Črno jezero
Inle je veliko jezero na vzhodu države, kjer pridelajo največ paradižnika na plavajočih vrtovih. Ljudje živijo v hišah na kolih, njihovi ribiči pa so znani po edinstveni tehniki veslanja z eno nogo, medtem ko imajo roke proste za mrežo in ribe.
Z najetim čolnom smo z naključnimi sopotniki odkrivali skrite konce jezera, si ogledali predstavo z mačkami v budističnem templju, obiskali smo delavnice, kjer so izdelovali dežnike, cigare, srebrnino, celo vroče vrelce imajo! In res so vroči, saj se cela nisem mogla potopiti v vodo, le do kolen je šlo. Ko smo bili sredi jezera, sem voznika vprašala, ali lahko zaplavam. »Seveda lahko,« se je glasil odgovor. Slekla sem obleko in se čez rob čolna pognala v črno vodo. Naredila sem nekaj zamahov, a se kmalu vrnila nazaj v čoln. Voda je tako temne barve, kot da bi se kopali v črnilu in nič kaj prijeten ni bil pogled v neznano globino. Naslednjega dne sem se z vodičem odpravila raziskovat bližnje hribe in tamkajšnje vasi. Pot se je vila med gostimi gozdovi, skozi riževa polja in mimo zelenih vrtov. Noč smo preživeli v budističnem samostanu, kjer me je ponoči obiskala podgana in mi zgrizla toaletno torbico, po vrhu pa mi še skoraj skočila na glavo. Sveča, ki sem jo zvečer dobila, je do takrat že pogorela, elektrike ni bilo, moja svetilka pa je našla podgano za tramom pri mojem improviziranem ležišču na tleh. Sredi noči sem pobrala šila in kopita in se preselila k vodiču, ki je spal v sosednji zgradbi. Naslednje jutro smo se dogodkom vsi iz srca nasmejali. Na poti nazaj smo obiskali vasi, šole in vinograd. Ja, prav ste prebrali. Ker je na tem območju blaga klima, si je Nemec omislil vinograd, kjer prideluje vina. Kratka pokušina stane dva ameriška dolarja, a se splača – posebej dobra je pozna trgatev.
»S tem si nahranila dve družini za dva dni.«
Ker sem velika navdušenka budistične arhitekture, nisem hotela spustiti tudi drugega najpomembnejšega budističnega spomenika v Mjanmaru. Tako me je pot najprej zanesla v Bago, ki je na poti v Kinpun, od koder je najlažji dostop do pagode Kyaiktiyo oz. zlate skale (Golden Rock). V Bagoju sem spet najela motorista, ki me je prevažal od templja do templja. Bil je tako dober, da je poznal vse stranske vhode in sem se lahko izognila plačilu prej omenjenim vstopninam in splošni prepustnici za Bago. Prosila sem ga, ali me lahko zapelje v šolo, ker me zanima, kakšni so razredi, kaj se učijo … Ker je bil upokojeni učitelj, je bila to zanj mala malica. Ko sva zapeljala skozi dvoriščna vrata šole, sem debelo pogledala – polno ljudi in glasba. Imela sva to srečo, da sva prisostvovala pri zaprisegi novih menihov – bila v meniški šoli. Postregli so me kot kakšno zvezdo: takoj sem dobila hrano in pijačo, med obredom sem lahko sedela v glavni dvorani, kamor še straši otrok niso mogli. Čeprav nisem razumela molitev in zapriseg, sem čutila energijo, ki je polnila prostor. To je bila res enkratna izkušnja. Z voznikom sem se pozneje pogovarjala o plačah in pokojninah pri njih. Povedal mi je, da je kot učitelj zaslužil 85.000 kjatov (ok. 85 evrov), zdaj pa prejema le 9500 kjatov (torej le ok. 9,50 evra) pokojnine. Ko sem mu izročila dogovorjenih 10.000 kjatov za celodnevno vodenje, mi je rekel: »S tem si nahranila dve družini za dva dni.« S stiskom roke in nasmehom sva se razšla, ko sem se odpravila iskat internet. V državi, kjer nimajo 24 ur dan elektrike, kjer se mobilno omrežje šele razvija in nobena tuja SIM-kartica ne deluje, je res umetnost najti razmeroma dober internet. V Bagoju je na srečo vsaj ena taka »kavarna«. Veselo sem pisala domačim o novih dogodivščinah, ko me nekdo potreplja po ramenu. Bil je moj voznik. Spomnil se je, da sem ga spraševala o njihovem starem denarju, ki je popolnoma izgubil vrednost po hudi inflaciji, in da mi je obljubil, da mi ga pokaže. Iz žepa je potegnil tri bankovce in dva kovanca in mi vse stisnil v roko. »For memorie.« Bila sem tako presenečena in ganjena, da sem se mu zahvaljevala, hkrati pa v zadregi spraševala, kaj naj mu dam v zameno, zahvalo. Ničesar ni hotel. Nasmejan se je poslovil in odšel. Še dolgo sem čutila stisk njegove roke, njegova prijaznost in toplina pa mi bosta ostali za vedno v spominu.
Odisejada na goro Kyaiktyo
Do Kinpuna sem prišla zgodaj zjutraj v hudem nalivu. Naselje ima le eno ulico, ki se kar konča v gozdu, blatna voda je drla po cesti in mi oteževala korak. Mislila sem si: »Našla sem konec sveta.« Na goro do pagode je potrebno s tovornjakom. Naložili so nas na prikolico in voznik je kot norec drvel skozi spolzke ovinke po hribu navzgor. Ustavili smo se na malce večji ravnini, kjer so nas vse belce spodili s tovornjaka. Ker nihče ni govoril angleško, vzroka nismo poznali. Pokazali so nam le, kam naj gremo. Hodili smo še slabo uro navkreber v močnem dežju, ko smo prišli do pisarne, kjer pobirajo vstopnino 6 ameriških dolarjev. Tam so nam razložili, da smo morali izstopiti, ker je cesta naprej bojda prenevarna za turiste. Saj vseeno, tovornjak tako ni imel strehe, vsi smo bili isto mokri. Spet sem bosa hodila po marmorju, le da je tokrat bil moker. In če sem na začetku potovanja Shwedagon pagodo ugledala takoj, sem to pagodo morala malce iskati – mistično je bila zavita v meglo. Gre za skalo, ki stoji proti fizikalnim zakonitostim gravitacije na robu pečine, na njej pa je majhna pagoda. Legenda pravi, da Budov las daje skali ravnotežje, da se ne zvali čez rob. Pogled na ta čudež naj bi bil dovolj, da bi se v nas prebudila želja po veri v Budizem. Ali se je v meni? Morda pa res. Vsekakor pa je ostala želja po naslednjem obisku te tako drugačne dežele, ki vas toplo sprejme in nagradi za vsak vložen trud.
