Po svetu z 81 letno babico

Poleg mnogih hobijev je vzporedno študirala turizem in na Višji šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti izbrala smer krajinarstvo. Na podiplomskem študiju turizma ji je na pamet padlo, da bi mogoče kdaj učila, zato se je vzporedno vpisala še na pedagoško fakulteto. Ampak Mateji to seveda ni dovolj zapolnilo dneva. Na teh straneh ni dovolj prostora, da bi opisali vse hobije, ki jih ima. Strastna adrenalinska športnica, ki se je pred kratkim vrnila iz turne smuke z Mont Blanca, je aktivna jamarska reševalka. V prostem času se potaplja, ni ji tuje plezanje (raje ima plezanje po ledu) in igra prečno flavto pri dveh godbah na pihala. V letih šolanja je trenirala gorsko kolesarstvo, zato še danes rada sede na kolo, prav tako surfa, smuča na vodi in snegu. Ukvarja se s popotniško fotografijo, mogoče ste kje naleteli na kakšno izmed njenih 10 samostojnih razstav. Mateja izžareva energijo, spanje ji predstavlja nujo in ga je zmanjšala na 5 ur dnevno. Njena velika strast so potovanja, kjer presega meje tipičnega popotnika. Ja, veliko ljudi rado potuje, boste rekli. A Mateja je tudi v tej svoji ljubezni nekaj posebnega. Poleg solo potovanj in potovanj s fantom, se vsako leto odpravi na avanturo s svojo babico Ivano, ki šteje 81 let. V naslednjih vrsticah preberite, kaj je za Globetrotter zaupala popotnica, ki je odkljukala že 61 držav sveta. V nemalo od teh jo je spremljala njena superbabica.

Vse sem dokaj težko izpeljala, že v času študija sem bolj malo spala in imela kar nekaj problemov, saj sem imela poleg dveh vzporednih študijev še hobije. Ampak mi je uspelo. In še preden sem diplomirala na obeh univerzah sem dobila delo. Nato sem vpisala še dva podiplomska študija – pedagoško in turizem. Sedaj razmišljam, da bi vpisala še en podiplomski študij. Kakšno smer za varnostne vede, to me zanima.

Moja babica je bila povod za to, saj je že prej veliko potovala z dedkom. Ko je dedek zbolel in ni mogel več na pot, sem na vrsto prišla jaz. Tako od svojega osmega razreda osnovne šole potujeva skupaj. Narediva vsaj eno potovanje ali dve na leto. Poleg tega potujem še sama in s fantom.

Moja družina je mogoče malo drugačna. Dedek je bil v takšni službi, da je imel možnost najeti avtobus in začelo se je z okoliškimi izleti, nato pa vedno dlje po Evropi. Z babico sva tako za svojo destinacijo večinoma izbirali Evropo, sama pa sem pričela potovati izven meja stare celine. Nato sem nekega dne rekla: »Sedaj pa dovolj, greva tudi midve ven iz Evrope.«

 

Mi, kot družina se super razumemo. Tudi ko sem bila v puberteti, sem drugače gledala na to. Potovala sem z družino in tudi z babico. Sploh si ne predstavljam, da ne bi več potovali skupaj. Odkrivali bova svet, dokler bo ona lahko. In ko pride čas, ko ne bo več mogla na pot, pride na vrsto moja mama. 

Začelo se je tako, saj sem bila še otrok in je bilo lažje. Sedaj potujeva v lastni organizaciji. V pomoč so nama turistični vodniki, kot so Lonely Planet, kupiva letalske karte in najameva avto. Tako sva lani prišli v Maroko, sedeli v avtu na letališču v Marakešu in se odločali kam naprej. Pogledam si osnovne značilnosti države… Nekako tako, kot bi potovala sama, le da imam s seboj babico.

Ah seveda. Pravi, da se z agencijo počuti omejena. Lani sva šli po ZDA in bilo je zelo zanimivo. Obiskali sva Novo Mehiko, Arizono, Utah in Kolorado. Z avtomobilom sva prepotovali še veliko zanimivih destinacij, kot so Jordanija in Sirija, prevozili sva Litvo, Latvijo in Estonijo. Letos pa imamo še večji ekstrem. Pridružila se nama bo fantova babica, ki še ni potovala. Izrazila je željo, da gremo po Kanadi…in gremo. Septembra bomo tako na letalo sedle jaz in dve babici.

Niso bila potovanja tista, ki so naju povezala. Že prej sva gojili dober odnos. Še ko sem bila majhna punčka, smo veliko hodili v hribe. Zelo navezana družina smo, vez je bila ustvarjena preden sva začeli skupaj potovati. Nisem čutila, da bi imeli starševski odnos, rekla bi, da so bile vezi bolj prijateljske in to z vseh strani. Tako s starši, kot starimi starši in ostalimi člani družine. Moj stric me je recimo navdušil nad gorskim kolesarjenjem, ki sem ga trenirala več let.

Menim, da sva obe prilagodljivi. Sedaj mogoče kanček več prilagodljivosti prispevam jaz, saj je babica le v letih. Sicer je super. Vstaneva zgodaj zjutraj, se odpraviva in cel dan se nama 'na polno' dogaja. Prenočišče iščeva šele, ko sva zvečer zares utrujeni. Ko prideva v hotel, greva naravnost v posteljo. Nikoli nimava preveč časa, saj se toliko dogaja, da do konflikta težko pride.

Spiva kjerkoli. Seveda tudi v hostlih. Gledava, da je čim bolj ugodno, saj nama prenočišče predstavlja zgolj prostor, kjer prespiva. Če je možnost prespiva v privatni sobi, a babica ne komplicira. Bila je pripravljena prespati tudi v avtu, če ne bi našli prenočišča. 

Narava je tista, ki naju privlači. In hribi. Ko sva šli v Litvo, Latvijo in Estonijo, sva malo pihnili mimo. Prepotovala sem večji del Evrope, a teh držav še nisem videla, zato sva se odpravili tja. Bilo je zanimivo, a za obe vse preveč ravno. Maroko je bil druga zgodba, prav tako Amerika.

Sva atrakcija za vse, ki naju spoznajo. Enostavno ne morejo verjeti, da takšna kombinacija potuje okoli. V Ameriki mogoče niso toliko opazili, ker sva bili z njihovim avtom, razen če smo se zapletli v pogovor. Popolnoma drugače je v muslimanskem svetu. Njim pa sploh ni jasno. Že ženska za volanom je čudež, obe sva svetli, za nameček pa še takšna kombinacija – babica in vnukinja. Ampak sem opazila, da je starejša ženska v tem svetu veliko bolj spoštovana. Imela sem občutek, da sem bila zraven babice v veliko bolj varna, kot če bi recimo potovala sama. Spoznali sva ogromno domačinov, saj so k nama velikokrat pristopili iz radovednosti.

Za vsako odločitvijo je zgodba. Letos je odločila fantova babica, saj je po televiziji gledala oddajo o Britanski Kolumbiji in si želela iti. Lani sva z babico načrtovali potovanje v Albanijo in tri dni pred odhodom jo kličem, da grem po letalske karte. Babica pa: »Ne, sedaj gledam oddajo o Maroku. Greva v Maroko.« Tako sva šli v Maroko. 

Večinoma potujeva spomladi in jeseni, da se izogneva vročini. Zavarujeva se, drugače o problemih sploh ne razmišljava, saj sicer ne bi nikamor šli.

Ko grem sama ali s fantom, obvezno vključim ekstremne športe, saj jih obožujem. Z babico je malo drugače, čeprav je jahala kamelo, jezdila je tudi konja. Ne morem pa je vzeti v jame ali na kakšno plezanje. Ko grem čisto sama, je potovanje polno ekstremnih športov. 

Najbolj se mi je vtisnila v spomin Aljaska, kjer sem sama z avtom naredila 6000 kilometrov. Bilo je divje, greš iz mesta in nimaš več signala za telefon. Prevozila sem nekaj prelazov, nikjer ni nikogar, samo kakšen los se pojavi kje na obzorju. Videla sem tudi medveda. Res je bilo divje.

Če ne upate sami, je dobro, da imate ob sebi kakšnega izkušenega popotnika. Obstaja veliko forumov, kjer popotniki iščejo družbo. Saj ta družba je lahko zgolj za začetek, vedno se lahko nato razideš. Dobro je, da izbereš državo, ki je varna za potovanje. Sama vedno pravim, da je Tajska država za začetnike. Večinoma je izgovor, da se ne odpravijo, pomanjkanje denarja. Ampak mogoče je veliko zaslužiti tudi, ko se iz potovanja vrneš domov. Sama si vedno povrnem vsaj nekaj stroškov s potopisnimi predavanji, s fotografijo na kakšnih natečajih, s članki ipd. Treba se je znajti in biti dosleden.