Kot strasten popotnik veliko spremljam razne bloge in spletne strani, kamor ljudje zahajajo po navdihe za potovanja in material za kovane sanje. In na takšnih spletiščih se slej ko prej naleti na ene tistih Deset najboljših destinacij na svetu. In ne le na enem, ampak na mnogih takšnih seznamih sem naletel na Plitviška jezera, hrvaški narodni park v samem središču naše južne sosede v Karlovški županiji. Vprašanje, ki se poraja, je, ali si zasluži prestižno mesto ali pa je turistična nasičenost ubila privlačnost tega bisera kraške pokrajine.
Spomin v betonu
Pot iz Slovenije do Plitvic vas bo nedvomno vodila skozi Karlovec ter potem južneje skozi mnogotera manjša mesta, kjer je v arhitekturi še vedno čutiti zgodovino krvavih devetdesetih. Veliko stanovanjskih blokov je še vedno prekritih z luknjami od strelov, in ko se začnemo bližati narodnemu parku in travnata ravnina zamenja urbano krajino, tam stoje prazni okvirji hiš, požganih med balkansko vojno, ter zapuščene cerkve vzhodnega pravoslavja, ki so jih za sabo pustili prebivalci Srbske krajine. Ti so se tjakaj naselili za časa socialistične Jugoslavije, in ko je slednja razpadla, so se spopadi začeli prav tu. Tudi sam park je utrpel posledice vojskovanja na Balkanu, saj so med vojno tam požgali večino hiš – šlo je predvsem za kmetije iz devetnajstega stoletja – sama jezera pa so bombardirali in nastlali z minami. K sreči so silnim bojem navkljub Plitvice preživele.
Kronski dragulj krasa
Plitviška jezera so resnično eden najlepših in najmogočnejših primerov počasne ustvarjalnosti kraških pokrajin. Govor je o šestnajstih jezerih, ki so nastala kot zlitje več podzemnih in nadtalnih rek, ki se v osupljivih kaskadah zlivajo iz enega v drugo. Največje izmed teh jezer je Kozjak s svojimi slabimi enainosemdesetimi hektarji površine in globino sedeminštiridesetih metrov. Če gledamo z vidika geologije, so ta jezera precej mlada, stara okrog sto petdeset tisoč let, in kar je zanimivo, je to, da lahko v različnih krajih v narodnem parku vidimo različne stadije nastajanja kraških pojavov, od topljenja kalcijevega karbonata do nalaganja sedimentnih kamnin. Jezera sama so bujna od življenja in biološke raznolikosti. Tam lahko najdemo redke cvetlice, kakršna je sibirska ligularija, več kot petdeset različnih vrst orhidej in tudi rastlinje, ki uspeva le v Plitvicah, kot je na primer posebna vrsta zlatic. Iz živalskega kraljestva pa je tam najti vse od rjavih medvedov, orlov do risov in celo nekaj izredno redkih pasem netopirjev.
Turističnih top 10
Glede na to, da dandanes Plitviška jezera obišče okrog milijon obiskovalcev na leto, je popolnoma razumljivo, da so privzdignili turistično ponudbo do umetnosti. Presenetljivo logičen sistem čolnov in avtobusov vas lahko popelje do skorajda vsakega kotička na jezerih, skrite stojnice s hrano lahko najdete vsepovsod in za ceno, ki se giblje tam okoli 200 kun, boste lahko uživali v dnevu rekreacije, obdani z izjemno, večinoma neokrnjeno naravo, z resnično veličastnimi jezeri in osupljivimi pečinami, ki spominjajo na zadnjih nekaj prizorov iz Bratovščine prstana. Ampak turistična privlačnost pride s svojo ceno. Na vstopnico se v vrsti čaka dobro uro, zadnjo uro sprehoda skozi Plitvice pa sem na soncu ždel v natrpani gruči mednarodnih turistov, s katerimi smo uživali na žgočem soncu, čakajoči na ladjice, ki so nas odpeljale do naslednjega jezera. In prav spričo tolikšne množice turistov je vsa izkušnja Plitviških jezer nekako oropana svoje posebnosti in občutka edinstvenosti, nadomesti pa jo trpek okus v ustih ob spominu na čakanje, na gnečo na mostičkih in stojnice s kokakolo na postojankah. Seveda lahko najbolj iznajdljivi izmed vas vseeno najdete ogromno skritih kotičkov, kjer je videti le redkega turista, kot so jame pri spodnjih jezerih, ampak teh trenutkov je resnično malo.
Plitviška jezera so resnično neverjeten kos narave, ki vas bo na vsakem koraku osupnil s svojo prvinsko lepoto, s svojo nebrzdano veličino in prekrasnimi razgledi na pečine, ob katerih se počutiš res majhno, spričo njihove starosti pa nepomembno. Ampak za vsak trenutek zamaknjenosti, ki ga ponuja ta narodni park, se boste soočili s trenutkom jeze nad turistično razvodenelostjo, ganjenost prekine glasno čvekanje in utrujajoče čakanje v množicah, gostejših od mestne gneče, resnično zagreni vso izkušnjo. Vseeno pa so Plitvice kraj, ki nam je tako blizu, njegov čar pa je tako neverjeten, da je svojevrsten greh, če jih ne vidite vsaj enkrat v življenje. In mogoče v zimskem mrazu kani manj ljudi preživljati svoje nedeljske popoldneve tam.
