Verjetno se lepše ne da opisati visokogorske planote v Kamniško-Savinjskih Alpah. Planote, kjer se zdi, da se je čas ustavil pred nekaj desetletij, da bo vsak čas izza planšarske bajte pokukal Kekec, žvižgajoč svojo pesem, in kjer moraš od junija do septembra paziti, kod hodiš, da ne stopiš na kravjek. A celo to ima na Veliki Planini svoj čar.
Na Veliko Planino vodijo številne poti. Mi smo se pripeljale iz štajerske smeri (iz ljubljanske smeri se pride prek Kamnika). Na izvozu Šentrupert smo zapustili avtocesto in se ob strugi Savinje peljali mimo Mozirja naprej proti Zgornji Savinjski dolini. Na križišču smo zavili levo za Gornji Grad. Po nekajkilometrski vožnji med drevesi smo sredi gručastega naselja zagledali črno streho in zvonik visokobaročne nekdanje stolnice ljubljanske škofije. Obvozili smo cerkev sv. Mohorja in Fortunata in se začeli vzpenjati sprva še po asfaltirani, kasneje pa makadamski cesti. Enemu za drugim so se nam »zamašila« ušesa, čez nekaj minut pa smo pod seboj zagledali kot mravljice majhne hiške, ki smo jih še pred nekaj minutami gledali v naravni velikosti. Za prevalom Črnivec smo zavili desno proti Kranjskemu Raku in parkirali pri gostilnici, kjer je že bilo parkiranih nekaj avtomobilov, zato smo sklenili, da se naša pešpot začne tukaj. Udobno razhojene nekoč bele all starke so zamenjali pohodni čevlji in tople, visoke pohodniške nogavice. Fante so mi pomagali raztegniti pohodniške palice moji višini primerno in smo startali. Po dveh ovinkih na makadamske poti, smo zapustili cesto in jo mahnili skozi gozd. Fantje spredaj, zasopihana dekleta zadaj. Po nekajminutni hoji smo razkužili že dobro ogreta telesa s požirkom dedijevih borovničk, pojedli prvo Milka čokolado in krenili naprej.
V dobri družbi in z nekaj krajšimi postanki, da smo se odžejali, je pot hitro minila. Visoke iglavce je zamenjala trava, ozko gozdno stezico pa neskončnost zelenih travnikov položnega vrha planote vse naokrog. Lepota tukaj dobi svoj pomen. Na Mali planini smo se že navduševali nad prvimi vidnimi pastirskimi bajtami, svežim gorskim zrakom in neokrnjeno naravo. Po še nekaj prehojenih korakih pa smo zagledali resnično pravljičnost te gorske planote. Kamor ti zre pogled, povsod so pastirske bajtice, ki so do tal pokrite z značilnimi smrekovimi skodlami (imenujejo se šinklni), ne moreš jih prešteti na prste ene roke, saj jih je ogromno. Nekoč planšarske hiške predstavljajo tradicionalno pastirsko arhitekturo in tako ohranjajo Veliko planino kot eno redkih ohranjenih naselij takšnih razsežnosti v Evropi. Med številnimi bajticami pa je ena še prav posebna – to je »Preskarjeva bajta«, ki stoji na robu planšarskega naselja. Da je ne spregledaš, poskrbi leseni smerokaz, pred njo pa stoji ženica v tipični noši, z dolgim predpasnikom okrog pasu in z ruto na glavi. Prijazno te pozdravi in povabi v bajto, katere vrata so v času pašne sezone (od junija do septembra) vsak dan med 10. in 16. uro odprta na stežaj. V bajti, ki je preurejena v muzej, si lahko ogledaš pastirsko nošo, trniče*, pripomočke in orodja, ki so jih uporabljali pastirji, pokažejo ti, kako je zgledalo sirjenje na odprtem ognjišču. Tako se lahko na lastne oči prepričaš, kako je potekalo pastirsko življenje na planini. Koča, ki je prej stala na tem mestu, je bila malo pred koncem druge vojne požgana, 1945 pa so na pogorišču postavili današnjo kočo v prvotni obliki. Tako je to danes edina koča, ki s svojo obliko, majhnostjo in skromno opremljeno notranjostjo izstopa med ostalimi pastirskimi stanovi. Na nekoliko dvignjenem hribčku nad pastirskim naseljem se nahaja kapela Marije Snežne. Majhno leseno-kamnito cerkvico, pokrito s šinklni in obdano z leseno ograjo zaradi svoje posebne mističnosti marsikateri par izbere za cerkveni poročni obred. Kapela je tukaj stala že pred 2. svetovno vojno, a so jo nemški vojaki ob koncu vojne požgali, na pobudo takratnih pastirjev pa so jo leta 1988 ponovno postavili. Med sprehajanjem po zeleni planoti na okoli 1500, 1600 metri nadmorske višine med pastirskimi bajtami smo srečali številne druge pohodnike, ki so se odločili to sobotno dopoldne preživeti na Veliki planini. Srečali smo tudi kar nekaj nasmejanih in prijaznih domačinom, ki so povedali, da so hiške pred časom odkupili, in v njih preživljajo mirne konce tedna. Pot smo nadaljevali proti zahodnemu deli planote, do gostišča Zeleni rob. »Uvauu!« V sončnem vremenu se od tukaj odpira čudovit razgled proti Kamniško-Savinskim Alpam, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Gorski poznavalci bodo brez težav razločili in pokazali na Grintovec, Skuto, Ojstrico, Planjavo in Tursko goro.
Na planini najdete kar nekaj koč, kjer se lahko pošteno okrepčate. Priporočam tradicionalno pastirsko malico - kislo mleko in žgance, kot se za obisk Velike planine tudi spodobi. Postrežejo pa vam lahko tudi z drugimi mlečnimi dobrotami (če obožujete mlečne izdelke, preizkusite njihov domači sir), sirovimi štruklji (ob katerih si boste še prste polizali), enolončnicami (jota, ričet, golaž), pripravijo vam tudi pečenice s kislim zeljem in kranjsko klobaso ali ajdove žgance, zabeljene z ocvirki. Posladkajte pa se z jabolčnim »štrudlom«.
Mi smo se okrepčani s kislim mlekom in žganci, malce utrujeni od poti, a navdušeni nad lepotami Slovenije počasi odpravili nazaj proti Mali planini, od tam pa se spustili nekaj sto metrov nižje do avtomobila. Odpeljali smo se mimo Črnivca in Gornjega Grada do Ljubnega, kjer smo se namestili v
hostlu Ljubno ob Savinji in prijetno utrujeni popadali v postelje.
*Trniči so vrsta trdih sirov značilne hruškaste oblike, ki jih pripravljajo na območju Velike, Male in Gojške planine v Kamniško-Savinskih Alpah. Izdelani so iz dobro ogrete puste skute, soli in smetane. Okrašeni so s posebnimi ornamenti. Za pripravo enega trniča potrebujejo 2 litra mleka. Mladi trnič lahko uporabljamo natrganega na rižotah, kašah, testeninah. Je odličen dodatek mesnih in ribjim jedem. Lahko pa ga narežete na tanke rezine, dodate med, poper in ga pokapljate z oljčnim ali bučnim oljem.
