Nepal – popotovanje v zavetju strehe sveta med srčnimi ljudmi – 1. del

Nepal se razteza na približno 150.000 kvadratnih kilometrih in je domovina približno 30 milijonom prebivalcev, ki so večinsko preko 80 % hinduistične vere, slabih 10 % je budistov, ostali pa so muslimani, kristjani, pripadniki lokalnega verovanja Kirat ter pripadniki drugih religij. Veliko večino, kar 75 % vse države predstavljajo gore in zato večina od 30 milijonov prebivalcev živi v dostopnejših območjih, od tega kar dobra desetina v Katmandujski dolini, v Katmanduju, nepalski prestolnici, pa približno dva milijona.

S potovanjem v Nepal pomagamo razvoju države in blagostanju prebivalcev

Nepal je bil vse do petdesetih let prejšnjega stoletja zelo izoliran, sistem parlamentarne demokracije pa je vzpostavil šele leta 1991. Leta 2008 se je uradno poimenoval Zvezna Demokratična Republika Nepal. Zaradi zaprtosti v preteklosti spada Nepal še zmerom med manj razvite države z nekaj manj kot 5.000 USD BDP na prebivalca, turizem pa je ena glavnih gospodarskih panog, saj storitve v celoti predstavljajo več kot polovico celotnega BDP. A čeprav s potovanjem v Nepal in po Nepalu pomagamo lokalnemu gospodarstvu, je še zmerom pomembno, da potujemo čim bolj trajnostno.

Nepal je tesno gospodarsko povezan tako s sosednjima Indijo in Kitajsko kot tudi z bližnjim Bangladešem in drugimi državami, a prav navezava na prvi dve partnerici botruje k popularizaciji električnih vozil, kar je ob dejstvu, da prihaja približno polovica vse električne energije iz obnovljivih virov, še dodatno spodbudo.

Potovanje po Nepalu z EV SUV kitajske proizvodnje

Ob tem spoznanju sem se po Nepalu podal z izposojenim električnim terenskim vozilom kitajske proizvodnje, ki se je kar zlil z relativno slabimi cestami, sploh ker sem potoval v monsunskem obdobju, ko so bili plazovi na cestah prej pravilo kot izjema. Moj sopotnik profesor dr. Bogomil Ferfila se kar ni mogel načuditi temu preskoku, saj ob njegovem zadnjem obisku Nepala tam skoraj ni bilo normalnih cest, leta 2023 pa je bil Nepal dodobra prepreden z mrežo hitrih polnilnic za električna vozila, ki so po večini kitajske ali indijske proizvodnje. A pot do vozila ni bila kratka. V Nepalu namreč večina agencij ponuja vozila zgolj z voznikom in Self Drive Nepal je bila avgusta lani edina, ki je ponujala najem avta brez voznika. Cena sicer ni bila nizka kot v nekaterih evropskih državah, a tudi 60 evrov na dan ni bilo pretirano, saj je strošek polnjenja tudi na hitrih polnilnicah zanemarljiv in lahko zgolj za nekaj evrov napolnimo baterijo na naslednjih 150–200 kilometrov. O vseh dogodivščinah na poti bo več govora v nadaljevanju, v uvodu pa želim deliti še nekaj praktičnih nasvetov.

Iskanje letalskih vozovnic lahko traja nekaj časa, a se na koncu obrestuje

Vsako potovanje se začne z iskanjem ugodnih letalskih vozovnic in včasih so potrebne precej nenavadne kombinacije, če želimo leteti po ugodni ceni in tako me je pot do Katmanduja vodila z Dunaja preko Kuvajta do nepalske prestolnice in sicer v kombinaciji letalskih družb Wizzair in Jazeera Airways. Cena povratne vozovnice Dunaj–Kuvajt z 32 kg kovčkom je stala zgolj 160 evrov, cena povratne vozovnice Kuvajt–Katmandu pa 93 kuvajtskih dinarjev ali približno 275 evrov, vključevala pa je kar dva velika kovčka. K temu pa je potrebno prišteti še 3 dinarje za kuvajtsko vizo v vsaki smeri in tako je celoten strošek od Dunaja do Katmanduja znašal okrog 450 evrov, kar je 30–50 % ceneje od »normalnih« vozovnic z enim prevoznikom. Nakup dveh ločenih vozovnic pa skriva tudi pasti, saj prevzemamo nase odgovornost v primeru zamude prvega leta in zato je potrebno kupiti takšne vozovnice, ki imajo med prihodom prvega in odhodom drugega leta zadostno časovno rezervo v primeru zamude.

Ob rezerviranem avtu in letalskih vozovnicah je tako ostala le še rezervacija nastanitev, kar pa je v Nepalu še najmanjši problem, saj je na voljo obilo kakovostnih nastanitev po sprejemljivih cenah.

Enako kot nastanitve, pa tudi pridobitev turističnega vizuma ne predstavlja težave, saj ga pridobimo kar na letališču, za 15-dnevni obisk in neomejenem številu vstopov pa stane 30 ameriških dolarjev.

Za konec še nekaj nasvetov za prevoze brez najetega vozila

Preden pa se podamo dogodivščinam naproti, pa zgolj še nasvet za tiste, ki jim vožnja z desnim volanom po levi strani ceste in na trenutke prometni kaos povzroča stres in nejevoljo. V Nepalu je kar nekaj prevoznikov, ki ponujajo kakovostne avtobusne prevoze med najpomembnejšimi turističnimi kraji, kot so Katmandu, Pokhara, Chitwan in drugimi, po zelo ugodnih cenah, saj stane vozovnica za 10-urno potovanje med Katmandujem in Pokharo od 10 evrov za navaden sedež do 20 evrov za zelo udoben ležalnik na nočnem avtobusu, a sam se za to nisem odločil, saj je tudi na poti med temi kraji kar nekaj opevanih in še več skritih biserov, ki jih z avtobusom ne bomo videli in doživeli.

Za potovanje po Katmanduju in Katmandujski dolini pa lasten avto ni potreben, saj imajo vzorno urejeno aplikacijo inDrive, preko katere se v naprej dogovoriš za ceno prevoza in se tako izogneš taksistom, ki ponujajo pretirane cene, sploh ko imajo opravka s turisti. Aplikacija omogoča tako rezervacijo avta, če pa potujete sami, pa lahko naročite tudi prevoz z motornim kolesom, kar je v času prometnih konic bistveno hitreje, res pa da tudi nekoliko adrenalinsko. Za uporabo aplikacije seveda potrebujete internet, zato je smiselno kupiti lokalno SIM kartico kar na letališču. S pomočjo te aplikacije boste za 10-minutno vožnjo po Katmanduju odšteli 2 do 3 evre za avto in manj kot 1 evro za motorno kolo, kar je zgolj nekoliko več kot stane javni prevoz, ki je vsaj v Katmanduju relativno dobro urejen, vožnja pa stane nekaj deset centov.

Ob koncu prvega dela tega potopisa upam, da sem vam postregel z dovolj podatki, ki vam bodo v pomoč pri odločitvi za potovanje v Nepal, v naslednjem delu pa se bomo podali po Katmandujski dolini in obiskali nekaj znamenitosti, ki so vpisane v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.