Tajska, dežela nasmeha

Tajska je južnoazijska država, za nekatere poznana tudi po imenu Siam. Siam – od tod izvirajo siamske mačke. Približno pol milijona kvadratnih kilometrov veliko državo naseljuje okoli 65 milijonov prebivalcev. Na severu in severozahodu meji na Burmo, na severovzhodu na Laos, na jugovzhodu na Kambodžo in na jugu na Malezijo. Njeno glavno mesto je Bangkok, ki ima okoli 15 milijonov prebivalcev. Politični sistem v državi je ustavna monarhija z demokratično parlamentarno ureditvijo. Po mnogih nemirih in državnih udarih se je stanje v državi zadnja leta umirilo. Tako velja Tajska danes za eno bolj varnih južnoazijskih držav. Kot mnoge dežele, se tudi Tajska sooča z gospodarskimi težavami, a kljub temu ji je uspelo ostati na samem vrhu pri proizvodnji kavčuka, šesti v proizvodnji riža ter osmi v proizvodnji sladkorja. 

 

Bangkok je mesto, ki ima najdaljše uradno ime na svetu: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit. Mnogi imajo prvi vtis o prestolnici precej negativen, saj na ulicah pogosto zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju. Revne ljudi je možno videti na vsakem koraku, njihove skromne barake, ženske, ki perejo perilo v umazani reki, da o potepuških psih sploh ne govorimo. Nekateri bi se najraje kar obrnili, ko po vsem tem še stopijo na ulico, kjer je povsem kaotičen promet, dim izpušnih cevi od raznih prevoznih sredstev ter mnogo preveč ljudi na enem mestu. Ponudbe za popotnike pa kar letijo ena preko druge. Po drugi strani pa  to kaotično mesto postane prav prijetno, ko se vanj poglobiš. Domačini so zelo dobrosrčni, nasmejani in veseli vsakega obiskovalca. Sploh pa med samimi domačini vzdušje še najbolj popestrijo menihi, ki jih lahko srečamo precej pogosto. Da pa se med vsem tem vrvežem kar se le da hitro pomikaš, za to poskrbijo tricikli oziroma tuk-tukiji, katerih vozniki v večini seveda ne upoštevajo cestnih pravil. Za potepanje po samem Bangkoku najbolj priporočam, da kar najamete lokalnega taksista, ki vas bo popeljal po najbolj atraktivnih predelih ter vam ob tem še kaj razložil. Kar pa se tiče prenočišč, ponudb kar mrgoli. Kljub vsemu pa je še vedno najbolje prenočevati v hostlih, kjer srečate ostale popotnike iz vseh koncev sveta. Ponudba hostlov je izredno pestra. Več lahko najdete na: www.hihostels.com/destinations/th/hostels. 

Severni del Tajske je precej gorat in na popotnike naredi vtis predvsem zaradi trekingov, ki se tukaj ponujajo ter zaradi živečih plemen. Dostop do plemen, med njimi so najbolj znana Karen, White Karen, Lisu, Lasu, Karenni je možen prav vsakomur. Večina živečih plemen na tem področju se je preselila iz sosednjih držav. Posledica tega pa je zmanjšanje divjih živali, saj je včasih bil ta del poln opic, tigrov in drugih živali, ki jih je danes bistveno manj. 

 

Na tem predelu se nahaja kar nekaj izjemno lepih vasi, kjer domačini organizirajo razne oglede, trekinge za popotnike. Popeljejo vas med kanjone, naravne vrelce, podzemne jame, slapove, v neokrnjeno naravo, v vasice plemen, doživite lahko rafting, vožnjo s kanuji, gorsko kolesarjenje, učenje tajske kulinarike, jezdenje slonov, sproščanje ob tajski masaži, dostopne pa so tudi droge. Žal pa se tudi sam izgled nekdaj neokrnjene dežele severa spreminja zaradi preobilice turistov, ki zahajajo v te predele. 

 

Med že prej omenjenimi plemeni so najbolj poznani Karenni in sicer zaradi žensk z neobičajno dolgimi vratovi. Obroče iz brasa, ki jih nosijo okoli vratu jim začnejo natikati že, ko so stare 5 let. Obroči bi naj ženske varovali pred tigrovim ugrizom, medsebojnemu prepoznavanju, so pa tudi simbol lepote. Zadnji obroč dekleta dobijo pred poroko. Povprečna poročena ženska danes nosi nekje okoli 22 do 27 obročev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot daje občutek njihov izgled, ampak se jim zaradi teže nivo ključnice pomakne navzdol. Poleg te zanimivosti obstaja še nekaj zanimivosti lokalnih plemen, med katerimi so tudi verovanja. Lahko najdete od budistov, kristjanov ter vse do tistih, ki verujejo v razne duhove. Kristjani so seveda v manjšini, so si pa postavili celo svojo cerkev, ki je narejena iz bambusa. V njej za spremembo od običajnih ni ničesar, kar bi se svetilo. Budisti imajo običajno svoje templje kar v hišah, tisti, ki pa verujejo v duhove pa imajo ob vaseh samo oguljena drevesa, ob katerih izvajajo razne obrede za odganjanje zlih duhov. 

Južni del Tajske je v primerjavi s severnim precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki, na katerih lahko prav tako doživite mnogo zanimivosti. Največjo razliko med severom in jugom boste zaznali v ceni, saj je jug zaradi bolj razvitega turizma bistveno dražji od severa. Najbolj obiskane turistične točke na jugu so zagotovo Phuket, Pai, Phi Phi, Koh Samui itd. Med mnogimi otočki še vseeno obstaja kar nekaj tistih, ki še niso turistično tako oblegani. Ta del Tajske je bil leta 2004 tudi najbolj prizadet s strani rušilnega vala – cunamija, ki je pod seboj pokopal kar cele vasice ter preplavil celotno ožino otoka Phi Phi. Do danes so uspeli na novo urediti večji del in skoraj ni opaziti, da je pred nekaj leti bila tam takšna katastrofa. Tudi južni del Tajske ponuja za popotnike razne trekinge po džunglah, rekah, potapljanje na koralnih grebenih, uživanje na rajskih plažah itd. Omembe vredna je farma kač, kjer lahko pridete v bližnji stik z zelo nevarno kraljevo kobro. Z malo »sreče« se da kakšno videti tudi v naravi …

Na eni strani je zelo razvit seks turizem in nočno življenje, po drugi strani pa izpostavljajo služenje Budi in državi. Žal se je rajske dežele močno prijel tudi seks turizem, saj se mnogi tja podajajo ravno zaradi tega. Na ulicah ter v hotelih sem videla najverjetneje najbolj nenavadne kombinacije parov do sedaj. Za večino je ta stran Tajske precej črna, a za udeležene tega povsem nasprotno – zadovoljna oba, tako oseba, ki prodaja svoja telo, včasih celo samo za hrano ter obiskovalec, ki je tako ali tako prišel tja samo z tem namenom. Najprej vas realen svet seks turizma pozdravi že v Bangkoku, središče tega pa je v mestu Pattaya. V mestu se odvijajo takšni in drugačni zabavni spektakli, ponudba deklet, transvestitov ter moških pa je zelo pestra. Pestra ponudba pa ni samo ob večerih in ponoči, ampak tudi zjutraj, ko se starejše gospe po ulicah za turisti kričijo »happy hour for you« in ponujajo mlada dekleta za precej nizke cene. 

 

Nasprotje temu pa je služenje Budi in državi. Med mladimi fanti izžrebajo četrtino tistih, ki morajo na obvezno vojaško služenje. Pokličejo 100 vojaško obveznih fantov neke krajevne skupnosti, med katere nato razdelijo 100 žetonov, od tega 25 rdečih in 75 črnih. Rdeči žetoni predstavljajo glavni dobitek, torej nadaljnji dve leti, ko bodo služili vojski prejemajo mesečni dohodek v vrednosti okoli 100 €. Medtem, ko je učiteljska plača okoli 150€ in več. Za ostale fante, ki prejmejo črne žetone pa več sreče prihodnjič, kar pa dejansko pomeni nikoli. Vojska ni obvezna za vse in pri tem ima največje zasluge njihova vera – budizem. V deželi je kar 80 % budistov. Za budizem pravijo, da je način življenja. Menihi so prepoznavni že na daleč, saj imajo pobrite glave in obrvi, oblečeni pa so v oranžna oblačila iz treh kosov. Tisti, ki služi Budi se imenuje monki. Vsak moški mora Budi služiti eno leto, če pa želi, pa lahko to počne za vedno. Fantje ali moški, ki služijo Budi za svoje početje niso plačani, ampak živijo od poklonjenega denarja in ostalih darov. Ko prejme hrano v dar, zanjo najprej naredi kratek molitveni obred. Ljudje, ki darujejo hrano, verujejo, da se jim bo ta hrana v naslednjem življenju povrnila. 

Tajska je dežela, kamor lahko brez skrbi odpotujejo tisti, ki zase mislijo, da so povsem brez popotniških izkušenj. Četudi ni zadostnega znanja tujih jezikov, se da v deželi odlično znajti. Je dežela, ki ima na eni strani mestni vrvež, prostitucijo, kaotična mesta polna prometa, na drugi strani pa pestro zgodovino in z njo povezane templje ter vero in seveda podeželje, rajske obale in še mnogo več.