Z dojenčkom po Južni Ameriki

 

Seveda so bili pred odhodom in tudi še potem vsi znanci in sorodniki enotnega mnenja, da se mi kar nekaj kolesc v glavi vrti narobe, ko sem začela govoriti o dolgo načrtovani poti. Čile, Argentino in Urugvaj bo prepotovala cela družina, vendar se bodo naše poti kdaj pa kdaj ločile. S hčerko bova včasih ostali dalj časa na enem mestu, medtem ko bo najin sopotnik Igor šel v tiste kraje, ki res niso primerni za dojenčke. "In tako se nimate česa bati", sem samozavestno pristavila, ko sta me otrokova babica in soseda zgroženo gledali. "Kaj bo pa jedla?" je naposled zaskrbljeno vprašala babica. "Isto kot jaz, pa mleko bo pila," sem se delala pogumno in pametno, v resnici pa tudi meni marsikaj ni bilo čisto jasno. Samo to sem vedela, da enostavno moramo iti. Nekaj nas vleče na to pot, čeprav še ne vem točno kaj.

 

Moj izkušen vijoličasti nahrbtnik je nerodno stal za vrati. Tokratna vsebina je bila zanj nekaj popolnoma novega: paket plenic, majcene majčke, hlačke s klovnom, medvedek, ki sva ga poleg telegrama dobili v porodnišnico, v svetleč papir zavito darilce za praznike, ki nas bodo dočakali na poti ...

Zunaj je naletaval sneg. Drugič v tej zimi. Pred poletom v tople kraje nas je čakala  nemirna noč  in dolg dan v puščobni megli Londona. Tu je prvič počilo. "Zakaj sva šli?!" sem udarila s pestjo ob železen pograd v Youth Hostlu, potem, ko se je mala zbudila s tako presunljivim jokom, kot ga še nisem slišala. Samo zato se je zbudila, ker je bil nekdo čisto brezobziren in je tako grdo zaloputnil z vrati! Obupana sem bila, žalostna in jezna na cel svet. Ko sem udarila še enkrat, se je obrazek razpotegnil v navdušen smeh a v očeh so še vedno nagajale solze. "Jutri greva domov, saj imam povratno karto. Zamenjati datum pa tudi ne more biti noben problem," sem začela mirno, toda komaj sem se zadrževala, da nisem ob tisto železno grdobijo udarila še enkrat in še in še ... "Saj res, postelje kot v zaporu, pa še tako drago za povrhu", sem tečnarila. In za dojenčka, ki nima niti enega samega zoba, smo morali plačati zajtrk! Kaj šele bo!" Moja sopotnika sta napeto stanje prenašala dokaj mirno. "Saj res, zakaj pa sta šli," sem zaslišala od nekod.

 

Roke so se mi tresle, ko sem pred odhodom iz hostla previjala dojenčka. Če pade dol letalo, je tole zadnjič ... Zavidala sem vsem, ki jim ni bilo treba na potovanje. Dve Kitajki sta mirno igrali biljard, nekaj mladoletnikov je kadilo in postopalo naokoli. "Za praznike je najlepše doma, ob lepo razsvetljeni jelki in dišeči potici," je prigovarjal v rdeče pentlje ogrnjen adventni venček na vratih. Toda nekaj je bilo močnejše od vsega. Navadna trma ali neznana sila, ki me je z otrokom vred odvlekla od doma? 

 

 

Potem sem mirno nosila nahrbtnik, pomagala prestavljati otroški voziček iz metroja v metro, pa po stopnicah ven in spet noter, prigovarjala mali hčerki, dokler se nismo ustavili pred okencem na letališču. Še sedaj natančno vidim pod seboj vzorce rdeče preproge, ki je vijugala med zlatimi količki. "Zadnji trenutek je, ko se lahko še obrnem ... Da mi ne bo kdaj preveč žal, da trmoglavim tukaj in potem še dolge tedne naprej in naprej," me je zbadalo in vleklo solze v oči. Mala je grabila zlate količke ob preprogi in se stegovala po vrvici, napeti med njimi. Igor je mirno urejal letalske karte.

Potniki z otroki smo imeli prednost. Zloženi otroški vozički, pisane odejice, izgubljena plišasta miška, jok in smeh vsenaokrog ... Poleg mene je sedela Brazilka s šestmesečnim dojenčkom, v isti vrsti se je drl kako leto star črnček in malo naprej je spalo nekaj modrega. To mi je dajalo pogum. Več mlajših otrok sem videla, več moči sem imela. 

 

Maratonski šestnajst urni polet do Čila je nekako minil. Pravzaprav še lažje, kot sem pričakovala. S Tanito je bilo ravno prav dela, da nisva ves čas mislila na trde in pretesne sedeže, na katerih ne moreš pošteno sedeti, kaj šele zaspati. No, mala s spanjem ni imela težav. Kljub temu, da najmlajšim ne privoščijo svojega sedeža. Zato pa so jim namenjene zložljive mizice, pritrjene na pregrade, pred nekaterimi vrstami sedežev. Nanje položijo nekakšno oblazinjeno škatlo, ki nadomešča stajico in posteljico hkrati. In Tanita jo je na najino srečo hitro vzela za svojo. Slovo od nje pa v Santiagu de Chile vseeno ni bilo pretežko …

 

Letališki vrvež s carinskimi formalnostmi vred je bil hitro za nami in tudi maratonski polet je bil s prihodom na toplo novembrsko sonce v hipu pozabljen. Med odlaganjem odvečnih oblačil naju je že dohitela ponudba najbolj glasnega taksista. Običajno bi jo sicer preslišala, toda s, sicer dobrovoljnim, dojenčkom sva si vendarle privoščila malo več udobja. Še posebno, ko sta pristopila Izraelca z velikima nahrbtnikoma, da smo si delili stroške. Brez prave ideje, kje bi prebili prve dni v čilski prestolnici, sva se pustila odpeljati do domnevno cenenega prenočišča. Velika zbledela vrata so bolj spominjala na kako skladišče, toda bili smo le nekaj korakov od mestnega središča. In tudi debelušna gospa na recepciji pod mogočnimi oboki, ki so verjetno nastali v času večjega izobilja, nam je obljubila najboljšo sobo. Sredi z orumenelimi tapetami oblepljene sobe nas je čakala velika zakonska postelja. Pohištva ni bilo videti, na žalost pa tudi okna ne! Za kakšno noč bo že, sva se na hitro sprijaznila, saj utrujena po naporni poti nisva imela volje za iskanje česa boljšega ...

Na otoku Chiloe, nekje na sredini razpotegnjene dežele smo se prvič za nekaj dni razšli. Seveda ni šlo brez simboličnih solzic na najini strani. Nad Pacifikom so vstajale megle in se barvale modro. Tiho in vlažno je bilo … 

 

Chiloe je mističen otok. Indijanci Mapuche so svojim potomcem podarili nepozabna darila – ljubke legende, ki tolažijo in svarijo, opozarjajo, pojasnjujejo ... Nikoli končane zgodbe o vulkanu Osorno se ovijajo okrog skrivenčenih dreves, izza vsakega kamna lezejo in iz morskih globin.  Med travo lomasti Trauco, grd in grabežljiv škrat, po nebu se širijo žalostne sanje bogov, na obali plešejo deklice, lepe kot luna ...  

 

 

Pot se je začela narahlo spuščati. Mala popotnica se je kdaj pa kdaj v spanju nasmehnila. Glas, ki je kregal prašiče, ker so se valjali v blatu, je naznanil vas. Prve skodlaste strehe so zrasle za ovinkom. Prašiči so ubogali in se lepo spravili iz blata, ko je z istim tonom stara mama nagovorila še naju. Šele, ko smo sedli pod klobuk razkošne rastline ob poti, je opazila otroka: "Hola, bebe!" je zavpila s pojočim glasom. Tako majhen dojenček! Čisto premajhen za tako dolgo pot," je vila roke in cukala malo za nogo. "Potovati je tako lepo, tudi z otrokom," sem se malce zlagala.

 

Je bilo lepo zdajle več kot uro hoditi v hrib z otrokom v naročju? Je bilo tisto v Londonu lepo? In v Santiagu, v vroči sobi brez oken? Je bilo zelo lepo?" so začeli prihajati nadležni dvomi. K sreči jih je odgnalo šumenje trav in dihanje škratov med njimi, čudežna vlaga, dišeča po morju, klopotanje školjk v mrežah nabiralcev in tista plašna punčka, ki je na obali čakala očeta ... Ni bilo ravno vse lepo," sem zaključila, "ampak tisto, kar je bilo, je bilo dovolj, da vem, da sem se odločila prav." Moč za nadaljevanje poti se je vrnila. Stara mama je nekam žalostno gledala za nama: "Lepo je tukaj, ampak tako samotno."

 

Lesena ograda pred Casablanco je bila odprta. V hiši z zvenečim imenom, je bilo dovolj prostora za oddajanje sob na črno. Uradno so redkim turistom, ki pridejo sem zaradi narodnega parka, oddajali konje. Ata je skrbel za živali, sin je vsak večer spekel kruh in pecivo, mama pa je bila učiteljica v vaški šoli. V ustih so cmokale školjke, pečene v luknji za hišo. Ko sem mislila, da je že vsega konec, je ata od nekod prinesel še prekajenega lososa. Jedla sem v miru, kot že dolgo ne, saj je mama ta čas žgečkala Tanito in ji pela poskočne španske izštevanke.

 

 

Jutro se je prismejalo skozi majhna okna. Ročno tkane volnene odeje so postale pretežke. Dojenček je popil mleko, kot sem obljubila babici, zame pa se je že kuhala kava. Cel dan sva hodili po naravnem parku, gledali drobne rumene rože in spali pod drevesom za stezico. Kdaj pa kdaj je prišel mimo domačin s psom ali konjem, se prizanesljivo nasmehnil ali pa naju ni niti opazil. Zvečer sva šli spet dol k morju.

 

"Školjkarji že prihajajo" sem povedala hčerki, ko sva sedli med okroglo svetleče kamenje na obali. Res so prihajali – na konjih, peš, z mrežami polnimi upanja. Zakorakali so v pacifiški hlad, z bosimi nogami mencali med valovi in iskali darila morja. Dnevi so se, drug za drugim, utapljali v večernih meglicah. Ne vem, koliko jih je izginilo nad Pacifikom, ko se je ob reki približala znana postava. Na široko sem si oddahnila …

 

 

Naše poti so se med trimesečnim potepanjem po Južni Ameriki še večkrat ločevale. Skupaj smo se smejali nerodnim pingvinom, kljubovali vetrovom Ognjene zemlje, žalostno obstali pred hotelom, kjer nas niso hoteli sprejeti ... Sami sva posedali v parkih skrivnostne Colonie, poslušali razgibano življenjsko zgodbo Norvežanke, ki sicer ne mara otrok, ampak včasih naredi izjemo, se spoprijateljili z otroki, ki so prosjačili pred muzejem ...

 

Potepanje po južni zemeljski polobli je minilo brez hujših težav. Kljub vsemu je bilo naporno. Potovanje z otrokom pač zahteva več truda, potrpljenja in kompromisov. Ter seveda povzroča kup nenadejanih skrbi, stroškov in težav… Pa tudi lepih trenutkov in zanimivih srečanj. Tanita se vsega skupaj ne bo spominjala – razen po številnih fotografijah. Na njih je toliko nasmejanih obrazov, kot jih v kasnejših letih nikakor nismo uspeli ujeti v objektiv fotoaparata. Kdo ve, morda pa je v potovanju uživala celo bolj kot midva?