Potepanje po Kitajski – 1. del

 

Nočni let iz Evrope v kitajsko prestolnico nam je že prvi dan omogočil spočito pohajkovanje po Kitajskem zidu in grobnicah dinastije Ming. Sprehod po njem je edinstvena izkušnja.  Velikanske kamene kocke, naložene ena na drugo, vzbudijo pri vsakem obiskovalcu vprašanje, kako in na kakšen način so ljudje pred 7000 leti sezidali kaj takega. Mogočno obzidje vsekakor pusti pri pohajkovalcu močan vtis. Prav tako tudi kitajski turisti. Ti se želijo slikati s teboj in ti v roke silijo njihove otroke, a so kljub temu izjemno prijazni. 

 

Popotovanje smo v popoldanskih urah nadaljevali z obiskom Mingovih grobnic. Seveda so mogočne, posebne, z urejenim in zelo zanimivim parkom, vendar so pri vsem tem najino pozornost najbolj pritegnile starejši ljudje na parkirišču, ki so se razgibavali v ritmih Tai Chi-ja. Individualno in skupinsko vadbo Tai Chi na prostem je bilo mogoče v Pekingu zaslediti na vsakem koraku (na parkiriščih, parkih, pred nakupovalnimi centri …). Poseben vtis je na naju naredilo tudi srečanje s šestpasovnicami. Dolgim kolonam vozil in gostemu prometu ni bilo videti ne konca in ne kraja.

 

 

V večernih urah smo prispeli v Hutong v centru Pekinga. Hutongi so stari avtohtoni deli mestnega jedra. So prava zanimivost. Nizka gradnja, samo na nekaterih delih asfaltirana cesta polna lukenj in prahu, električna napeljava, razpeljana na nerazumljive in zamotane načine vsepovprek. 

 

Pozno popoldne so nas prijazno sprejeli v Far East International Youth Hostlu. Namestitev in spanje sta bila za prvi dan pravi balzam. Spali smo v večposteljni sobi in si na koncu hodnika delili veliko skupno kopalnico. Proti doplačilu smo imeli v hostlu tudi možnost zajtrka, vendar smo si večinoma raje privoščili manjši prigrizek v trgovinici na nasprotni strani ulice, v pekarnah ali pri kakšnem lokalnem uličnem prodajalcu. 

 

Nadaljnja potepanja po Pekingu in preizkušanje kulinaričnih presežkov vzhodne civilizacije so nekaj posebnega. Od ekstremne gneče in prerivanja lokalcev na podzemnih postajah, pa vse do zvoka na kalkulatorju, na katerem nama je prodajalka vsak dan pokazala različno ceno Snicekrsa. 

 

 

Poleg McDonaldsa, ki ga je moč najti na vsakem koraku in skrbi za vedno večje konfekcijske številke Kitajcev, se da najti tudi Kitajske restavracije in stojnice z njihovo prehrano. Črvi, kače, škorpijoni so le nekatere dobrote, ki jih je moč najti na stojnicah, ki so včasih bolj higienične, kot same restavracije. Te so brez stranišč (Kitajci še vedno uporabljajo javna stranišča, ki so brez vrat) zato mlajši gostje včasih potrebo opravijo pred samim vhodom. Njihove mame medtem s toaletnim  papirjem v rokah potrpežljivo čakajo, da se malček olajša. Naj omeniva, da je toaletni papir obvezna oprema v tvojem nahrbtniku, kot tudi jedilne paličice. Paličice včasih lahko najdeš na mizi v restavraciji. Nahajajo se v večjih skledah, kamor jih odložijo gostje po obedu. Ob naročilu hrane vsekakor pričakuješ nove, vendar ti natakar, ki je velikokrat obenem tudi kuhar, suvereno v kitajščini razloži, da so uporabljene paličice še čisto sprejemljive za nadaljnjo rabo.

 

V Pekingu zaradi onesnaženega ozračja ni bilo mogoče stalno čebljati, kar je bil za naju rahel šok. Prijateljici sva že dobrih dvajset let in si, verjeli ali ne, še vedno nisva vsega povedali. Zjutraj so najini jeziki tekli kot namazani, bolj ko se je ura bližala popoldnevu, bolj sva molčali in si samo kimali. Po posvetu z ostalimi v ekipi, sva kaj hitro ugotovili, da imajo tudi drugi težave s pekočim občutkom v grlu, ki se je čez noč vedno umiril in nato  vsako popoldne poskrbelo za nove nevšečnosti. Kljub temu, da nismo na ves glas prepevali na metal koncertu, nam je po nekaj dneh vsem zmanjkalo glasu. 

 

 

Težave z onesnaženim zrakom imajo tudi domačini. Ti z veseljem pljuvajo vsepovprek, ne glede na starost, spol in lokacijo. Zaščitnih mask Azijcev, ki smo jih vajeni v Evropi, nismo videli. Roko na srce, v Pekingu bi jim dejansko koristile. Ali pa je po svetu za njih zrak morda preveč čist? 

 

Peking je popolno nasprotje kozmopolitanskega Šanghaja in mesta Guilin, kamor naju je še zanesla pot.

 

Vsekakor je prav, da vam razkrijeva tudi skrivnosti najbolj pogostega načina potovanja po Kitajski. Vlak je skoraj tako čaroben in magičen kot nakup vozovnic. No, vsaj v letu 2014 je bilo tako. Še posebej je treba biti pozoren v času praznikov in počitnic. Kitajska ima skoraj milijardo ljudi in če jih potuje vsaj 10 %, pomeni to premik deset milijonske gmote. 

 

Vozovnice za vlak so na voljo tri tedne pred odhodom na internetu in 10 dni pred odhodom na železniških postajah. Predhodnih rezervacij ne upoštevajo, zato velja sistem kdor prvi pride, prej melje. Ko končno pride čas in je nakup vozovnic možen, pa teh, v kolikor nimaš kitajske bančne kartice, preko interneta žal ne moreš kupiti. Vse to vodi v boj, da se čim prej po prihodu na Kitajsko postaviš v vrsto na najbližji podzemni postaji in počakaš, da imaš možnost spregovoriti v kitajščini. Ja, prav ste prebrali – prodajalci kart ne razumejo prav veliko angleških besed. 

 

 

Nasvet: vse pomembne podatke iz slovenščine prevedite v Google prevajalniku v kitajščino. Ta na srečo prevaja dokaj dobro in omogoča večjo možnost, da kupiš/dobiš želeno. 

 

Naj se vrneva na potovanje z vlaki. Če potuješ na daljše razdalje poleg modernih hitrih vlakov, priporočava spalni vlak. Cena je med drugim odvisna od načina namestitve – stojišče, sedišče (od luksuznih sedežev do golih klopi) ali postelja. Posteljo lahko izbiraš v t .i. vagonih »hard sleeper«, »soft sleeper« ali »luxury soft sleeper« (odvisno od vlaka). Ker je bilo na najinem vlaku šest postelj v kabini, sva morali še določiti pozicijo, in sicer: spodnjo, srednjo ali zgornjo posteljo. Vse to določa ceno karte. Glede na to, da sva si želeli izkusiti vsaj malo avtentičnosti, se integrirati med Kitajce in predvsem naspati po napornem Pekingu, sva se odločili za »hard sleeper« in spodnjo posteljo (dražjo; luksuz, ki se na koncu ni tako izkazal). Spodnja postelja je bila malček dražja od srednje, vendar je ne priporočava. Kadar si preteguješ noge s sprehodi po vagonih imajo cimri na tvoji postelji suvereno zabavo s hrano in pijačo. Imeli sva srečo, da kabinskih vrat ni bilo in se je vonj po hrani dokaj hitro prezračil (okna so namreč fiksna in se jih ne da odpreti). 

 

Za tokratno številko Globetrotterja je to od naju vse. Se beremo spet v naslednji, ko bova zapustili kitajsko prestolnico in se odpravili na vas in zaključili potepanje v Šanghaju.