Sejšeli, prijazni tudi za popotnike – 2. del

Otok Mahe je največji med vsemi sejšelskimi otoki, čeprav se razteza na površini zgolj 157,3 km2, med skrajnima točkama otoka pa je zgolj 40 kilometrov oziroma dobra ura vožnje, saj so ceste sicer urejene, ampak precej ozke in ovinkaste. Prav ob tej cesti pa se nahaja ena najlepših plaž po imenu Anse Royal oziroma Kraljevi zaliv po slovensko, ki je oddaljena zgolj dva kilometra od destilarne Takamaka, katere istoimenski rum predstavlja enega redkih izvoznih produktov Sejšelov. Destilarno si lahko seveda tudi ogledamo in spoznamo okuse njenih proizvodov. Le nekaj kilometrov stran, v hribih, pa se nahaja naslednji skrit biser – tovarna čaja oziroma Tae Factory, kjer lahko poskusimo različne mešanice čajev in si ogledamo proizvodnjo in uživamo v čudovitem razgledu na vzhodno obalo otoka.

A plaža Anse Royal še zdaleč ni edina plaža z razglednic; na zahodni strani otoka se namreč nahaja plaža Takamaka, ki se ne imenuje po rumu, ampak se tako plaža kot rum imenujeta po regiji. Plaža je spet ena tista z razglednic, a bolj kot plaža je zanimiv prvi skrit biser otoka Mahe – skalnat bazen, ki pa je precej nedostopen, saj boste do tja hodili kakšno uro od plaže in označevalnim tablam navkljub se boste vsake toliko časa počutili izgubljeno.

Morne Blanc Trail pa je naslednji skrit biser Sejšelov, kjer se boste prav tako počutili izgubljeno, saj se boste kar nekaj časa prebijali skozi pragozd, dokler ne boste prispeli do razgledne točke, kjer je ves trud poplačan, saj se od tam vidi domala celotna zahodna obala otoka, kjer se nahaja tudi plaža Beau Vallon, ki je najpopularnejša plaža na otoku, saj se tam nahaja kar največ gostinske ponudbe, od restavracij in barov do nastanitev.

Najlepše plaže otoka Mahe pa se nahajajo na južnem delu otoka. To so Anse Petit Boileau, Anse Bazarca, Petite Police in Anse Capucins, ki pa so nekoliko bolj izpostavljene in zato nas opozarjajo na močne tokove in valove, ki so botrovali temu, da je največ hotelov in restavracij vzniknilo prav ob plaži Beau Vallon, kjer teh nevarnosti ni.

Za slovo od otoka Mahe pa se ne bom posvečal tistim najbolj razvpitim zanimivosti, ampak vam predstavil še en skrit biser.

Slap Sauzier je zagotovo tisti skriti biser, ki ga nikakor ne smemo izpustiti, saj se nahaja v osrčju nacionalnega parka Morne Seychellois. Že pot do slapa nam na trenutke jemlje dih, sam prihod do slapa in tolmuna pod njim pa predstavlja češnjo na torti. Pod slapom se nahaja precej velik tolmun, kjer se lahko v kristalno čisti vodi tudi osvežimo, tisti bolj okretni pa tudi splezajo ob in po slapu.

Našteti vse zanimivosti na otoku Mahe je skoraj nemogoče, saj se skoraj na vsakem koraku pojavi kak motiv, ki ga je vredno ujeti v fotografski objektiv, a nekje je treba narediti piko in se odpraviti na otoka, s katerima bom ta potopis tudi zaključil.

Praslin je prvi otok, ki se mu bom posvetil, saj smo ga v sklopu enodnevnega izleta z otoka Mahe tudi prvega obiskali. Na otoka Praslin in La Digue sicer vozi tudi redna ladijska linija, a so povezave takšne, da bi si stežka v miru ogledali oba otoka, pa tudi cena redne ladijske linije ni bistveno drugačna od izleta, ki vključuje še prevoz po obeh otokih in kosilo.

A že ko smo zapustili pristanišče v Victoriji, smo spoznali prednost redne ladijske linije. Ladja, s katero smo se odpravili na izlet, je bila namreč bistveno manjša od katamarana na redni liniji, kar je sredi oceana še kako pomembno. To razliko smo opazili takoj, ko smo izpluli iz varnega zavetja pristanišča in se z gliserjem s štirimi 300 konjskimi izvenkrmnimi motorji in prostorom za preko 60 potnikov podali v neusmiljeno bitko z nemirnim Indijskim oceanom. A ura trpljenja, premetavanja in opazovanja tistih z rahlejšimi želodci je bila poplačana v pristanišču na otoku Praslin, od koder so nas peljali do naravnega rezervata na seznamu svetovne dediščine pri UNESCO – Vallée De Mai, kjer uspevajo sejšelski endemiti – palme morskih kokosov oziroma »Coco de mer«, ki so prav posebne oblike, kar je tudi naša vodnica na slikovit način pokazala.

Anse Lazio pa je bila druga in zadnja točka, do katere so nas peljali na otoku Praslin. Plaža Anse Lazio slovi namreč kot najlepša plaža na celotnih Sejšelih in navkljub rahlemu dežju smo lahko uživali v vsej njeni lepoti. Na Praslinu, ki meri zgolj 38,5 km2, na njem pa živi približno 7.500 prebivalcev, je sicer še nekaj plaž, ki so vredne ogleda, prav tako pa ima otok tudi manjšo bolnišnico in letališče. A mi smo se vrnili v pristanišče, od tam pa na tretji in zadnji otok tega potopisa.

La Digue je otok, ki je še manjši od Praslina in meri zgolj 10 km2 in ima manj kot 3.000 prebivalcev, a njegova majhnost ne pomeni, da je manj zanimiv od ostalih otokov. Prav nasprotno, La Digue je otok, kjer domujejo želve velikanke, ki jih lahko srečamo sicer tudi na ostalih otokih. Bistvena razlika med otokom La Digue in otokoma Praslin in Mahe je v tem, da na tem otoku skoraj ni motornega prometa in zato nam želv velikank ni potrebno iskati, saj se brezskrbno sprehajajo po otoku, kjer nimajo naravnega sovražnika, in tudi ljudje jih niti malo ne motijo.

L'Union Estate je ena od zanimivosti otoka, ki jo boste v vsakem primeru obiskali, saj je to posest potrebno prečkati za obisk najlepše plaže na tem otoku po imenu Anse Source D'Argent. Teoretično je seveda možno priti do plaže po obali, saj je obalni pas javno dobro, a v praksi bi bilo treba plezati preko ogromnih granitnih skal, zato je bolj varno plačati vstopnino in se s kolesom, katerega najem je bil vključen v izlet, odpravite do plaže.

Želve velikanke, ki sicer prosto živijo na otoku, so glavna atrakcija tudi na L'Union Estate, kjer jih lahko, seveda pod budnim očesom osebja, tudi nahranimo z najljubšim listjem in tako postanemo njihovi najboljši prijatelji. A prijateljstvo traja približno toliko, kot traja poslastica, ki smo jo ponudili.

Na otoku smo si privoščili tudi pravo kreolsko kosilo in počasi odpravili proti našemu gliserju, s katerim smo se po razburkanem oceanu srečno vrnili v Victorijo, naslednji dan pa proti domu.

A če me vprašate, kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin, boste precej presenečeni, saj niso ne plaže, ne želve velikanke, niti unikatni granitni otoki, ki jih je zgolj 42 na svetu in vseh 42 pripada Sejšelom, ampak unikatna lokalna tržnica v zalivu Anse Boileau, kjer je za vsakim prodajnim pultom, na katerem je le nekaj pridelkov, približno sto metrov dolg vrt s katerega ti zmerom prinesejo sveže utrgano zelenjavo. Teh pridelkov ni potrebno označevati z »Organic«, »Bio« ali »Fair trade« kot v naših supermarketih, saj se lahko o izvoru hrane prepričamo na lastne oči, pot, ki so jo opravili od izvora do kupca pa meri zgolj nekaj deset metrov, tako, da bi bilo težko bolj trajnostno.

Prav v želji, da bi bila naša potovanja v prihodnosti čim bolj trajnostno naravnana pa zaključujem ta potopis in upam, da sem vsaj malo razblinil stereotipe o cenovni nedosegljivosti Sejšelov.