Ola, Vigo

Ko sem pristala na letališču Vigo, kamor ima Ryanair dvakrat na teden direktne lete iz Bergama, sem se že takoj po pozdravu vodje hostla lahko prepričala, da z angleščino tu ne bom prišla daleč. Kar je bilo zame, ki sem del poletja preživela na delavnicah v tujini, kjer je edini jezik angleščina pravi mali šok. Moja španščina ni ravno blesteča in še pogosto jo mešam z italijanščino (ne se učiti teh jezikov enega za drugim) zato se mi je zazdelo, da bi znala imeti manjše probleme. Odločila sem se, da bo to moj izziv, ne ovira. Zato sem že prvi večer začela z iskanjem tečajev španščine v Vigu, preko Couchsurfing aplikacije pa sem poiskala tudi nekaj ljudi, za katere se mi je zdelo, da znajo angleško in se bodo z mano družili, preprosto zato, ker ne morem cel dan biti tiho.

Tu ti pa lahko zaupam že svoj prvi nasvet, ko prideš v neznano mesto za dalj časa. Obstaja milijon načinov spoznavanja tako domačinov kot tujcev. Seveda jih lahko spoznavaš na klopi v parku ali pa v slavni taverni. Lahko pa tudi uporabiš različne aplikacije. Ena je že prej omenjena Couchsurfing, druga odlična pa je Meetup, kjer je objavljenih več srečanj, tudi povezanih z učenjem jezika, ki te vabijo, da se pridružiš. Pomaga tudi, da se pridružiš skupinam, ki se ukvarjajo s tebi ljubimi aktivnostmi. Lahko si najdeš kataloško skupino mladih ali pa lokalno roler derby ekipo. Meni je na koncu za vsa ta druženja zmanjkalo časa.

Prebivala sem v hostlu Altamar, ki pa je bil hostel samo zame. Za vse ostale je bil študentski dom, saj je bil letos prvič popolnoma zaseden s študenti, ker je pomenilo, da ne morejo sprejemati turistov ali romarjev. Pomemben del identitete Galicije je galicijščina. To se je videlo tudi v hostlu, saj so bila vsa obešena obvestila samo v galicijščini. Ampak brez strahu, Google prevajalnik zmore tudi ta jezik. Sobo sem si delila z učiteljico kitajščine, ki je tu na enoletni praksi. Ona je imela s španščino še večje težave kot jaz. V hostlu sem delala dvakrat na dan. Moja naloga je bila deljenje listkov za kosilo in večerjo študentom, kar pomeni, da sem se v vseh teh dnevih skoraj že naučila izgovoriti njihova imena in priimke, ki jih ima vsak po dva. Odlično pa poznam sedaj njihova števila. Z vsemi v hostlu sem z veseljem govorila v španščini, le razumeli se nismo vedno. Ampak rečeš samo SI in je že vsem jasno, da ne razumeš. Še dobro, da obstaja WhatsApp, kjer lahko s pomočjo prevajalnikov napišeš in razumeš prav vse.

Moji dnevi so se začeli že zgodaj, ali pa se mi je tako samo zdelo, ker se tam svetlikati začne še ob pol devetih. Skoraj vsak dan sem odšla na jutranji sprehod po mestnih ulicah do svojega enournega španskega tečaja. Z mano se španščine niso učili upokojenci kot je to navada na jugu Španije, ampak ljudje mojih let. Po tečaju mi je čas do kosila kar hitro minil, saj sem vedno našla nekaj novega za odkriti.

Prosto sem pa imela tudi čas od kosila do večerje in vse vikende. Prosti čas sem seveda dobro izkoristila. Čez teden sem raziskovala Vigo in imela sem kaj videti. Vsako krožišče v Vigu ima kip ali nenavadno skulpturo. Obiskala sem veliko muzejev, nekateri so imeli celo informacije v angleščini, rada sem zahajala tudi v zelene parke. Imela sem veliko sonca, zato sem nekaj časa preživela na plažah, v hostlu sem si sposodila tudi kolo in se tako podala na kolesarjenje do plaže in še dlje. Predvsem sem pa veliko hodila po mestnih ulicah in trgih. In kot prava geografinja sem dobila par idej, kako bi lahko izboljšala podobo mesta. Včasih sem se v mestu počutila, kot da je načrtovalcem bilo vseeno za ljudi in so zato široke ceste in velika krožišča v samem središču mesta. Včasih je prav težko prečkati cesto. Kolesarske poti se začnejo šele izven mesta. Mesto je tudi zelo industrijsko. Tu gradijo velike križarke. Včasih sem rekla, da mi je všeč vse, razen pitne vode in zraka.

Do pravih izletov pa sem prišla čez vikend. Odšla sem v slavno mesto romarjev v Santiago de Compostela pa vse do Portugalske v mesto Brago. Neko soboto sem se pa podala tudi na otoke Isles Cies, ki jih lahko obišče samo 3000 ljudi na dan, turistična ladja pa zdaj pelje samo čez vikende. In to se tudi vidi na otokih, ki so pravi zaklad živalskih in rastlinskih vrst. Ob poslušanju zvokov Atlantika, lahko opazujemo ptice. Otoki so res super primer zaščite pred množičnim turizmom, kljub temu da je The Guardian največjo plažo razglasil za najlepšo na svetu.

In ko že govorim o množičnem turizmu – neverjetno mi je bilo všeč, malo število turistov v Vigu. Celotno mesto je bilo tako polno domačinov in z lahkoto sem se pomešala med njih. Ljudje so bili prijazni, vse okoli mene pa poceni. Posebej sem bila navdušena nad kavo, saj sem zraven vedno dobila še kakšen kolaček. Porcije v Galiciji so res velike. Naročiš sendvič, dobiš dva ogromna kosa. Samo še en dokaz vsesplošne prijaznosti vse naokoli.

Na koncu svojega bivanja sem postala navdušena nad Evropsko Unijo zaradi zastonj sms sporočil, klicev in mobilnih podatkov v tujini. To pomaga predvsem takrat, ko moraš koga poklicati, potrebuješ prevod ali pa pokažeš kakšne vstopnice kar na telefonu.

Vigo mi je pokazal, kako potovati v neznana mesta za dalj časa. Spoznala sem skrivnosti mesta, vse trge in parke in se na koncu domov vrnila polna vtisov. In če si kdaj zaželim velikih turističnih mest, vedno obstaja javni prevoz, ki me v svojem tempu lahko popelje, kamor koli želim. HI Connect te nauči nekaj o delu v tujini in nekaj o kulturi kraja, zraven pa te mimogrede nauči še veliko jezika.