Slovenski narod je od nekdaj tesno povezan s pohodništvom, saj živimo v čudoviti deželi, polni tako mednarodno poznanih kot skritih in še neodkritih naravnih in kulturnih biserov. Po celotni državi je speljanih na kilometre dobro označenih pohodniških in ob enem tudi veliko zanimivih in poučnih tematskih poti. V tem prispevku sem se odločil, da opišem zame najlepše poti vzhodnega Pohorja in njegovih obronkov.
Ta čudovita pohodniška pot se začne pri nekdanji gostilni Rečnik v Zgornjih Hočah. Nekdaj slavna hoška gostilna je obenem rojstni kraj znanega slovenskega indologa, prevajalca, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja dr. Karla Glaserja, na katerega ob začetku poti opozarja spominska plošča na pročelju stavbe, in tudi cilj tradicionalnega Rečkega smuka (Zvonkov memorial) s štartom na Arehu, ki pa ga v zadnjih letih ne organizirajo zaradi pomanjkanja snega.
Zraven spominske table ne morete zgrešiti lepo urejene in okrašene table z zemljevidom, ki kar vabi pohodnike in ljubitelje narave, da jo prehodijo. Ne pozabite pokukati v leseno skrinjico, v kateri lahko najdete zloženke, ki vam bodo pomagale pri osvajanju pomembnih točk vašega pohoda. Podajmo se torej na pot! Ta nas najprej privede do cerkve sv. Lenarta, ki se skriva na gozdni jasi nad naseljem. Od tam naprej se podamo mimo raznih turističnih kmetij na planotah, ki ponujajo čudovite razglede na Dravsko-Ptujsko polje. Preden se zavemo, smo že pri hoškem lovskem domu, ki ponuja odličen prostor za piknik in počitek. Sledi vzpon do slemena Habakuk in Bellevueja ter nato do razglednega stolpa (ki je v času pisanja tega članka bil zaprt). Nato se odpravimo mimo Reškega vrha do Mariborske koče in naprej navzdol mimo Petkovega sedla proti nekdanjemu gostišču Veronika. Kot bi mignil, smo spet na začetku poti, vendar bogatejši za novo pustolovščino. Pot nam vzame približno tri ure in pol.
Zakaj sem v ožji izbor dal to pohodniško pot? Manj znana informacija je, da je pohodniška pot od Slivnice (občina Hoče - Slivnica) do Mariborske koče pred desetletji bila v bistvu uvodni neuradni odsek Slovenske planinske poti (SPP) do prvega žiga na Mariborski koči, kar še vedno je. Pohodniki so lahko pot začeli zunaj betonskega mesta, kar je nekaterim bolj ustrezalo. Začetek je na mestu informativne table ob osnovni šoli Franca Lešnika – Vuka in se vije naprej mimo šole in vrtca do slikovitega in mogočnega Slivniškega gradu, ki pa žalostno propada pod naseljem Čreta. Ko zaobidemo grad, se začnemo vzpenjati po gozdni poti, ki naš trud vzpenjanja po grebenu nagradi s panoramskim razgledom na Framsko, Slivniško in Hočko Pohorje.
Preden se zavemo, smo že v majhnem naselju Šestdobe, ki je pred letom 2013 bilo del kraja Ranče. Krajevno ime je povezano z zgodovinsko-kulturnim izročilom, ki pravi, da ime »Šestdobe« predstavlja šest hrastov (»dobov«), ki naj bi v večstoletni zgodovini predstavljali šest kmetov oziroma šest velikih kmetij tistega časa. Pri leseni skulpturi človeške dlani se naši poti iz Frama priključi Jugova pot in se skupaj z našo nadaljuje do stavbe oddelka UKC Maribor za pljučne bolezni. Od tam naprej je del poti nevaren, saj poteka po glavni cesti od Hoč do Bellevueja in Areha. Predzadnji vzpon poteka mimo Petkovega sedla do bližine dvanajst metrov visokega slapa Skalca oziroma Framskega slapa (priporočljiv ogled). Od tam nam preostane le še slabe pol ure vzpona po skalnati potki, po kateri se prebijemo do vznožja znamenite Mariborske koče. Optimalen čas poti je dve uri in pol.
Kotnikova pešpot je speljana po velikem delu občine Hoče - Slivnica ter ponuja tako prečudovit razgled kot ogled raznih kulturnih spomenikov ob pohajkovanju. Krožna pot je ime dobila po akademskem slikarju Rudolfu Kotniku in je dobro označena z novimi tablami, ki prikazujejo zemljevid poti z označenimi 15 etapami. Pot nas izpred teniškega igrišča v Hočah popelje mimo majhne cerkvice sv. Križa (Križna kapela) naprej do naselij Polana in Reka ter do cerkve sv. Lenarta, ki je skrita med vrhovi dreves. Nato se vije po obronkih Hočkega Pohorja do grada Hompoš (Pohorski dvor), ki je dom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Na koncu sledi spust do lipovega drevoreda, pivolskega ribnika in plantaže jablan, vse do starega Siničevega mlina, kjer se lahko okrepčate v Pizzerii Pri Siničevem mlinu. Nato nas le še zadnji ravninski metri ločijo od cilja oziroma prve točke poti. Dolžina preostanka poti znaša približno 12 km, hoja pa traja tri ure.
Pot se začne pri zgornji postaji Pohorske vzpenjače. S slednjo lahko do zgornje postaje pridemo z mariborske strani ali z avtomobilom iz Hoč. Pot je dokaj položna in nas na začetku popelje mimo obnovljene cerkve sv. Bolfenka in že omenjenega razglednika ter Reškega vrha. Pot je dokaj obljudena in priljubljena ter nas vodi skozi kar tri občine (Maribor, Hoče - Slivnica in Ruše). Večinoma se hodi po gozdu in dokaj hitro prispemo do majhnega jezerca na planinski ravnini Areh. Preden pa dosežemo nabrežje, lahko na poti srečamo tudi prikrita grobišča povojnih pobojev, ki nas opominjajo tragedije druge velike vojne in njenih posledic.
Ko pridemo mimo žalostne preteklosti, si lahko ogledamo najpomembnejšo atrakcijo na poti, to je cerkev sv. Areha. V neposredni bližini se nahaja Ruška koča, kjer je mogoče poskusiti tradicionalne štajerske jedi, kot sta pohorski pisker in olbič (pohorski žganci). Prav tako lahko poleg najdemo točko 0. reda kombinirane državne geodetske mreže, ki jo sestavlja šest točk, približno enakomerno razporejenih po celotnem ozemlju države na medsebojnih razdaljah približno 100 km. Ta del poti nam vzame približno uro in pol.
Možno je tudi podaljšanje pohoda do Žigartovega vrha (1346 m), ki vzame dodatno uro našega časa. To je najvišji vrh vzhodnega Pohorja, ki je gozdnat. Vas pa na vrhu pričaka tabla, ki označuje cilj, včasih pa je na tem mestu stal 23 metrov visok stolp. Zbirateljem žigov naj povem, da se ta nahaja na Ruški koči.
Ta gozdna učna pot je prva te vrste na mariborskem območju. Oznaka poti je smreka na beli podlagi z rumeno-modro markacijo ali pa samo slednja. Pot vodi mimo lepo urejene snežno bele cerkvice sv. Bolfenka, poleg katere se nahajata najvišji pravi kostanj na Pohorju in ena izmed najrazsežnejših pohorskih bukev. Poti nato sledimo do razglednega stolpa, od koder nas ponese na južno stran proti nekdanjemu Železničarskemu domu in nazaj do naselja Bolfenk. Skozi 17 informativnih točk je obiskovalcem podano znanje o bogastvu in ohranjanju izjemnega pohorskega živalstva in rastlinstva. Na enournem in približno trikilometrskem potepanju je možno raziskati vse naravne značilnosti tega področja.
Večina pohodnikov pohod prične pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače ali v kraju Limbuš. Pot je enostavna in nas pripelje do posestva Meranovo, ki je znan vinogradniški kraj na podpohorski vinski cesti. Za razcvet Meranovega je najbolj zaslužen vnuk Marije Terezije, nadvojvoda Janez, ki je tukaj, na kupljenem posestvu, zasadil vinske sorte iz Porenja, kar je se je pozneje izkazalo za izjemen uspeh. Prav tako je na istem kraju že leta 1832 ustanovil prvo vinogradniško šolo in tako pripomogel k razvoju kmetijstva in z njim povezanega šolstva na Štajerskem. Po občudovanju vinogradov in glavnega grebena Pohorja v ozadju se lahko odpravimo naprej mimo Andrejevega čebelnjaka, kjer je speljana tudi medena učna pot z informativnimi tablami in kjer se nahaja vrt medovitih rastlin – te predstavljajo vir za slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Cilj, Dom na Pečkah, nas čaka po zadnji opravljeni etapi, ki je speljana po gozdu. Pot od spodnje postaje Pohorske vzpenjače do Doma na Pečkah traja približno dve uri.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
