Malce drugačno poročno potovanje

Veliko ljudi ob omembi poročnega potovanja pomisli na rajske plaže v velikih turističnih kompleksih na obalah Mehike, Tajske ali Maldivov. Midva nisva med njimi. Si kdaj pomislil, da je lahko poročno potovanje tudi precej drugačno?

»A da bi kar šla, kar tako?« je razmišljal.

»Kdaj, če ne zdaj?« sem ga spodbudila.

Navdušeno sva se nasmehnila drug drugemu in s klikom potrdila nakup letalske karte. Enosmerne, seveda. V tistem trenutku sva se namreč odločila, da bova skozi leta privarčevani denar porabila za to, da slediva svojim sanjam – in se odpravila na dolgo potovanje po svetu. Zavedala sva se, da bo najino poročno potovanje vse prej kot klasično – namesto tretjega koktejla na ležalniku ob plaži ter tajske masaže bova verjetno spala v preprostih hostlih (mimogrede, dobre ponudbe najdeš na Hostelling International), natančno spremljala dnevno porabo denarja in kdaj s težkim nahrbtnikom na rami pešačila nesramno daleč. In vedela sva, da bova zato kdaj namesto zaljubljenih pogledov, ki si jih običajno deležen na medenih tednih, drug na drugem uzrla le namrščen pogled izpod obrvi, ki nezmotno pravi: »Kako bi jaz tebe zdajle nekam poslal«.

Tako sva se lani v začetku novembra, dva meseca po poroki, z direktnim letom odpravila do Kube, ki je bila najina prva postojanka. Morda še najbolj podobna poročni destinaciji, a midva si jo bova zapomnila po dolgih večerih, preživetih v lesenih gugalnikih na terasah domačinov, s katerimi sva kramljala o življenju v tej državi. Znanje španščine v latinski Ameriki izjemno prav pride – ne le za lažje sporazumevanje, ampak tudi za pristen stik z domačini, ki pusti tisti pravi pečat, ko brskaš med spomini.

In če sva se nato v Mehiki izgubljala med številnimi razvalinami, skakala v naravne bazene in se zaljubila v potapljanje, sva v Gvatemali nemo občudovala mogočnost vulkanov. Občutek, ko prvič v živo vidiš delujoči vulkan, iz katerega se vali lava, je težko spraviti v nekaj besed. Kaj nekaj, s tisoč besedami bi ga ne znala opisati. Preprostost ljudi in prelepa pokrajina sta naju tukaj ponovno očarali in obiski lokalnih tržnic so bili najino najljubše jutranje opravilo (če se le da, hrano vedno kupujeva tam, saj je cenejša in okusna, pa še veva, kam gre denar). Ko sva se čez Salvador pomaknila proti Nikaragvi, naju je naraščajoča vročina spomnila, da je fino, če te kdaj tudi zebe.

Malce_drugacno_porocno_potovanje_1_5.jpg

Ni bilo dolgo, ko sva to tudi občutila, saj sva se odpravila daleč na jug – v Čile – in jo mahnila proti Patagoniji. Tokrat z lastnim kombijem, ki daje pri raziskovanju te ogromne celine resnično svobodo. Visoki vršaci, živo modra jezera, ogromni ledeniki in na videz neskončne stepe so naju ves čas puščali odprtih ust. In čeprav Čile in Argentina slovita po dobrih vinskih kleteh (kjer se sama vedno zapletem v dolge debate z vinarji), so bila lokalna piva v Patagoniji pogosto večerna poslastica. Tudi za brbončice je treba poskrbeti.

Skok na skrivnostni Velikonočni otok je bil nekje pri vrhu najinih potepuških želja in čeprav sva z malce iznajdljivosti stroške precej znižala, lahko rečem, da bi tudi v nasprotnem primeru obisk bil vreden vsakega evra. Kultura, zgodovina in lepota otoka sta naju pustila brez besed in prvič v življenju so se mi ob obisku neke destinacije nabrale solzice v očeh.

Danes, sedem mesecev pozneje, sva še vedno na poti. Ne, ne greva še domov. Večkrat sva precej utrujena, včasih več dni brez tuša, že rahlo naveličana makaronov in na trenutke z bolečim hrbtom zaradi dolgih razdalj na tem koncu sveta. Pa vendar, samo v teh nekaj mesecih sva nabrala toliko neprecenljivih spominov, da jih bova »procesirala« še dolgo. Bi to zamenjala za nekaj tednov v hotelu all inclusive s petimi zvezdicami? Kje pa, če jih imava v puščavi sredi ničesar na voljo milijon!

In kljub občasnim pogledom izpod obrvi in namrgodenemu izrazu tu in tam je bivanje skupaj 24/7 izjemno lahko. Poveže. In navsezadnje, to je tudi cilj poročnega potovanja, mar ne?

P. S. Če te zanimajo najine dogodivščine in potepuški nasveti, pa jih najdeš na blogu Potepuha na frnikoli (BlueMarble Vagabonds).

Prijava