Odkrijte čarobnost Zelenortskih otokov – 2. del

Največ priseljencev je na otoku Sal iz Senegala, ki je za Zelenortske otoke tudi najbližja točka Afrike; sem še vedno prihajajo v želji po boljšem življenju. Na ulicah jih boste prepoznali po temni barvi kože (domačini so svetlejše polti) in večinoma kot prodajalce spominčkov in umetniških izdelkov na plaži. So zelo prijazni in nič kaj vsiljivi; če jim prijazno odvrneš, da te nakup ne zanima, te pozdravijo in odidejo naprej. Turistom zelo radi stisnejo roko, jih povprašajo, od kod so, in se spomnijo kakšne besede, ki so se je naučili od predhodnih turistov iz iste države.

Na jugu otoka Sal se nahaja turistično najrazvitejše mesto Santa Maria. Od letališča je oddaljeno približno 15 km, za taksi pa boste odšteli 15 evrov. Če imate možnost, delite prevoz še s kom drugim, ki prileti z istim letalom kot vi, saj ugodnih prevozov s kombijem z letališča ni. Glavna peščena plaža je neskončno dolga, morje pa je vabljivo modro, čisto in toplo, zato nemalokrat slišite, da so to »afriški Maldivi«. Svetovne hotelske verige so večinoma že zasedle mesta ob obali s štiri- in petzvezdičnimi hoteli, ki se še vedno gradijo. Cene nastanitev in prehrane so tu konkretno zasoljene, v nemalo primerih še višje kot pri nas. Svetujeva, da se za ugodnejšo različico sprehodite nekaj ulic proč od glavne promenade. Na glavni plaži je znameniti pomol, za katerega pravijo, da če z njega ne skočiš, potem pravzaprav sploh nisi bil na Salu. Bolj kot skakanje v vodo pa je turistom zanimiva ribja tržnica, kjer lahko opazujete domačine pri čiščenju zanimivih primerkov in zraven še malce pokramljate z drugimi. Velikokrat boste slišali tudi kakšno slovensko besedo, saj otok postaja vedno bolj zanimiva turistična destinacija.

Med letališčem in Santa Mario se je sredi peščenih sipin razcvetel botanični vrt Viveiro, ki ponuja sproščujočo zeleno oazo počitka. Na ležalnikih si lahko privoščite domače ledene čaje in sladice, uživate med ležanjem na travi pod palmami (med navodili obiskovalcem je celo zapisano, da se morate bosi sprehoditi po travi in objeti drevo), se sprehodite med eksotičnim rastlinjem in pobožate oslička – botanični vrt je tudi zatočišče številnim živalim, ki so jih lastniki zavrgli.

Otok Sal pravzaprav pomeni otok soli; na otoku so bila v preteklosti dejavna tri solinarska območja, za turistične oglede pa je odprto območje Pedra de Lume, kjer se lahko po slanih bazenčkih sprehajate, v večjem pa tudi kopate. V bližini si lahko tudi čisto od blizu ogledate morske pse – če imate srečo, seveda. Nekje do pasu se sprehodite v vodo in čakate, da se vam približa kakšna plavut, ki jo komaj ujamete v svoj objektiv. Na severozahodni strani otoka imate možnost vpogleda v Blue Eye, ki ob določenih urah sončnega dneva ponuja zanimiv pogled v živo modro obarvano jamo. Iz glavnega mesta Espargos boste izven organiziranih turističnih izletov lahko do teh lokacij prišli zgolj s taksiji ali lastnimi vozili (najem vozila za en dan vas bo stal približno 60 evrov, za celodnevni ogled otočka pa ne boste pokurili več kot ducat litrov goriva), avtobusi in kombiji pa tja ne vozijo. Midva sva med iskanjem prevoza v mestecu Palmeira naletela na prijaznega domačina, ki naju je del poti prepeljal s svojim tovornjačkom, ki bi ga pri nas že zdavnaj upokojili, saj je vse, kar si prijel v roko, tam tudi ostalo. Ker smo imeli nekaj težav s sporazumevanjem, se je iznajdljivi, zgolj portugalsko govoreči Rogerio znašel z uporabo spletnega prevajalnika in kretenj, da nama je v smehu razložil, da peš pa res ne moreva po puščavi in naj raje prisedeva. Nadobudni fotograf naju je po izletu prijazno povabil tudi k sebi domov, kjer nama je ponosno razkazal svojo opremo (ki je bila zapovrh vsega celo boljša od najine), na kratko pa sva se tudi poigrala z njegovimi otroki.

Najmanj »afriški« izmed vseh otočkov, kjer boste srečali največ turistov in kjer boste lahko komunicirali v angleščini ter plačevali v evrih, poleg ljubiteljev peščenih plaž k sebi s stalno temperaturo okrog 26 stopinj in prijetnim pihljanjem vetriča najbolj privablja še deskarje, saj jim nudi cenovno ugodne in vremensko idealne pogoje skozi vse leto. Turistom na Salu radi ponudijo tudi organzirane nočne oglede želv, ki na peščenih sipinah plaž vzhodnega dela otoka odlagajo jajca. Če boste imeli srečo, jih boste lahko videli, velikokrat pa se tudi zgodi, da to ni mogoče.

Otoki so deležni zelo malo dežja. Največ kapljic jih osveži v septembru in oktobru, zato sadje in zelenjava nista tako poceni. V večjih mestih lahko plačujete kar z evri, če pa se boste gibali izven turističnih predelov, pa vseeno svetujeva, da imate pri sebi drobiž v lokalnih eskudih. Ker na otoke verjetno ne boste šli, da bi uživali ob hamburgerjih in picah, si le privoščite lokalne jedi, med katerimi je najbolj znana catchupa, ne boste pa zgrešili, če v lokalni restavraciji naročite dnevno ponudbo, ki ponavadi vsebuje meso ali sveže ribe ter riž; hrana je res okusna. Naju je najbolj presenetilo to, da so bile na skoraj vsakem vogalu majhne kitajske trgovinice, v katerih so bili prodajalci izključno Kitajci. Če imate možnost, ne ostanite samo na enem otoku, ampak spoznajte še katerega drugega, saj so si resnično popolnoma različni. Med večjimi otoki je nekajkrat dnevno na voljo letalska povezava, žal pa je cena enosmerne karte v času najinega obiska znašala približno 100 evrov.

Upava, da se nama bo kmalu ponudila prilika za raziskovanje še katerega od drugih zanimivih Zelenortskih otočkov.

Dušan Berdnik & Aleksandra Radojc