Moskva, magična prestolnica

Pravo doživetje mesta je vožnja z podzemno železnico katera je bila že odprta davnega 15.maja leta 1935, katero so gradili zaporniki in ostali obsojenci režima takratnega voditelja Stalina. Moskovski metro sestavlja 12 linij v skupni dolžini 313 kilometrov, na katerih je 188 postaj. Dnevno opravi več kot 10 tisoč prevozov, s katerimi do njihovih ciljev pripelje več kot 8. milijonov ljudi. Leta 2007, ko sem prvič obiskal mesto in imel sem ne malo težav pri sporazumevanju in branju ruske cirilice saj na postajah še nimajo latinice, kot drugje po večjih svetovnih mestih. Nekatere postaje imajo več kot 5 linij in lahko si predstavljate kakšen veliki pretok ljudi je to. Vsaka postaja je drugačna in nekatera od njih imajo mozaike kateri so vredni občudovanja. Moskovski metro velja za najlepših metrojev na svetu in strinjam se s to trditvijo. 

 

Prava paša za oči je Cerkev Vasilija Blaženega katera stoji na južni strani Rdeča trga preko ceste Kremlja in mavzoleja Lenina, najbolj znana mojstrovina ruske arhitekture. Ko jo prvič vidiš imaš občutek, kot da si v kakšni pravljici ali pa v Disneylandu. Gradnjo cerkve je naročil takratni car Ivana Grozni in je bila zgrajena med letoma 1555 in 1561 v spomin na osvojitev  mesta Kazana, kjer so do takrat vladali Mongoli. Legenda, ki baje ni resnična, pravi, da je bil Ivan Grozni nad cerkvijo tako navdušen, da naj bi ukazal arhitekta oslepiti, saj je bil le tako lahko prepričan, da nikoli več ne bo zgradil nečesa tako imenitnega. Leta 1588 so na vzhodni strani dogradili kapelo svetega Vasilija, v kateri ležijo posmrtni ostanki svetnika Vasilija Blaženega. Cerkev iz rdeče opeke stoji na jugovzhodnem delu Rdečega trga in ni del sosednjega Kremlja. Vrtinčasta čebulasta streha je na vsaki od devetih kapel drugačna. Živih barv so rebraste in brušene strehe šele od leta 1670, cerkev pa je bila nekaj časa celo bela z zlato pobarvanimi strehami. Cerkev je še danes nenavadna, saj so arhitekti zgradili osem majhnih cerkva okoli središčne kupole in jih povezali med seboj. Rdeči trg, ki se nahaja zraven katedrale je najslavnejši in hkrati osrednji trg v Moskvi. Od leta 1991 je uvrščen na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Trg je nastal na ukaz carja Ivana III., ki je leta 1493 ukazal podreti vse stavbe na prostoru današnjega trga, da bi zagotovil varstvo pred požarom svoji rezidenci, Kremlju. Sprva je bila na tem prostoru osrednja tržnica, sčasoma pa se je začel uporabljati za svečane dogodke, po čemer je ta trg znan še danes. Ime je trg po enih virih dobil po rdeči barvi tlaka, po drugih pa naj bi imela beseda krasnaja dva pomena, rdeča ter arhaični pomen lepa. Po teh virih naj bi torej trg nosil ime Lepi trg. V času Sovjetske zveze je bil trg priča vsakoletnim vojaškim paradam, na katerih so ob obletnici zmage druge svetovne vojne sovjeti svetu kazali svojo vojaško moč. Podobne vojaške parade lahko vidimo 23. februarja in 9. maja, ko Rusija slavi zmago bivše rdeče armade nad nacisti. Ko sem prvič obiskal Moskvo sem želel tudi videti balzamirano truplo voditelja Oktobrske revolucije, Lenina. Na mojo žalost je bil takrat mavzolej zaprt in eden od varnostnikov mi je rekel naj pridem naslednji mesec, kar se je čez 14.dni ko sem se vrnil pokazalo, da so bile informacije ne točne in tako sem lahko obiskal mavzolej. Pred vstopom v mavzolej moraš pustiti pri varnostnikih fotografsko opremo in ostale predmete tako, da fotografiranje  ni mogoče prav tako zadrževanje ob stekleni krsti in v mavzoleju je prisotna smrtna tišina. Po ogledu mavzoleja sem opazil na drugi strani Rdečega trga veliko fotografov in moja radovednost mi ni dala miru, da grem pogledat kaj se dogaja. Pred fotografi je bil  s dvema lepoticama bivši svetovni prvak v formuli 1 in legenda tega športa Niki Lauda, ker nisem imel ob sebi aparata sem šel po aparat in se vrnil čez nekaj minut in ga že ni bilo tako, da sem bil prikrajšan za kakšno fotografijo z njim. Pred vstopom na Rdeči trg lahko opaziš človeka kateri je identično podoben Leninu in proti plačilu se lahko slikaš z njim. Ko sem čez nekaj dni pokazal fotografije živečega Lenina, babici mojega kolega iz mesta Obninsk se ni mogla načuditi in ves čas se je smejala. 

 

Veliko obiskovalcev mesta si želi videti Moskovski Kremelj ( trdnjavo ) in tudi sam sem odpravil ga obiskati. Pred vstopom v Kremelj sem imel nekajkratno kontrolo varnostnikov. Na srečo v Kremelj lahko nosiš aparat vendar ne smeš fotografirati stavbo katera je rezidenca trenutnega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Znotraj Kremlja se nahaja nekaj cerkva ter muzej in ostali objekti, kateri niso na ogled obiskovalcem. Gibanje je zelo omejeno in ves čas pod nadzorom. Znotraj kremeljskega obzidja stojita dva železna velikana, ki nista nikoli služila svojemu namenu in sta še dodatni zanimivosti Kremlja. 

 

To sta tako imenovana car-top in car-zvon. Car-zvon je največji zvon na svetu saj tehta 200 ton. Visok je 5,87 m, njegov premer pa znaša 6,6 m. Po večletnih pripravah so zvon ulili leta 1735. Toda, ko je bil zvon narejen, je nastal problem kako 200 tonskega orjaka dvigniti v zvonik. Skoraj dve leti so se ukvarjali s to nalogo in navsezadnje bi jo najbrž le rešili, če se ne bi stvari obrnile čisto drugače. Maja 1737 je namreč v Kremlju izbruhnil velik požar, med katerim se je od zvona odlomil enajst ton težak kos. Kako se je to zgodilo ni popolnoma jasno, predvideva pa se, da so goreča bruna, ki so verjetno padla v livarsko jamo v kateri je še vedno stal uliti zvon, zvon razžarela, potem pa je nekako v jamo prišla voda in zvon je počil. Devetindevedeset let po požaru je zvon ležal v jami, potem pa so ga leta 1836 dvignili iz jame in ga postavili na mesto kjer stoji še danes. 

 

Nekaj metrov stran od zvona stoji car-top, tudi znamenitost posebne vrste. Tega 40-tonskega velikana so ulili v 16. stoletju. Cev kalibra 890 mm je dolga 5,34 m. Okrašena je z raznimi ornamenti in liki, okrog ustja cevi pa je ulita podoba carja Fjodorja Ivanoviča na konju. Leta 1835 so topu dodali še topovski podstavek s kolesi (lafeto) in pred top v piramido zložili štiri velike železne krogle. 

 

Ne daleč stran od Kremlja ob reki Moskova se nahaja največja pravoslavna katedrala Kristusa Odrešenika. Najvišja pravoslavna cerkev na svetu v višino meri 103 metre in po nekaterih ocenah sprejme cerkev več kot 5000 vernikov. Idejo o gradnji cerkve je ponudil Aleksander I, 25. decembra 1812, po umiku Napoleona iz Moskve, in sicer v čast Kristusa Odrešenika in padlim v vojni. Cerkev je bila zgrajena leta 1860. Po ukazih Stalinovega ministra Kaganoviča so 5. decembra 1931 katedralo porušili, saj so na tem mestu želeli zgraditi Sovjetsko palačo, ki bi ob izgradnji postala najvišja zgradba na svetu. Dokončanje te plače je med drugim prekinila tudi 2. svetovna vojna, po koncu vojne pa je bilo to mesto prekonstruirano v plavalni bazen, ki je v tistih časih postal največji  odprti bazen na svetu. Februarja 1990 je ruska pravoslavna Cerkev dobila dovoljenje od Sovjetske vlade za obnovo te katedrale.  Z graditvijo replike so pričeli pozimi 1994 in končali 19. avgusta 2000. Ko je leta 2007 umrl prvi ruski predsednik, Boris Jelcin je v njej potekal tudi njegov pogrebni obred. 

 

Mesto ponuja veliko lepih parkov in eden izmed njih je tudi park Gorkega. Ker je zelo snežilo in me je pričelo zebsti se nisem kaj preveč zadrževal v njem. Pozimi se v ruski prestolnici spustijo temparature zelo nizko pod ničlo in takrat naredijo v parku drsališča, steze sa smučanje, igrišča za hokej.... Park je bil odprt že leta 1928 in se nahaja zraven reke Moskve  na 120 hektarov. Razdeljen je na dva dela; prvi je za otroke in je namenjen zabavi, v toplejših mesecih pa park ponuja tenis igrišča, bungee jumping... Drugi del parka je bolj umirjen in je za starejšo populacijo, v njem so vrtovi imenovani po znanih ruskih pisateljih ter hiše iz 18. in 19. stoletja. Med drugimi sem obiskal park Kolomenskoje kateri se nahaja južno vzhodno od centra mesta.  Park je včasih služil poletnemu oddihu ruskih carjev. V parku se nahaja tudi cerkev, ki  je od leta 1994 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ker sem bil nastanjen pri mojih prijateljih in ne daleč stran od njih stoji eden najlepših samostanov v Moskvi ( Novodevičji ) sem si ga želel ogledati. Razlog za gradnjo samostana je bila velike vojaška in diplomatska zmaga. Samostan se povezuje z znanimi imeni ruske zgodovine, kot so Ivan Grozni, Boris Godunov, Peter I . Njegovo ime (Novodevičji)  je bilo zasnovano z namenom, da se razlikujejo od starih deklet samostana v Moskvi Kremelj. Za razliko od drugih samostanov v Moskvi, je ostal praktično nedotaknjen od 17. stoletja in od leta 2004 so ga uvrstili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. 

 

Mesto se ponaša tudi z Bolšoj teatrom katera je gledališka, operna ter baletna hiša v središču Moskve. Gledališče je eno najpomembnejših opernih in baletnih hiš na svetu. Začetek Bolšoj teatra sega v marec 1776, ko je gubernijski prokurator knez Urusov pridobil najvišjo privolitev carice Katarine Velike za vzdrževanje gledališke in koncertne hiše. Bolšojski balet in opera sodita med najstarejše in najboljše na svetu. Med drugim je premierno predstavo doživel tudi balet Labodje jezero (Čajkovski). Žal nisem imel srečo, da bi ga videl od znotraj, za predstave v njem moraš globoko seči v žep, karte se kupujejo več kot leto dni v naprej. 

 

Eden najlepših športnih objektov v prestolnici je olimpijski stadion Lužniki na katerem je leta 1980 še takrat v bivši državi SSSR potekala otvoritvena slovestnost odprtja  olimpijskih iger. Bistričani se lahko pohvalimo, da je na teh igrah tekmoval naš sokrajan judoist Franc Očko, kateri je zastopal barve Jugoslavije. Leta 2008 pa je glavni stadion v Lužnikih gostil tudi finale lige prvakov med ekipama Manchester United in Chealsea, za kar so v parku postavili tudi spomenik. Mi ga imamo v lepem spominu saj si je slovenska nogometna reprezentanca z golom Nejca Pečnika proti Rusiji kasneje zagotovila nastop na Svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki. Letos avgusta je na tem stadionu potekalo Svetovno prvenstvo v atletki, žal se našemu rekorderju Primožu Kozmosu v suvanju kladiva ni uspelo povzpeti na stopničke. Če boste kdaj obiskali mesto se vam zna zgoditi, da vas bo mesto čisto očaralo in samo želeli si ga boste zopet obiskati.