Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Večer v šejkovi palači v Združenih arabskih emiratih

Ras Al-Khaimah (RAK) je eden od sedmih emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate (ZAE) na Arabskem polotoku. Večina tujcev pozna bleščeči Dubaj, nekateri so slišali za glavno mesto Abu Dabi, le malo pa jih pozna vzhodni del države, kjer se nahaja RAK. Raziskovalci s področja materialov pa se vsako leto februarja v velikem številu zberejo v kongresnem centru Al Hamra v RAK-u, ko prof. Tony Cheetham z Univerze v Cambridgeu organizira letno konferenco o naprednih materialih (International Workshop on Advanced Materials, IWAM) pod pokroviteljstvom šejka Sauda Bin Saqrja Al Qasimija, trenutnega vladarja RAK-a.

Vsebina

IWAM letno združi nekaj sto vodilnih znanstvenikov z različnih področij znanosti o materialih, ki so tri dni del intenzivnih razprav, predavanj in predstavitev posterjev. Konferenca se veličastno zaključi s kulturnim programom in večerjo v šejkovi palači. Ta je od kongresnega centra oddaljena približno 40 minut vožnje z avtobusom. Še vedno imam v spominu, kako lepo oblečeni udeleženci konference nestrpno pričakujejo dogodek v šejkovi hiši oz. bolje rečeno vili. Takoj ko smo prispeli, so nas pozdravili prijazni družinski člani in nas usmerili v veliko sprejemno dvorano, kjer smo sedli na stole, postavljene v velikanski zunanji in nekoliko manjši notranji krog. Šejk je prišel v sobo in se rokoval z vsakim izmed nas, kar je glede na naše število trajalo kar nekaj časa. Občasno je koga vprašal, od kod prihaja ali kakšno je njegovo delo. Medtem ko sta šejk Saud in prof. Cheetham izrekala dobrodošlico in podajala nekaj splošnih informacij o konferenci in njeni zgodovini, odkar so jo prvič priredili leta 2008, je v dvorano prišlo več strežnikov in nam vsakemu ponudilo skodelico tradicionalne arabske kave kot gesto dobrodošlice. Ta kava ima precej drugačen okus od tiste, ki se običajno pije na Zahodu, njen okus pa bolj spominja na čaj kot na kavo. Njena vrednost je predvsem v izražanju dobrodošlice in spoštovanja do obiskovalcev. Tradicija je, da strežnik dodaja več tekočine v vašo skodelico, takoj ko jo izpijete, vse dokler skodelice ne obrnete na glavo in s tem pokažete, da ne želite več.

Profesor Cheetham je šaljivo pripomnil, da je to edina konferenca, kolikor je njemu znano, ki je udeleženci ne zapustijo pred uradnim zaključkom, ampak ostanejo do konca, da lahko uživajo v »velikem finalu« v palači. Prostor, kjer smo sedeli, je imel v sredini veliko preprogo, na stropu zlato okrasje in nekaj finih lestencev, težke žametne zavese, ki so visele na velikih oknih, da bi zagotovile nekaj zasebnosti, in lične nizke mizice z bogato okrašenimi pladnji, polnimi čokoladnih pralinejev, ki so bili vsak posebej zavit v zlat papir in vsi skupaj razporejeni v veliko goro slaščic. Z lahkoto si lahko predstavljate učinek domin, ki ga je povzročila oseba, ki je s pladnja vzela prvo »kraljevsko« čokoladico!

Po uradnem sprejemu smo prišli do velike jedilnice v sosednji sobi, kjer so nas čakale okrogle mize, vsaka za osem ljudi. Nekateri so imeli srečo in so sedeli na zunanji terasi ter uživali v blagem zimskem vremenu Arabskega polotoka. Vsaka oseba je na desni strani dobila jedilnik, ki je nakazoval, da nam bodo postregli jedi v treh hodih. Na mizi so že bile različne arabske predjedi, ki so vključevale polnjene liste vinske trte, solati fatuš in roka, humus (namaz iz čičerike), babo ganuš (namaz podoben humusu, vendar narejen iz jajčevca) in arabski kruh. Strežniki so nam nenehno dolivali vodo in grozdni sok, ki so ga postregli v pecljatih kozarcih. Predjedi je sledila glavna jed, ki je vključevala piščanca in zelenjavo na žaru ter pire, obogaten z brstičnim ohrovtom. Obrok se je zaključil z okusno čokoladno torto z jagodičevjem.

Ko smo bili siti do vrha in čez, smo zapustili jedilnico in se preselili na vrt pred palačo. Tam je bil DJ, ki je predvajal tradicionalno arabsko emiratsko glasbo, moški iz hiše pa so se pripravljali na plesno predstavo. Tradicionalni emiratski ples Al Ayyala se izvaja v dveh vrstah moških, ki sta obrnjeni druga proti drugi. Moški so oblečeni v tipične kandore (dolge bele halje z dolgimi rokavi) in opremljeni z bambusovimi palicami. Plesalci različne dele telesa in palice premikajo v ritmu glasbe, ki vključuje flavte, bobne, dude in recitiranje poezije v posebno izrazni obliki arabskega jezika. Zanimivo je, da je ta ples celo del Unescovega seznama nedotakljive kulturne dediščine. Prenaša se iz ene generacije v drugo in simbolizira enotnost in sodelovanje. Po zaključku profesionalnega plesa Al Ayyala smo bili udeleženci konference povabljeni, da se pridružimo plesu in bolj ali manj posnemamo profesionalne plesalce. Zanimivo je bilo opazovati svetovno znane profesorje, kako se pozibavajo v ritmih tradicionalne arabske glasbe! Poznejši večer je lepo pokazal mednarodnost IWAM-a, saj je DJ začel sprejemati glasbene želje udeležencev in slišali smo glasbene utripe iz Alžirije, Libanona, Indije in od drugod.

IWAM se je začel kot del širšega projekta za ustanovitev Centra za napredne materiale v RAK-u. Ustanovitev laboratorijev, industrijsko sodelovanje in letna srečanja za izmenjavo idej so bila v celoti posledica ideje Šejka Sauda o spodbujanju izobraževanja in raziskav v tem emiratu. Po zaslugi njegove velikodušnosti se dogodka vsakoletno udeležuje na desetine dodiplomskih in podiplomskih študentov, ki lahko na zadnji večer konference izkusijo edinstveno doživetje v palači.

Sorodni članki

Prijava