Obujanje spominov na otoku Krfu – 2. del

Imela sem željo stati na Pantokratorju (ime pomeni »vladar vsega«), najvišjem vrhu Krfa, saj smo ob prvem obisku imeli slabo vreme in nikakršnega razgleda. Približno 20 km sva po dobro urejeni asfaltirani cesti prevozila od Ipsosa do vrha, po poti pa se je počasi odpiral prečudovit razgled. Tako je bilo tudi na vrhu, ki ni bil tako oblegan. A imela sva srečo. Da, na vrhu je bilo veličastno. Razgled proti jugu otoka z mestom Krf, zalivi, albanski in grški del celine, otočki … Na vrhu, visokem 906 m, stoji istoimenski samostan, zgrajen leta 1347, ki pa je danes prazen.

Paleokastritsa je slikovit, čudovit kraj na zahodni obali otoka, ki bi ga moral vsak obiskati. Skalnati zalivi ponujajo številne možnosti za vodne športe in kopanje v čisti, turkizni vodi. Na hribu, ki se dviga nad krajem, stoji samostan, v katerem še danes prebivajo menihi. V delu samostana je urejen tudi muzej, v katerem so razstavljeni ljudska umetnost in verski predmeti. V osrčju samostana stoji tudi cerkvica, posvečena Marijinemu vnebovzetju. Pred njo je ploščad, s katere se pred tabo prikaže turkizna morska preproga, ki ji ni videti konca. Pod samostanom sta tudi akvarij in terarij, oba lepo urejena. V akvariju so dali prednost predstavitvi ribiških in morskih vrst, ki jih lahko srečamo v krfskih vodah, nekaj pa je tudi drugih vrst. Terarij pa kot vedno postreže s plazilci in ta del sama izpustim. Raje sem odšla do obale in uživala ob morju.

Severno od Paleokastritse se dviga še ena planota, na kateri stoji nekdanji grad, danes grajska razvalina Angelokastro. Grad je bil zgrajen v 12. stoletju in vanj so se ob napadih stekali ljudje. Tudi s te točke se nam odpre veličasten razgled, predvsem na spodnjo Paleokastritso in okoliške zalive. Meni je razgled jemal sapo.

Večina turističnih vodnikov ob navajanju točk, ki si jih je vredno ogledati ob obiska Krfa, navaja dolgo peščeno plažo v enem izmed najlepših zalivov v kraju Glifada. Plaža je resnično lepa, obsijana s soncem in dokaj prazna.

Glavno mesto (grško Kerkyra) leži na vzhodni strani otoka nasproti grškega dela celine in ima približno 40.000 prebivalcev. V mestu se mešajo različni arhitekturni slogi iz preteklosti – rimski, gotski, beneški, francoski, ruski, turški in angleški. Grški pečat nosijo le zgrajene cerkve. Mesto je razdeljeno na dva dela, stari in novi del. Stari del mesta je od leta 2007 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Obisk mesta sva si pustila za konec. Bila je nedelja in menim, da se ne bi mogla bolje odločiti. Nikjer nikakršne gneče, kamnite ulice so samevale in resnično prijetno se je bilo sprehajati po mestu. Najino prevozno sredstvo sva parkirala v bližini pristanišča in nove trdnjave, ki je v rokah mornarice. Za ogled mesta nisva imela narejenega načrta, prosto sva se sprehodila ter se prepustila uličicam in najinemu instinktu. Najprej sva se sprehodila ob obzidju nove trdnjave, skozi prazno tržnico, nato pa proti centru mesta mimo cerkve sv. Spiridona in stare palače do znamenitega trga Esplanade. To je del glavnega mesta z elegantnimi in privlačnimi restavracijami in kavarnicami, kjer se prepletata beneški in francoski slog. Po sprehodu skozi park, v katerem so zavzeto igrali kriket, sva prišla do mostička, ki povezuje staro trdnjavo s celino in prečka jarek z morsko vodo. Tudi v tej trdnjavi se prepletajo slogi Benečanov, Bizantincev in Britancev. V trdnjavi je sedež pomorske šole.

Že iz stare trdnjave se je prav lepo videl polotok ali vzpetina Kanoni, od koder se odpre še en čudovit razgled na laguno, del mesta Krfa in na južni del otoka. V bližini so zgradili letališko pristajalno stezo, ki je tudi ena izmed atrakcij za številne turiste, ki odidejo na pomol, ki povezuje Kanoni z drugo stranjo, ter čakajo na pristanek in/ali vzlet letala. Ta leti dobrih 100 m nad tvojo glavo, da o zvočnih učinkih v tistem trenutku ne izgubljam besed. Če se ozreš proti severu, se na vzpetini mogočno dviga Pantokrator. Kanoni je poznan po samostanu Panagia Vlacherna, do katerega se sprehodiš po nasipu, ob katerem so zasidrani čolni, ki te lahko odpeljejo na skrivnostni Mišji otok, Pontikonisi. Poleg samostana si lahko ogledaš še cerkev, ki spada pod njegovo okrilje. Mišji otok, za katerega legenda pravi, da naj bi bil okamnela ladja, s katero se je Odisej vrnil v domovino, in Kanoni spadata med najbolj fotografirane motive otoka. Pogosto krasita naslovnice krfskih brošur in knjižnih izdaj, nepogrešljiva pa sta tudi na razglednicah.

V bližini kraja Gouvia, dobrih 10 km iz Krfa, je zaselek z imenom Komeno, v katerem tudi naletiš na polotoček s cerkvico Jezusa Kristusa, v kateri poteka marsikatera poroka.

Dopustniški utrinek je bil turistično obarvan in vsekakor sva videla ter doživela veliko lepega in nepozabnega. Priznam, da bi še ostala na otoku, raziskovala in odkrivala kotičke, ki jih ne bi hitro zmanjkalo. Všeč mi je bilo, da ni bilo nikjer pretirane gneče in da sva realizirala vse v začrtanem načrtu. Priznam tudi, da bi lahko podala še kakšne informacije o zgodovini otoka in o drugih značilnostih grške kulture, a ne bom. Tokrat so le spomini, doživetja. Splačalo se je čakati do septembra. Počakalo je sonce, počakalo je morje in čakal naju je otok, ki naju je navduševal na vsakem koraku.