Zimski vzpon na Vrtačo priporočam le bolj izkušenim, saj je zaradi veliko snega, morebitnih plazov in ledu kar precej zahteven. Nenačrtovano sva se s prijateljem odpravila na turno smučarski vzpon na Vrtačo. Planirala sva preplezati povsem drugo grapo, a naju je pogled na Vrtačo premamil.
Vrtača
Gora Vrtača velja za precej priljubljeno goro, visoko le malo pod dva tisoč dvesto metrov nadmorske višine. Je najvišji vrh na grebenu, po katerem teče državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Po južnih pobočjih Vrtače se nahaja znana slovenska planinska pot, ki povezuje Begunjščico in Stol. Sicer pa na sam vrh vodi več poti iz različnih izhodišč. Proti vrhu se mnoge med seboj združijo. Nekateri menijo, da se lahko tudi v najlepšem poletnem vremenu zgodi, da boste kdaj stali sami na tem vrhu, a moje izkušnje so malce drugačne, saj sem na vrhu stala sama le v zimskih razmerah. Iz vrha gore se razprostira čudovit razgled na obe deželi, tako na Avstrijo kot na Slovenijo. V obeh deželah pa je v lepem vremenu možno opazovati jezera, lepo se vidi tudi Blejsko jezero, za katerim pa se že dvigujejo mogočne Julijske Alpe.
Pozimi na Vrtačo najpogosteje preko Zelenice
Običajno se večina pohodnikov odpravi na Vrtačo preko nekdanjega smučišča Zelenica, ki je mnogim le prehodna postojanka na turah. Preko Zelenice se najpogosteje odpravljamo na Triangel, Begunjščico, Roblek, Stol in seveda na Vrtačo. Pot, ki nas vodi preko Zelenice, nato Suhega rušja proti Vrtači, velja za delno zahtevno označeno pot. Seveda to velja za poletne razmere, medtem ko za zimske turno smučarske vzpone velja za zahtevno. Pot velja za obljudeno, dobro označeno in v idealnih razmerah se tam sreča mnogo pohodnikov. Na tokratnem vzponu pa sva do Zelenice srečala mnogo turnih smučarjev in pohodnikov, na poti dalje proti Vrtači pa le še štiri, od katerih se je proti vrhu podal le eden. Še ta se je ob pogledu na strmo grapo raje obrnil pred vrhom.
Splačalo se je potruditi
Vzpon s turnimi smučmi na nogah je bil skoraj idealen do strme grape pod Vrtačo. Grapa pa je postajala vedno zahtevnejša, ponekod ledena, drugje se je vdiralo do pasu. Pred nama seveda ni šel nihče, od katerega bi lahko imela zaradi stopinj lažji vzpon. Za piko na i pa nama je začela pot ovirati gosta megla, zaradi katere nisva videla niti par metrov pred seboj. Smučke sva raje dala na nahrbtnik in se tako podala proti vrhu. Ves čas ob vzponu, kjer je bila med nama tud smrtna tišina zaradi razmer, sem razmišljala, kakšen bo šele spust. Zavedala sem se, da ne smem narediti niti ene same napake, ker bi se, glede na strmino in razmere, še s cepinom težko ustavila. Le nekaj metrov pod samim vrhom pa sva v trenutku stopila iz megle in v manj kot petih minutah stala na vrhu Vrtače, obsijanem z žgočim soncem. Naokoli je bila megla, iz katere so strmeli preostali vrhovi. Pihljal je veter, ki je meglo venomer spreminjal in tako se je vmes odprl celo enkraten pogled na sosednjo Avstrijo. Ob takšnem razgledu se je bilo kar težko spustiti nazaj v dolino. Spust se je na srečo izkazal za mnogo lažji, kot sem si pred tem predstavljala, tako da sva na koncu dejala: »tudi pela je bila enkratna«.
Gora Vrtača velja za vrh, ki se ga splača obiskati, zaradi izjemnega razgleda. Za tiste, manj izkušene, vsekakor v idealnih poletnih razmerah, za ljubitelje malce bolj ekstremnih vzponov in spustov pa tudi v zimskih razmerah. Seveda pa so lahko kdaj tudi zimske razmere manj zahtevne, kakor je bil najin tokratni vzpon.
