Nedolžen prepir, drag sladoled in jezen želodec

»Od prijaznega gospoda, kjer sem rezervirala hotel, sem dobila trot'l ziher navodila, kako do hotela. Samo v primeru IQ enakega čevlju, bi ga bil problem najti. Le na avtobusu sem mogla vprašati, kdaj naj izstopim,« svojo pripoved nadaljuje Dragana. Vstopila je na pravi avtobus, se razgledala, pristopila do starejšega para in vprašala, kje naj izstopi. Na zadnji klopi je sedela še gospodična, verjetno uslužbenka z letališča. Vsi trije se zapletejo v pogovor, ki je bil bolj podoben kreganju. »Ne znam povedati natančno, o čem je tekla beseda, a zagotovo je bilo moje vprašanje vir vsega prerekanja. Skregali so se v minuti dvajset. A nato so se naenkrat vsi obrnili in soglasno rekli: 'Tukaj moraš dol'. Odločili so se pravilno, upam le, da niso doživeli kakšne duševne škode zaradi mojega vprašanja,« še doda.  

Še vedno vidno očarana razlaga o pozitivni energiji, ki vlada mestu. O dobri volji vseh, ki so ji prečkali pot. O ljudeh, ki so sicer nekoliko kaotični, a odprti in prijazni. V družbi katerih se ne počutiš kot tujec. V Bologni se je mudila med vikendom. Ceste, sicer polne avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, so spremenili v ogromno peš cono, kjer se je sprehajala množica ljudi. »Šest ali sedem ur sem hodila po mestu in, če sem že v Italiji, sem si rekla, moram poskusiti sladoled. Dolga vrsta pred slaščičarno... Saj poznate pravilo: Kjer je gneča, mora biti dobro. Scena je bila nora. Vitrina z neštetimi okusi sladoleda me je prepričala. Štiri ženske so v ozadju metale kepice in vsi so kričali drug čez drugega. Zaželela sem si tri kepice, če lahko mešane. A to je treba nekako razložiti,« pripoveduje Dragana. Italijani imajo namreč drugačen sistem strežbe sladoleda. Namesto števila kepic izbiraš velikosti korneta.

 

»To bo 12,90 €,« reče blagajničar. »OK, to pa mora biti dober sladoled,« si je mislila Dragana in plačala sladoled v vrednosti večerje. Nato sladoledar seže po kornetu, ga nabaše, ona ga vzamem in gre. A ne mine trenutek, ko za seboj sliši neko kričanje. Kot bi prav njo nekdo klical. Obrne se in zagleda tipa iz slaščičarne. Nekaj drži v rokah in teče za njo. »Kaj te to?« se vpraša Dragana. Ustavi se, on pride do nje in ves zadihan izdavi: »Sem mislil, da hočete tri kornete. Za tri ljudi.« Možakar jo je sredi Bologne, v vsej tej gneči, poiskal, ji vrnil preostanek denarja in se opravičil. »Bi ga kar objela! Ne zaradi denarja, ampak zaradi načina. Lepo je videti, da še vedno obstajajo dobri ljudje,« je pomislila Dragana. Poslovil se je z besedami: »Imejte se lepo in pridite še kaj na sladoled!«

 

Sobota zvečer. Bologna. Na vsakem vogalu igrajo glasbeniki. Ulice brbotajo od življenja. Dragana se je pridružila množici, ki je sledila bendu, ki je res »naredil čago«. V spremljavi glasbe so hodili po ulicah, nekateri so peli, drugi plesali. Nato se je skupina ustavila in kar naenkrat so od nekod prinesli mize in stole. »To je kot bi ti sedaj živela v Novi vasi in bi se s sosedi zmenila, da vsak prinese mize in stole, nekdo prinese pecivo, spet tretji pijačo. Skratka, vsak je nekaj prispeval. In to ni imelo veze z gostilnami ali bari,« mi razloži Dragana. Radodarno so ponujali prigrizke in pijačo, se objemali, prepevali, plesali in se pomenkovali. 

 

Dragana je navdušena opazovala vso dogajanje, ko jo je prijeten vonj privabil v knjigarno. »Zakaj vonjave iz knjigarne?« se je vprašala in seveda vstopila v ogromno stavbo, kjer so se v poznih večernih urah ob policah, polnih otroških knjig, igrali otroci. Po stopnicah se je odpravila v prvo nadstropje. »Od tod torej ta slasten vonj,« se je zamislila ob pogledu na vse kuharske knjige, poleg katerih so kuharji imeli svojo predstavo. »Pršutek, olive, sirček, ter testenine na sto in en način… Nekdo v kotu bere knjigo, se obrne in naroči še nekaj za pod zob. Odlična marketinška poteza,« razlaga Dragana. Tematika v tretjem nadstropju: vino. Knjigarna in vinoteka v enem, kjer so obiskovalci duhali, okušali in uživali v vinu.

Zajtrk v Italiji ne bi bil popoln brez pravega italijanskega latte macchiata, zato se je Dragana na recepciji hotela pozanimala, kje si lahko privošči najboljšo kavo v mestu. Z navodili v glavi in kovčkom v roki je po parih minutah hoje pred seboj zagledala kavarno, iz katere se je širil fenomenalen vonj po kavi. Bil je majhen, pristen, a skoraj popolnoma zaseden kafič, kjer so hitro govoreči Italijani uživali v nedeljskem jutra. »V kotu sem zagledala starejšega gospoda, ki me je za sekundo spomnil na Marlon Branda v Botru režiserja Francis Ford Coppola: klasičen, skoraj že mafijski smoking, sončna očala v kavarni, sprehajalna palica, počasni, umirjeni in na pogled premišljeni gibi...« Stereotip?

 

Ko se je tako razgledovala po kavarni in se odločala ali vzeti pancetto, mini pizzo, štručko z mozzarelo ali kaj sladkega, jo natakar vpraša: »Izvolite, kaj želite?« Končno je dvignila pogled, da naroči najboljšo italijansko kavo v mestu in zagleda… »Natakar sploh ni bil Italijan, niti Evropejec, ampak… Kitajec?! OK, mogoče so ga samo zaposlili. Sicer ni glih reklama za najboljšo italijansko kavo, ki jo sredi Italije streže Kitajec… Ampak, bog pomagaj, rekli so, da je tu najboljši kafe,« se je sprijaznila Dragana in naročila latte macchiato. Kitajec se je nasmejal in pokazal edino še prosto mesto ob šanku. »Čez par minut nekje iz ozadja prileti še Kitajka in začne pripravljati mojo kavo. OK?! Torej najboljšo kavo v centru Bologne lahko spijete v kafeteriji polni italijanskih gostov in turistov. A glej ga zlomka, vodita jo Kitajca. Definitivno pa lahko rečem, da sta bili tako kavica kot tudi postrežba odlični.«

 

Dragana se je sredi običajne gneče v Benetkah znašla s svojim prenatrpanim kovčkom, ki ga je za seboj vlekla po »super-truper« kamnitih ulicah. Za nameček se je pripravljalo še k dežju. Kljub temu je bilo navdušenje ob pogledu na vse krasne znamenitosti Benetk ogromno. »Dobro, treba je odšteti občasen 'vonj' po kanalizaciji, ki je bil verjetno zaradi vremena na ta dan še neznosnejši«, razlaga Dragana. Občudovanje beneške arhitekture je glasno zmotil njen želodec. Skrajni čas je bil za hrano, a »cene tipičnih in netipičnih jedi po okoliških restavracijah so bile astronomske, zato sem morala preiti na plan B.« Torej se je odpravila v trgovino. Seveda je bila v trgovini gneča, ki je že leta ni doživela (»Še od časa embarga v Srbiji, ko si za liter mleka in 500 gr. kruha stal v kilometrski koloni že od 5h zjutraj,« Dragana nazorno opiše situacijo), dodatno je za seboj vlekla še kovček. Ko se je končno prebila do velikanskega, na pol praznega hladilnika, je med izbranim izbrala solatko. Na oddelku za kruh so bile »polnozrnate štručke in 'zdravo' pecivo mission imposibile.« Pograbila je prvi na oko užitni hlebček in po uspešnem čakanju na blagajni, »kot Silvester Stalone iz filma Rocky, katerega koli dela, zmagovalno prilezla iz trgovine. Takoj za tem se je pojavilo vprašanje, kje kupljeno zaužiti??? Želodec kruli še bolj ob misli, da je hrana blizu. Panično sem iskala rešitev... Kje je kakšna klopca? Oh, vse je zasedeno… Kaj pa na mostu? Neeee, Dragana, ne moreš. Polno je turistov, vsi se slikajo... Ne morejo v ozadju imeti tebe s kruhom v ustih... In golobi... Ne dam jim svojega kruha, preveč sem lačna.« 

 

Kot luč na koncu tunela se je prikazal… McDonald's. Za Dragano, športnico po duši, maščobe, sladkorji in ostali sporni ogljikovi hidrati niso opcija, a sedaj je bil vstop v 'kraljevino nezdrave hrane' neizogiben. »Vstopila sem in si priznala, da bom pač morala nekaj naročiti, če želim kotiček, kjer lahko v miru pojem svojo solato,« skesano pove Dragana. To seveda ni bilo vse. Spet se je znašla na repu dolge vrste. Cene menijev so bile vrtoglave (»7,80 za navaden cheesburger!«), sprejemljiv je bil le sladoled. Ko je končno prišla na vrsto, jo je blagajničarka prijazno povprašala po njenih željah. »Samo sladoled,« je odgovorila Dragana. Ni spregledala očitnega pogleda gospe, ki ga je spremljala čudna grimasa, ko je videla prozorno vrečko v njeni roki. A Dragana se ni pustila zmesti. Veselo je odcapljala do mize, izpraznila vsebino vrečke iz trgovine ter obrnila hrbet sosedom 'jedcem', da se ni videlo, kaj je na njenem meniju sredi McDonald's-a. Zahvaljujoč gneči ni bilo incidentov. »Zadovoljen želodec mi je sporočil: 'Bravo stara, dobro si to zrihtala. Zdaj lahko greva dalje!'«