Slovensko podeželje: Haloze

Haloze so znane po svojem vinu. Na vsakem drugem hribu je vinograd in veliko ljudi ima svoje vinske hiše, ki se ponašajo s svojim pridelovanjem vina. Hribi v Halozah so odlična lega za vinograde, saj tam zemlja ni primerna za druge rastline. Domačini so mi povedali, da je nadmorska višina tukaj (300 metrov) popolna za vinograde, saj je dovolj nizka za normalno klimo in dovolj visoka, saj hladen zrak pade na zemljo, trte pa se ne ohladijo in lahko rodijo več časa. Slovenija prideluje in izvaža predvsem belo vino. Največji trg za izvoz vina v Sloveniji je Balkan in ZDA. Čeprav veliko vina prodajo in izvozijo, imajo tudi Haložani zelo radi svoje vino. Družina moje punce je imela lansko leto velik pridelek, a so ga večino spili sami in sam sem imel srečo, da sem tudi jaz lahko poskusil to sladko vino. Velikokrat sem z družino moje punce šel na pohod in večkrat smo se ustavili pri kakšni majhni hiši, kjer se je izkazalo, da imajo tudi vinsko klet in seveda smo morali vino poskusiti. Razumem, zakaj hočejo vino spiti kar sami.

 

Najboljša stvar, ki jo lahko naredite, ko obiščete Haloze, je, da si izposodite gorsko kolo in se peljete naokoli. Običajno se tukaj prevažajo z avtom, saj je nemogoče vsak dan kolesariti ali pešačiti po hribih. Tukaj ni cestnih razsvetljav in ko se popolnoma stemni, ne vidiš popolnoma nič. Zagotovo si ne želite v tej hriboviti pokrajini, kjer se ceste vijejo v neznano, zapeljati čez rob ceste. Podnevi pa je tukaj izjemno kolesariti. Da, morate imeti dobro kondicijo, saj boste veliko plezali in potiskali kolo. A vse je vredno, saj boste nagrajeni s čudovitimi razgledi, ki jih vidite le v enciklopedijah, prav tako pa boste v tišini lahko ure in ure kolesarili. Tu in tam, po premagovanju zahtevnega hriba, se boste lahko usedli, pojedli vaše sendviče v tišini in uživali v pogledu neskončnih hribov, vinogradu, gozdov, trave in neba, kjer, ob dobrem vremenu, lahko opazujete zavoje in oblike neštetih oblakov ali pa barve, ki odsevajo na pisane hišice ob sončnem zahodu.

 

Ob kolesarjenju v Halozah se je tukaj zelo težko izgubiti. Pogosto je na voljo le ena cesta, zato ne morete napačno zaviti. A jaz sem. Ne skrbite, zagotavljam vam, da se to ne bo zgodilo vam. Imam poseben talent za izgubljanje, tudi ko je to tehnično nemogoče. Sonce je že začelo zahajati in vedel sem, da je tukaj v temi zelo nevarno. Postajal sem zaskrbljen. Na srečo kraj ni popolnoma zapuščen in je tu in tam še kakšna hiša, zato sem pozvonil na zvonec prve hiše in vprašal za smer. Moški mojih let je odprl vrata in začel sem s povedjo: 'Zdravo, izgubil sem se.'. Povedal sem mu mojo zgodbo in povedal mi je, kam moram zaviti, a ko sem hotel iti, me je s prijateljem povabil na pivo. Seveda sem povabilo sprejel. Povedali so mi, da so edini v kraju, ki znajo angleško, zato sem bil še posebej srečen, da sem pozvonil na zvonec prav pri tej hiši. Verjetno bi me ljudje, tudi če ne bi znali angleško, še vedno povabili v hišo. Poznali so tudi mojo punco in vedeli, kje živi, zato sem bil rešen in sem se lahko sprostil. Pili smo pivo, jedli božične piškote in se pogovarjali o življenju in potovanjih. Bilo je že tako temno, da se nisem mogel povzpeti nazaj na kolo, zato smo kolo dali v prtljažnik in peljali so me domov. Skoraj nikoli tukaj ne vidijo neznancev, kaj šele tujcev, zato je bila to pustolovščina tudi za njih. Rekli so, da sem pri njih vedno vabljen in verjetno jih bom ob naslednjem izletu v Haloze spet obiskal.

 

V Halozah sem videl čudovito pokrajino in to nekaj pove, saj sem kar veliko prepotoval. Haložani so eni izmed najprijaznejših ljudi v Sloveniji. Če želite obiskati neznan kraj, izkusiti športe na prostem, si ogledati neverjetne razglede, piti sladko, belo vino in spoznati prijazne ljudi, potem mora to biti vaša naslednja destinacija. Najverjetneje vas bodo na obisk povabili kakšni domačini, če pa boste Haloze obiskali v oktobru ali novembru, pa lahko ujamete kakšno trgatev.