PZS zavzame Budimpešto

Naša skupina sestavljena iz osmih prostovoljcev Popotniškega druženja Slovenije je dan začela zgodaj, saj smo se na skoraj 400 kilometrov dolgo pot proti Budimpešti podali ob pol enih zjutraj. Na vrh mestne citadele smo prispeli okoli 4.30 zjutraj, ravno takrat ko so najbolj goreči tekači začenjali s treningom navkreber in ravno takrat ko so se zapirala vrata striptiz kluba ob vznožju. Nagrajeni smo bili z vijoličasto zarjo, ki je napovedovala sončni vzhod in se čudovito odsevala v Donavi, in s pticami, ki so skrite v grmovju žvrgolele novemu jutru. Po obvezni fotografiji zgodnje jutranje scene smo odšli na nenavaden kraj v enem od predmestij: velikanski industrijski predel, ki je bil pretvorjen v številne kitajske prodajalne. Industrijski dimniki, mlini in skladišča so bili še vedno tam, a so jih preuredili v preproste prodajalne. Kljub temu, da smo bili zelo zgodnji, je veliko trgovin že začelo s prodajo oblačil, čevljev, igrač, različnih vsakodnevnih predmetov in celo spominkov (sprašujem se, koliko turistov najde pot do sem!). Nekateri prodajalci nas niso bili preveč veseli, saj svoje blago prodajajo le v velikih količinah. Mnogi izdelki, ki jih najdete tukaj, dejansko končajo v trgovinah v Avstriji, Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in drugje. Mnogi azijski prodajalci zato poznajo nekaj srbo-hrvaških besed, ki so jih iznajdljivo uporabljali tudi v pogovoru z nami. Zelo zabaven prizor.

 

Po tem, ko smo na kitajskem trgu sklenili nekaj bolj ali manj dobrih kupčij, smo se odpravili v središče mesta z namenom sprehoditi se po Trgu herojev. Kljub temu da smo skoraj uro krožili v bližina trga, parkirišča za naš kombi nismo našli. Ja, Budimpešta je pač znano mesto in Trg herojev s stolpom in dvema kolonadama kipov madžarskih voditeljev je ena od glavnih mestnih znamenitosti. Bližnji živalski vrt in umetniški muzej privabita še dodatne obiskovalce, zato parkiranje ob vikendih postane velik problem. Raje smo se odpravili v stari del mesta, kjer smo parkirali naproti madžarskemu parlamentu, najvišji stavbi v Budimpešti, katere površina je tako ogromna, da je kak kos zmeraj pod obnovo. Preko reke Donave smo obiskali Budino grajsko okrožje z gotsko cerkvijo kralja Matjaža, ribiško trdnjavo in gradom Buda. Iz tega velikanskega kompleksa so madžarski kralji vladali svoji državi vse od srednjega veka naprej.

 

 

Noben obisk Budimpešte ni popoln brez verižnega mostu. Ko smo odšli iz Budinega grajskega okrožja, smo prečkali predor, ki nas je pripeljal do mostu, ki je, ko so ga odprli leta 1849, veljal za inženirsko čudo. Legenda pravi, da levovi kipi na obeh koncih mostu nimajo jezikov in da je glavni inženir, ki je sodeloval pri izgradnji, storil samomor, ko so ga na to opozorili kritiki. Vendar pa levi jezike imajo, le da jih pod kotom pešcev in voznikov ni mogoče videti.

 

Po tem ko smo se v lokalni trgovini založili z madžarskimi spominki v obliki klobas, smo se odpeljali do Blatnega jezera oz. Balatona. Tja smo prispeli ob 17.55 in prodajalka kart nam je povedala, da je dostop do jezera brezplačen po 18.00, zato smo z veseljem pričakali še tistih 5 minut preden smo skočili v kalno vodo največjega sladkovodnega jezera v Srednji Evropi. Voda je bila prijetno topla in blato na dnu naj bi imelo določene terapevtske učinke. Ko sem se vanj pogreznila skoraj do kolen, sem se začela spraševati, ali ni morda medicinska razlaga samo način kako pritegniti turiste, da sploh stopijo v jezero! Na smrt utrujeni od dolgega a čudovitega dne smo svoje želodčke napolnili z lokalno obaro in se z veliko lepimi spomini vrnili domov.