V prvem delu smo se posvetili predvsem praktičnim nasvetom, sedaj pa se podajmo po Katmandujski dolini, od koder lahko v lepem vremenu občudujemo tudi najvišji vrh sveta – Mount Everest. Prav Katmandujska dolina je bila moja prva izkušnja v Nepalu, saj sva s sopotnikom, profesorjem dr. Bogomilom Ferfilo, imela že naslednji dan letalo za obisk Butana. Pred prihodom v Nepal namreč aplikacije inDrive še nisem poznal in zato sem se za zelo sprejemljivo ceno dogovoril za prevoz z voznikom, ki naju je pričakal na letališču, in že prvi postanek v Bhaktapurju je bil prvovrstna poslastica. Mestece se nahaja na 1.400 metrih nadmorske višine ter na vzhodnem delu Katmandujske doline in se ponaša z vpisom celotnega območja palače v Unescov seznam svetovne dediščine, kamor sodi tudi osrednji kraljevi trg ali trg Durbar. Beseda Durbar sicer izhaja iz perzijskega izraza Darbar in opisuje dvorišče, kjer se je plemstvo sestajalo s kraljem ali drugimi visokimi voditelji.
Navkljub še zmerom vidnim posledicam rušilnega potresa leta 2015 lahko še vedno doživimo vso veličino trga in območja s kraljevo palačo, galerijo, nacionalnim muzejem umetnosti, zlatih vrat v mesto in seveda hindujskega templja Badrinath, ki se bohoti v samem središču Kraljevega trga.
Pred slovesom se je smiselno podati tudi po vzporednih ulicah, na katerih lahko spoznamo vrsto tradicionalnih obrti, predvsem pa proizvodnjo keramike, izdelavo znamenitih nepalskih »Gurkha« nožev in »Thangka« slik, ki izvirajo iz Tibeta ter na bombažno-svileni podlagi po večini uprizarjajo budistično božanstvo ali mitološke prizore.
Po krajšem potepanju po Bhaktapurju je sledila vožnja proti Nagarkotu, ki se nahaja kar 800 metrov višje, na 2.200 metrih nadmorske višine, s stolpa pa se odpira pogled na najvišjo goro sveta – Mount Everest. Prežet z mislijo o tem, kako bom videl najvišjo goro sveta, sem nestrpno pričakoval prihod v Nagarkot, ki je zgolj 12 kilometrov oddaljen Bhaktapurja, a v monsunskem obdobju je ostalo zgolj pri želji in tako sem se moral zadovoljiti z razgledom na Katmandujsko dolino vse do prestolnice Katmandu, za pogled na Mount Everest pa sem moral še kak dan počakati, ko sem ga ugledal iz letala na poti v Butan.
Nekoliko razočaran sem po poti z Nagarkota opazoval naravo in ljudi pri vsakodnevnih opravilih, vse do prihoda v svetišče in tempelj Changunarayan, ki je prav tako vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Za razliko od Nagarkota sem tja prišel ob najbolj pravem času, saj je na dvorišču potekal obred, na katerem so sodelovale zgolj predstavnice nežnejšega spola, odete v živopisne barve. Za razliko od svetih krajev drugih religij, kjer »nevernikom« pogosto ne pustijo niti opazovati njihovih obredov, kaj šele fotografirati, so se tukaj z veseljem nastavljale fotografskim objektivom.
Ob številnih udeleženkah tega obreda pa je bilo poleg obiskovalcev v svetišču tudi precej živali, od koz do psov in mačk ter seveda golobov, ki so očitno stalni prebivalci tega svetišča, saj ne delujejo niti malo prestrašeno, prej gospodovalno.
Na vzhodnem robu Katmandujske doline in le kakšnih 80 kilometrov južno od Tibeta, se na približno 1.550 metrih nadmorske višine nahaja mesto Dhulikhel, ki pooseblja sožitje med budisti in hindujci, in tako na poti do hindujskega templja Kali srečamo ogromen pozlačen kip sedečega Bude.
A bolj kot tempelj Kali, kamor se podamo predvsem zaradi čudovitega razgleda, so zanimivi tisti v mestu, kot so Narayan, Bhagawati ali Harisiddhi, saj se v njih redno odvijajo verski obredi, ki so zmerom paša za oči. Poleg templjev pa je zanimivo tudi mestece samo, saj deluje bistveno bolj pristno in »manj turistično«, kot tista, ki se ponašajo z znamenitostmi, vpisanimi v Unescov seznam svetovne dediščine.
Med potepanjem po Katmandujski dolini se znaka Unesco počasi navadiš, a v mestecu Panauti te srednjeveška arhitektura še zmerom preseneti. Panauti je eno najstarejših mest v Nepalu, ki se ponaša s številnimi templji in spomeniki. To staro mesto se nahaja na sotočju dveh rek Rosi in Punyamati. Poleg teh dveh rek se zliva tudi tretja reka z imenom Lilawati in tako skupaj tvorijo trojno rečno križišče, imenovano Triveni.
Panauti je bila do združitve Nepala majhna država, ki jo je kralj Bhupatindra Malla daroval kot doto svoji sestri. Mesto je bilo nekoč živahno trgovsko središče v obdobju kraljev in kraljic. To zgodovinsko mesto sestavljajo številni budistični in hindujski verski spomeniki, zaradi česar je eno najpomembnejših srednjeveških mest. Turisti bodo tukaj pogosto našli pisane kamne, cvetne liste in druge predmete, položene na pločniku, ki vsakogar sprejmejo z veliko gostoljubnostjo. Mesto je od leta 1996 uvrščeno na pogojni Unescov seznam svetovne dediščine. Med vsemi znamenitostmi v mestu zagotovo ne smemo izpustiti Kraljevega trga oziroma trga Durbar in templja Indershwar, v kolikor pa boste v mestu v času festivala Panauti Yatra oziroma Jay Punhi, ki se odvija v maja ali junija, pa bo doživetje Panautija popolno.
Z mislijo na naslednji dan in potovanje v eno izmed najodročnejših držav na svetu, kateri bom posvetil poseben potopis, se od Katmandujske doline poslavljam vse do sklepnega poglavja, kjer se bomo posvetili Katmanduju s Patanom in Lalitpurjem, ki so sicer tri ločena mesta, a ločnice med njimi niti ne opazimo.
V naslednjem, tretjem delu, pa se bomo podali na road-trip od Katmanduja in po dolini reke Trishuli do nacionalnega parka Chitwan, zgodovinskega mesta Gorkha ter do Pokhare, ki je izhodišče za Anapurno in po številnih majhnih vasicah, ki jih ne najdemo v turističnih vodičih, a niso zaradi tega nič manj zanimive.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
