Biti del projektov, ki dajejo smisel mojemu življenju

Predstavi se nam, Anna.
Rada načrtujem potovanje. Zanimajo me projekti neformalnega izobraževanja, ki mi omogočajo potovanje. Na primer projekti Erasmus+ programa in mladinske izmenjave. Resnično obožujem nemščino in želim, da bi jo čim bolje obvladala. O tem sem že pisala za Popotniško združenje Slovenije. Iskala sem brezplačna spletna orodja za učenje nemščine in napisala tudi dva članka, ki ju lahko prebereš na to temo: www.youth-hostel.si/si/globetrotter/april-maj-2018/kako-se-nauciti-nemsko in www.youth-hostel.si/si/globetrotter/junij-2018/kako-se-nauciti-nemsko-2-del. Poleg nemščine sem se med drugim učila tudi nizozemščino, estonščino, španščino in portugalščino. Rada tudi gledam filme ter se družim s prijatelji in povezujem z ljudmi. Zelo me zanimajo različne kulture.

Kaj te najbolj zanima, ko potuješ?
Spoznavanje lokalne kulture, običajev in tradicije, kaj lahko na določeni destinaciji jem in počnem ter spoznavanje lokalne kulinarike. Opravila sem pripravništvo v Estoniji. Bila sem del skupine šestih do sedmih ljudi in tri mesece smo res bili neločljivi. Ti prijatelji niso bili povezani s podjetjem, v katerem sem delala. Opravljali so prakso v drugih podjetjih v Talinu in spoznali smo se prek skupnih prijateljev in srečanj. Še vedno smo v stiku, in sicer že štiri leta. Vsako leto se ponovno sestanemo v drugem mestu oz. državi. Do sedaj smo se v Berlinu in v Estoniji, naslednjič pa se bomo verjetno v Belorusiji. Všeč mi je tudi, da potujem v države svojih tujih prijateljev. Tam jih obiščem in pri njih doma tudi nekaj časa ostanem.

Na kaj imaš najlepše popotniške spomine in na kaj malo manj lepe? Zakaj?
Najlepše spomine imam na Estonijo. Tam sem srečala ljudi, s katerimi sem se res »zaštekala«. Izkušnja je bila res odlična. Tri mesece sem delala v agenciji, kjer sem pomagala pri kadrovanju. Lastnik je bil Nemec, ki se je zaradi ljubezni preselil v Estonijo. Bil je zelo razumljiv, prijazen in gostoljuben in veliko sem se naučila. Vodila sem proces novačenja in potrebovali so nekoga, ki je govoril poljsko. Tudi štipendijo sem dobila. Estonci so zelo vljudni in resnicoljubni, hkrati pa cenijo svoj osebni prostor in so individualisti, zato se mi je zdelo izjemno zahtevno z njimi stkati prava prijateljstva.

Najslabše spomine imam na Islandijo. Moram reči, da je narava tam resnično spektakularna. O tem ni dvoma. Stvar pa je v tem, da se mi je tam v zasebnem življenju pripetilo nekaj neprijetnosti, ki so pustile grenak priokus, zato sem se kmalu vrnila na Poljsko, da sem jih rešila. Vsekakor je to zame bila lekcija.

O Islandcih, ki sem jih spoznala, lahko povem, da so pametni in imajo občutek za umetnost – imela sem občutek, da vsi pojejo ali igrajo kakšen instrument, oblikujejo ali pa pišejo zgodbe. So zelo vljudni, ko govorimo o odnosih med moškimi in ženskami, ter znajo žurati in se zabavati. Zelo obožujejo naravo, s katero so blagoslovljeni, in tudi rabijo nekaj časa, da zaupajo tujcem.

Upam, da se bom naslednjič, ko obiščem Islandijo, imela lepše. Pravzaprav sem bila tam prostovoljka. Nekaj podobnega kot EVS. Dejansko sem delala v pisarni nevladne organizacije, ki je spodbujala neformalno izobraževanje, ki so ga zagotavljali dolgoročni prostovoljci/vodje kampov na temo ekologije, trajnostno naravnanega življenja, kmetijstva in umetnosti. Dolgoročni prostovoljci so se udeležili tudi izletov. Bila sem pomočnica v pisarni, ki se je ukvarjala z administracijo, in bila sem oseba, ki je sprejemala kratkoročne prostovoljce, ki so prihajali na naše 10- do 14-dnevne delavnice. Ime organizacije je bilo SEEDS.

Že nekaj časa si prostovoljka pri Popotniškem združenju Slovenije. Kaj delaš in kako si slišala za nas? Resnično me zanima, ker prihajaš s Poljske.
Res se je zgodilo po naključju. Pred diplomiranjem in pisanjem diplomskega dela sem se prijavljala na razne projekte po vsej Evropi in pisala tudi na Popotniško združenje Slovenije. Govorila sem z Anjo, ki mi je predlagala, da bi morda pisala članke o svojih potovanjih in izkušnjah, povezanih s tem, ker bi to lahko delala od doma in prek spleta, zato ne bi bilo potrebe, da bi bila fizično prisotna v Sloveniji.

Hostelling International Poland sicer tudi obstaja, vendar ne poznam njihovega dela in z njimi tudi nikoli nisem govorila.

Ali si se udeležila kakšnih projektov, izmenjav, seminarjev ali katere druge oblike sodelovanja v tujini? Kako je bilo? Nekatere si že omenila.
Kot sem že omenila, sem bila kot prostovoljka štiri mesece na Islandiji. Pomagala sem v pisarni. Upravljala sem družbena omrežja in sprejemala prostovoljce, ki so tja prihajali. Ker organizacija pri raznih delavnicah in seminarjih sodeluje z različnimi konglomerati, je SCI (Service Civil International) nekoga iz SEEDS-a kot partnerske organizacije povabila v Švico na usposabljanje POT.

Usposabljanje POT v Švici se je nanašalo bolj na sprejemanje prostovoljcev, ki ga je spodbujala SCI. Zlasti na komuniciranje in pridobivanje kratkoročnih prostovoljcev za naše projekte v skladu s platformo SCI in predpisi. Imeli smo igre, namenjene integraciji, in dogodke, glavni del pa je bilo učenje, kako kratkoročnim prostovoljcem dodeliti projekte glede na predpise in platformo SCI. Večina udeležencev je bila prostovoljcev EVS, vendar je bilo tudi nekaj strokovnjakov, ki so delali za nevladne organizacije po Evropi. Članek o tem dogodku, ki ga je napisala Marija iz makedonske organizacije CID, si poglej tukaj.

Tukaj je še uradna stran SCI: www.sci.ngo/795-the-pot-taking-place-in-switzerland.

Še moj članek o tem: www.youth-hostel.si/si/globetrotter/junij-2017/erasmus-usposabljanja-in-izmenjave.

Še ena izkušnja je bila šolska izmenjava med srednjo šolo v Kataloniji v Španiji v okviru programa Socrates/Comenius.

Spet ena je bila v Romuniji. Šlo je za prostovoljno delo v hostlih za tiste z manj priložnostmi. Tam so bili ljudje iz Litve, s Slovaške in z Irske. Potem je bila tudi enotedenska izkušnja v šoli v Kataloniji v Španiji. Tudi tam smo šli na veliko izletov.

No, študirala sem psihologijo, zato sem se odločila, da bom šla na petmesečno izmenjavo Erasmus v Antwerpen v Belgiji. To je bila izjemna izkušnja, ki je za 180 stopinj spremenila moje življenje, odnos, ki ga imam do sebe, in priložnosti. Iz sramežljive in plašne osebe sem se prelevila v ambiciozno osebo, željno novih izkušenj in spoznavanja novih kultur. Predavanja so bila v primerjavi s poljskimi bolj praktična.

V Temišvaru v Romuniji je potekalo usposabljanje za socialne pedagoge, strokovnjake in prostovoljce. To je bilo usposabljanje Erasmus+.

Prvi del je bil povezan s spletnim orodjem/platformo z nalogami za učitelje, da bi preizkusili različico beta, preden bi bila izdana kot neuradna učna platforma za otroke in mlade, da bi ti bolje razumeli svoje sposobnosti in karierne priložnosti. Potekala je tudi razvrstitev in najboljši, ki so dosegli najvišje ocene, so bili pozneje v Temišvaru povabljeni na dogodek, kjer smo izvedeli, kako se vzpostavlja neformalno učenje v vsaki predstavljeni državi. Imeli smo delavnice in usposabljanja o tem, kako politika in družba to razvijata ter kako bolj spodbujati duh in cilj neformalnega izobraževanja za mlade.

Tudi v Strasbourgu sem bila dva dni na Evropskem mladinskem dogodku. Obiskali smo Evropski parlament. Priložnost za to sem videla v skupini na Facebooku in takoj sem se prijavila. Za ta dogodek smo se morali prijaviti kot skupina in niti sekunde nisem oklevala. Tako sem hitro stopila v stik z nekaterimi ljudmi iz mladinskih skupin in skupin Erasmus+ in dogodka smo se udeležili skupaj. Naša skupina se je imenovala Pogumni umi.

Po registraciji je lahko vsak individualno izbral, katerih sej, predavanj, treningov in razprav se želi udeležiti. Med dogodki smo se srečali v zgradbi parlamenta ali pa se sestali zvečer, da smo skupaj večerjali. Zunaj je bil kampus, kjer so potekale različne delavnice za zabavo in povezovanje. Po predavanjih je bil koncert na prostem. Tudi sami smo obiskali mesto. Imeli smo tudi priložnost razpravljati s politiki ter deliti ideje in argumente o različnih temah, od oblikovanja politike do socialne varnosti in vključevanja tehnologije na trg dela, prostovoljstva itd.

Povej nam svoje načrte za prihodnost, prosim.
Pravkar sem se vrnila z Irske. Bila sem v Dublinu ravno v času dneva sv. Patrika. Moja velika želja je, da bi sodelovala v programu HI Connect, morda v Južni Koreji ali Kanadi. Za zdaj z mamo načrtujeva izlet v Amsterdam. To bo njeno prvo potovanje z nahrbtnikom in poskrbela bom za vso organizacijo, zato sem zelo navdušena in me prav zanima, kako bo. Na dolgi rok bi radi videli tudi Sankt Peterburg in London. Čas bo pokazal, ali nama bo uspelo.

Tukaj je nekaj koristnih povezav do nekaterih projektov, ki jih je Anna obiskala, in do njenih člankov: www.seeds.is, thevoyage.eu, www.salto-youth.net, sci.ngo, europarl.europa.eu/european-youth-event/en/home/home.html .

Na koncu sem jo vprašala, ali želi dodati še kaj, česar je še nisem vprašala. Odgovorila je: »Pravzaprav, poprimi vsako priložnost v svojem življenju. Živiš samo enkrat in dokler si še živ iz tega naredi kar se da največ.«