Na dublinski O'Connellovi ulici stoji mogočna stavba, nekdanji sedež pošte, ki je nekakšen simbol irske neodvisnosti, saj je bila med velikonočno vstajo požgana. Glede na svojo vlogo v zgodovini nekoliko spominja na slovenski Narodni dom v Trstu. Na zgradbi zasledimo še nekaj zanimivosti – poštna okenca so bila zaščitena z mrežami, saj je na pošti potekalo tudi veliko bančnih poslov. Na pročelju je železna plošča s simbolom neodvisne Irske – harfo, ki izvira iz 13. stoletja.
Povezujejo jo z Brianom Borujem, ki je bil en najuspešnejših irskih kraljev, baje pa tudi dober harfist. Vsi državni uradni simboli imajo lok harfe na levi strani, za komercialne namene, npr. logotipe podjetij, pa mora biti lok na desni. V bližini pošte stoji »The Spire«, moderen 120 metrov visok spomenik iz nerjavnega jekla, postavljen ob obnovi Connellove avenije na prelomu stoletja, ki je pri ljudeh ustvaril mešanja mnenja.
Nazaj na južni del mesta, smo se sprehodili čez Ha'penny Bridge, oz. most za pol penija – toliko je namreč svoje čase znašala mostnina, ki je bila za mnoge precej draga, zato so reko prečili tudi z raznimi barkami. Reko prečijo tudi nekateri sodobnejši mostovi, npr. elegantni Becket Bridge.
Nekaj ulic naprej se nahaja soseska »Temple Bar«, polna pivnic – pubov, ki že dopoldan pokajo po šivih. V bližini se nahaja tudi spomenik Molly Malone – mnogi se dotaknejo njenih prsi za srečo, zato so čisto »spolirane«. Iz marsikaterega puba se sliši domača glasba ali pa kakšen DJ. V vsaki pivnici je mogoče naročiti dublinsko pivo Guinness, sicer eno svetovno najuspešnejših znamk piva. Suho temno pivo (stout) izvira iz pivovarne Arthurja Guinnessa na ulici St. James's Gate. Značilno temno barvo mu daje dodatek praženega ječmena. Na otoku boste le s težavo našli srednjeevropski okrašen vrček z ročajem – krigelj. Irci pivo pijejo iz navadnih pokončnih kozarcev, ki držijo en »pint«, kar znaša dobrega pol litra.
Pot nadaljujemo po ulici Grafton, kjer mrgoli najrazličnejših trgovin, ter obiščemo Trinity College – Kolidž Svete trojice, najstarejšo univerzo na Irskem in eno najstarejših v Evropi. Leta 1592 ga je ustanovila kraljica Elizabeta I. za protestantske študente. Katolikom je bil dostop nekoliko omejen še celo v 20. stoletju. Veliko turistov ga obišče tudi zaradi Knjige iz Kellsa, nekakšnih irskih Brižinskih spomenikov. Zbirka evangelijev je napisana na pergament in okrašena z bogatimi ilustracijami. Na kolidžu se nahaja tudi znamenita knjižnica »Long Room«, po naše dolga soba. Ima ladijsko zasnovo s policami ob straneh, ki jih krasijo doprsni kipi pomembnih znanstvenikov in akademikov iz celega sveta. Dvorana je visoka 14 metrov, dolga pa kar 64 metrov.
Tretji dan smo se premaknili na zahodno obalo, ki se odpira proti prostranemu Atlantskemu oceanu. Mesto Galway je eno najbolj naseljenih območij na Irskem, ki s svojo podobo in pestrim dogajanjem privabi veliko turistov. V mestu, ki velja za kulturno prestolnico, se nahaja cerkev Sv. Nikolaja, v katero naj bi stopil tudi Krištof Kolumb pred odhodom v Novi svet. Galway je bil namreč pomembno pristanišče za trgovanje s Španijo in Portugalsko. Kolumb je imel z pridobivanjem pomorščakov nemalo težav, saj se nihče ni želel podati na nevarno pot v neznano.
Druga zanimiva stavba, zgrajena v bolj romanskem slogu, je grad Lynch. V njem je v 15. stoletju živel James Lynch, župan Galwaya, o katerem govori tudi stara legenda. Ob obisku Špancev naj bil ubit eden izmed njihovih mornarjev, med osumljenci pa je bil tudi Lynchev sin. Po načelu »zob za zob« je bil tako obsojen na smrt, obesil pa ga je njegov oče sam. Od tu izvira tudi beseda »linčati«, kar pomeni takojšnjo usmrtitev obsojenca.
Iz Irske izvira še en izraz. V 19. stoletju je živel Charles Boycott, upravnik oz. davkar, ki je bil med kmeti osovražen. Ti mu v znak upora niso želeli plačati davkov oz. opraviti žetve, čeprav jih je nato k delu prisilil z vojsko. Po tem incidentu je ta način upora splošno znan kot »bojkot«.
Iz Galwaya nas pot vodi ob obali do Moherskih klifov ali »Aillte in Mhothair«. Neverjetni klifi iz skrilavca in peščenjaka segajo od 100 do 200 metrov nad morjem. So dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam, npr. atlantskim mormonom, njorkam in tjulnjem. Lepo urejeno okolico od leta 2005 dopolnjuje še sodoben center za obiskovalce, ki je skrit pod površjem in tako zavarovan pred močnimi vetrovi, ki pihajo z oceana. Moherski klifi sicer niso najvišji na otoku, vendar so ena glavnih turističnih atrakcij, saj jih letno obišče čez milijon ljudi.
Proti večeru smo na hitro obiskali Limerick, veliko irsko mesto, ki leži ob estuariju reke Shannon. V mestu se nahaja grad Ivana Brez dežele, angleškega kralja, ki je ime dobil po povojni izgubi posesti v Franciji. Ivan Brez dežele je znan po izdaji Magne Carte Libertatum, Velike liste svoboščin, ki omejuje monarhovo moč in velja za enega prvih korakov k demokraciji.
Četrti dan je sledil ogled gradu Bunratty v bližini Limericka. Prej so na tem območju že stale utrdbe, sedanja pa je bila zgrajena leta 1425, torej bo drugo leto praznovala 600 let. Tekom 16. in 17. stoletja je grad predstavljal pomembno strateško točko in pribežališče za grofe O'Brien. Za turiste je odprt od šestdesetih let dalje, ko so ga obnovili po udrtju strehe. Mogočno šestnadstropno trdnjavo sestavlja jedro s kletjo in dvema velikima dvoranama, na vogalih pa so štirje stolpi, v katerih najdemo vse mogoče – od kuhinje do kapele.
V utrdbo je bilo svoj čas skorajda nemogoče vstopiti. Tudi ozka in strma polžasta stopnišča so bila zasnovana tako, da je imel napadalec, ki je prihajal od spodaj, precejšnje težave pri sabljanju, saj ni imel na desni strani skorajda nič prostora. Včasih zmotno mislimo, da so imeli bogate tapiserije zaradi toplotne zaščite; načeloma so le zakrivale grde zidove in plesen na njih. Čeprav si bil kralj, v prvih gradovih nisi živel ravno udobno.
Bunratty dopolnjuje še tematski park z replikami irskih stavb, značilnih za 19. stoletje – na ogled so kmečke hiše, ambulanta, šola, pošta, krčma, delavnice obrtnikov, cerkev ter originalna hiša Bunratty iz leta 1804, v katero se je tedaj preselila družina Studdart, ki je prej živela v prej omenjenem gradu. Irske podeželske hiše (tako stare kot nove) niso velike, načeloma pritlične ali kvečjemu enonadstropne. Tradicionalno so pokrite s slamo oz. kasnejše s ploščami skrilavca, ki je dokaj trajna in odporna kritina. Na novogradnjah sicer redko zasledimo kamnito streho, saj je precej draga.
Zadnji postanek je bil ponovno Dublin, kjer smo si lahko ogledali Irski narodni muzej, v katerem je razstavljena obsežna zbirka keltskega zlata. Najstarejši umetelno izdelani kosi te dragocene kovine so stari čez 4000 let. Vidimo lahko razne zapestnice, obeske in zlate pločevinaste ovratnice, imenovane »lunule«.
V muzeju pozornost pritegne še ena nenavadna stvar – irske mumije, najdene v šotnih močvirjih. Nesrečnike je močvirje (irsko »bog«) počasi povleklo vase, saj deluje podobno, kot živi pesek. Zaradi pomanjkanja kisika v šoti so se pri nekaterih dobro ohranili celo koža in lasje. Šota je že dolgo časa del irske kulture. Nastala je z usedanjem materiala v jezera, ki so nastala po umiku ledenikov. Nekoč so jo masovno uporabljali za kurjenje, saj otok ni ravno bogat z lesom. Njihova oblast je tovrstno kurjenje morala omejiti, saj so šotišča začela prehitro izginjati.
Na sprehodu po Dublinu je moč opaziti cele ulice tri- do štirinadstropnih opečnatih stavb. V letih britanske nadvlade si je elita tu ustvarila nekakšne rezidence, saj je bila zanje Irska poceni. Te hiše so si po obliki zelo podobne, ločujejo pa jih barvita vrata. Po legendi naj bi po smrti kraljice Viktorije zapovedali črno barvo vrat, v znak upora pa so jih Irci odeli v svetle pisane barve. Ljudska razlaga sicer pravi, da so vrata različno barvali zato, da bi pijani možje lažje našli svoj dom.
Pred odhodom smo pohiteli na še en pint Guinnessa v enega od pubov na Temple Baru. Nekateri pravijo, da ima čisto drugačen okus, če ga spiješ v irskem pubu. Tujo kulturo se namreč najboljše spozna, če se jo obišče tam, kjer je doma.
Matic Štemberger
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
