipi levov nimajo jezikov, vendar ni zaradi tega veličastnost mostu nič manjša.
Danes ima Budimpešta 9 mostov, vendar je prav tale, verižni, simbol mesta. Pogled nanj pa se ponoči le še izboljša, ko v soju luči pride še posebej do izraza.
Na Budimski strani se most nadaljuje v tunel, ki poteka pod Budimskim gričem, na katerem stoji Budimski grad Budim var. Tudi ta je uvrščen na UNESCOv seznam kulturne dediščine. Midva sva na to, južno krilo, gradu prišla ko sva se spustila s Citadele. V gradu se dandanes nahajajo narodna galerija in muzej mesta Budimpešte, vendar je bil nekoč dom madžarskih kraljev. Drugo stran gradu sva si ogledala nasledji dan in prav tista naju je še dodatno presenetila, vendar o tem kasneje.
Po spustu s prve polovice gradu sva se ustavila na krajši malici. Vsepovsod po mestu je namreč mogoče kupiti hrano in pijačo po več kot le žepu prijaznih cenah. Večji sendvič stane na postaji podzemne železnice med 300 in 350 forintov (če še pomnite tolarje, je forint vreden nekaj manj, kot je bil nazadnje naš tolar), kavica na Moskovskem trgu pa je stala 160 HUF, oz. 200 z mlekom. Za vse, ki se vam ob kavici prileže tudi nikotinska palička – v tej kavarnici na postaji je bilo mogoče tudi kaditi, čeprav v večini zaprtih prostorov, tudi na madžarskem, tega ne smete.
Ko sva se okrepčala sva se sprehodila po nabrežju, kjer so tudi posebej označene kolesarske steze, sprehajališče pa poteka tik ob tramvajski progi, kjer so postaje posejane tako pogosto, da lahko brez težav izstopite le par korakov stran od vsake znamenitosti. tako sva tudi midva skočila na tramvaj ter si malce razbremenila noge, da bi izstopila le malce naprej na isti ulici, kjer sva znova občudovala izjemne zgradbe, katerih je tukaj res ogromno. Za boljši vtis sva naredila tudi kak panoramski posnetek.
Od tod se tudi najbolje vidi parlament, ki je s svojimi 96 metri višine, 123 metri širine in 268 metri dolžine ne le impozanten, vendar zaradi stila gradnje tudi izredno prijeten za pogled in močno zasenči okoliške zgradbe, čeprav so tudi te same po sebi impozantne.
Svečana otvoritev parlamenta je bila leta 1896, na tisočletnico madžarskega prihoda v Panonsko nižino in zato je parlament tudi visok 96 metrov.
Šele čez čas so ugotovili, da bi bilo morda bolje izbrati drugačno vrsto kamna za izgradnjo madžarskega parlamenta, saj je ta dokaj neodporen na podnebne spremembe. Tako so začeli z obnovo, a glede na obsežnost tega dela, se obnova še do danes ni povsem končala.
Tukaj je nekaj podatkov vezanih na parlament: gradilo ga je preko 1000 delavcev in ima 691 sob, v sam parlament pa je vgrajeno tudi 40 kilogramov 22-23 karatnega zlata.
Do njega pridete s podzemno železnico, če izstopite na postaji Kossuth Lajos tér, kakor se imenuje tudi trg, na katerem stoji kolosalna zgradba, mimo njega pa vodi tramvajska proga št. 2.
Vhod v parlament je omogočen pri vratih št. 10, karte pa je mogoče po malce manj kot 3000HUF kupiti od osme ure dalje – vendar je vstop za državljane EU brezplačen. Vodeni ogledi v angleškem jeziku se izvajajo ob 10h, 12h in 14h vsak dan.
Svetujem vam, da si parlament ogledate tekom dneva, a se morate zagotovo vrniti na obrežje tudi ko se zmrači, saj je tedaj to prava poslastica za fotografe.
Prav to sva naredila tudi midva. Ker se je dan nagibal v večer, sva se vrnila v sobo, da si malce spočijeva, nato pa sva se po temi vrnila v lov na nočne motive mesta.
Priznati je treba, da so se resnično potrudili z osvetljavo, ki vam mesto pričara v povsem novih dimenzijah.
Ko pa sva se odpravljala k nočnemu počitku, sva že začela kovati načrte za prihodnji, žal zadnji dan v tem mestu, saj sva uvidela, da bova brez načrta marsikaj zamudila in izpustila.
