Ena izmed glavnih znamenitosti Dublina je tudi tovarna Guinness. Na svoje pivo so Irci zelo ponosni in tudi tovarna jim je lahko v ponos. Je ena izmed redkih stavb, ki za vstop pobira vstopnino, vendar je ta vstopnina dobro zapravljena. Na vhodu nas je pozdravil vodič, ki nam je razložil, da je muzej zasnovan v obliki značilnega kozarca Guinness in da nas skozi vzpenjanje do vrha muzeja vodi elektronski vodič, ki nam na vsakem koraku pove nekaj o izdelavi piva ali o zgodovini tovarne. Sprehodimo se lahko tudi čez razstave kozarcev in steklenic skozi leta in si ogledamo vse reklame za njihovo pivo, ki so bile kdaj ustvarjene. Sprehod čez tovarno piva je zelo zanimiv, in da je bila izkušnja obiska tovarne še bolj pozitivna, so nas na vrhu tovarne Guinness nagradili z velikim kozarcem svojega piva in z veličastnim razgledom na Dublin. Pivo na meni ni pustilo velikega vtisa. Z nekaj besedami ga lahko opišem kot grenko in zelo močno, vsekakor pa je nekaj, kar se na Irskem mora poskusiti.
Mesto je posejano s parki, ki so brezhibno urejeni, običajno pa jih od sivih stavb loči tudi obzidje. V njih lahko najdemo potočke, jezera, ribnike, predvsem pa veliko ljudi ob kateremkoli času, ki se skušajo s svojimi družinami sprostiti ob pikniku ali na igrišču. A ker mi lepi parki niso bili dovolj, sem se odločila za kratek izlet v predmestje Dublina, kjer sem obiskala živalski vrt, nato pa se podala v naravo. Pogled na pot, obdano z zelenim travnikom, je bil neopisljiv. Na tej potki je bilo označeno tudi, da lahko, če nadaljujem, pridem do predsedniške rezidence, tako imenovane irske bele hiše, saj je princip te rezidence isti kot pri Beli hiši v Združenih državah Amerike. Iskala sem, povpraševala veliko ljudi in na koncu obupala, ko me je prijazen gospod poslal v tisto smer, od koder sem prišla. Mogoče mi ni bilo usojeno, vendar sem bila vesela, da sem videla tudi ta čudoviti del Dublina, od katerega je center mesta oddaljen le pol ure, vendar je tako zelo drugačen od barvitih stavb.
Irsko si bom zapomnila po dobrih in prijaznih ljudeh, po ne tako dobrem pivu in predvsem po energiji, ki jo oddaja. Močna nacionalnost se čuti na vsakem koraku, čeprav me je presenetilo tudi število poljskih trgovin, ki so tam nastale z velikim številom priseljencev. Irska glasba, štiriperesna deteljica in zeleni škrateljci, ki ti prinašajo srečo, pa nas spremljajo po vsej Irski. Vedno se bom spominjala tudi pojočega varnostnika v trgovini s spominki, ki je ob svojem delu glasno popeval ob irski glasbi in te ob prihodu in izhodu iz trgovine z nasmehom pozdravil in te vprašal po počutju. Seveda pa ne bom pozabila tudi simpatičnih fantov, ki so delali v recepciji mojega hostla. V sekundi, ko sem zapustila Dublin, sem začela načrtovati naslednji prihod v zeleno državico. V načrtu je Cork, Limerick, Galway, pravijo pa tudi, da prave Irske ne vidiš, dokler ne obiščeš podeželja.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
