Nina potuje. Ja, veliko nas potuje, a redki svoja doživetja delijo s svetom. Redki zabeležijo zanimive dogodivščine in delijo koristne nasvete na svojem blogu. Nina je ena tistih v Sloveniji, ki, kot pravi sama, svoje potovanje podaljša s pisanjem bloga. Čudovite slike ga krasijo, slike narave, ki jo je občudovala in slike ljudi, ki jih je srečala na svojih potepanjih. Navdiha polni zapisi, ki te popeljejo na drug konec sveta, se kar vrstijo. Cenzura ji ne diši, tako piše tudi o neljubih dogodkih, kot je recimo driska na potovanju. Ampak se od bloga da živeti? Zakaj ga sploh pisati? Zakaj potovanja in kaj je z njimi pridobila? Ninine odgovore preberite v nadaljevanju.
Kaj tebi pomeni potovanje? Zakaj se odločiš in enostavno greš? Kdaj si odkrila to svojo strast?
Že starši so me s tremi leti vzeli prvič s seboj na potovanje. Od takrat naprej so me z njimi zastrupili. Pravim, da so potovanja moja največja droga. Najprej sem potovala s starši, v srednji šoli sama, sedaj pa to ljubezen delim skupaj z možem. Potujem kolikor se le da.
Videla sem tudi, da si pristašica backpack potovanj v lastni režiji. Že od vsega začetka? Zakaj?
S starši smo imeli star kombi, ki smo ga preuredili posebej za potovanja, in z njim odkrivali svet. Tudi takrat sta starša celo pot organizirala sama in jaz sem nato zgolj nadaljevala z njunim delom. Spremenila sem le to, da sem sama oprtala nahrbtnik na ramena in sem šla… Letos pa sva si z možem končno upala uresničiti najine dolgoletne sanje; prodala sva najin osebni avto in si
omislila terenca. V njem sva si uredila tudi posteljo, da sva pri izbiri lokacije za spanje povsem prostih rok. Potovanje z avtomobilom je sedaj postalo v najinem prvem planu. Kamorkoli se gre, greva z avtom. Sploh s terencem, ko greš kamor koli ti srce poželi in si samo ti tisti, ki si z (ne)avanturizmom postavljaš omejitve. Avto je bil ljubezen na prvi pogled. Želela sem si ga 10 let in letos se je pokazalo, da če si nekaj dovolj močno želiš, se to res lahko uresniči... Poleti sva ga že preizkusila. Šla sva po Balkanu – Grčija, Albanija, Makedonija, Črna gora. Za drugo leto pa je plan oditi nekoliko dlje… Spogledujeva se z Gruzijo in Armenijo.
Si ena redkih, ki ima svoj blog in spletno stran, kjer zapisuješ svoja doživetja. Zakaj si se odločila za blog, kako si prišla na to idejo?
Vse skupaj se je začelo s članki, ki sem jih pisala za razne revije. Slovenija je dokaj slab trg za tovrstno početje, uredniki slabo odgovarjajo in v večini primerov se piše brezplačno ali za mizerne honorarje. Tako sem si en dan rekla, da poskusim tudi z blogom. Vse, česar mi ne uspe spraviti v revijo, in je že napisano, bom enostavno zapisala na blog. Tovrstno pisanje se mi je zdelo najboljša možnost. Ni drago, v bistvu je lahko čisto brezplačna zadeva. Vse kar potrebuješ je čas, da premisliš, kako bi bralcem na najbolj zanimiv način predstavil sebe in svoja potovanja ter jim zraven podal še čim več koristnih informacij, ki bi jim prišle prav na njihovih poteh. Pisanje bloga je neke vrste pisanje dnevnika. Včasih je bilo vse na papirju, sedaj smo se digitalizirali. Tako ohranjam tudi stike z družino in prijatelji. Zase bi rekla, da sem dokaj lena, ko pridem iz potovanja. Naredim sicer izbor slik, a ponavadi tega nihče ne vidi, ker se ukvarjam z drugimi stvarmi – tudi s pisanjem bloga. Sedaj pa, če koga moja potovanja zanimajo, si lahko prebere in pogleda na blogu. Imam tudi
potopisna predavanja, kjer povem več, kot bi doma. To mi ustreza, saj tako nikomur ne vsiljujem ničesar, če pa ga zanima, me bo našel, prebral, ali prišel poslušati.
Kaj ti pomeni tvoj blog? Rekla si že, da je neke vrste dnevnik.
Res mi je kot dnevnik. Kar mi roji po glavi, spravim tja, imam ga zase. Seveda pa je super in dodatna motivacija, da kdo to tudi bere. Potovala bi 365 dni, 24 ur na dan, a žal to ne gre. Sem ena tistih, ki živimo s kreditom in zaenkrat enostavno ne morem kar odditi na daljšo pot. Prav zato mi blog pomeni nek podaljšek potovanja. Pišem namreč preden grem, na poti in ko pridem domov. Tako se lahko mesec dejanskega potovanja z lahkoto raztegne na več mesecev trajajočo dogodivščino.
Kje je tista meja, ki jo potegneš in rečeš: »Ne, o tem pa ne bom pisala.«
V osnovi ne kritiziram države, kjer sem potovala, saj vsaka, ne glede na občutek, ogromno ponuja in ti nekaj da. Poleg tega pa je vse preveč ljudi, ki se bojijo iti sami na pot in bi jih s pozitivno naravnanostjo zares želela opogumiti, češ: »Poglejte, saj ni tako težko kot zgleda ali se sliši.« Sicer pa se nikoli ne zadržujem in povem, kar mi pade na pamet. Pisala sem tudi članek za Delo, kako sem imela sredi najslabšega prenočišča na poti, totalno drisko. Eni bi to izpustili, jaz sem o tem pisala cel odstavek, saj je tudi to del tvoje poti. Več kot pokažeš, lažje ljudje berejo in se s tabo poistovetijo.
Kaj bi svetovala začetnikom, ki bi želeli ustvariti svojo spletno stran oz. blog? Kako začeti? Kaj so tiste najpomembnejše stvari, ki jih je potrebno upoštevati?
Najlažje rečem, da spravi na blog, kar ti roji po glavi. Odvisno je tudi od tega, kakšno priložnost vidiš v blogu. Ali dolgoročno upaš, da boš imel kaj povrnjeno ali ga imaš zgolj za ohranjanje stikov z družino in prijatelji. Dobro je, da se predstaviš, kdo si, zakaj potuješ in podobno. Mislim, da ljudje radi vidijo, kdo blog ustvarja.
Se z blogganjem da v Sloveniji tudi kaj zaslužiti ali to počneš zgolj za hobi?
Po mojih izkušnjah se od tega ne da živeti. Sicer pišem šele leto dni in pol in morda se kaj spremeni. Z obiskom sem sicer kar zadovoljna, saj mi raste vsak mesec in to je pravzaprav moje plačilo. Ne vem, ali je kriva Slovenija ali je nasploh takšna situacija… Če dobim povrnjeno za domeno, sem lahko že zelo vesela. Če želiš zaslužiti, potem to vsekakor ni pravi način in bolje, da se pisanja niti ne lotiš. Blog imam tudi za reklamo, saj veliko predavam o svojih potovanjih. Če že kje, se najlažje zasluži prav s predavanji. Ko je na internetu informacija, da imaš predavanje, te ljudje lažje najdejo in imaš tako več možnosti, da pade zaradi tega tudi kakšen evro.
Bi bralcem Globetrotterja zaupala kakšno zanimivo dogodivščino iz kakšnega potovanja?
Teh dogodivščin je ogromno. Ena takšnih zgodb je, ko sva letos z možem v Omanu najela terenski avto in se odpeljala v puščavo pogledat sipine. Na koncu nama je bilo vse skupaj tako všeč, da sva se odločila, da jo nekoliko bolj podrobno raziščeva. Čeprav sva bila totalno nepripravljena, brez kompasa, navigacije in lopate, ki je sestavni del takšne poti, sva na koncu vendarle naredila 200 kilometrov po puščavi. Plan je bil priti do neke oaze, za katero niti nisva najbolje vedela, kje natanko se nahaja. Vozila sva po poteh, kjer ni bilo žive duše, nobenih živali, niti kozjih drekcev, da bi rekel: »Aha, tukaj pa je bil nekdo«. Bila je že malo panika, kar se vidi po tem, da iz te dogodivščine nimam skoraj nobene fotografije, saj ti zaradi nastale situacije in pospešenega srčnega utripa nikakor ne paše fotografirati. Po mukotvornih urah vožnje se je v daljavi vendarle nekaj zableščalo. Bil je beduinov avto nekje sredi puščave. Seveda sva šla do njega, on pa kot da smo prijatelji že celo življenje, ponudi kosilo in kavico. Pomagal nama je tudi pri navodilih za pot, risal pot v pesek, a na koncu je enostavno sedel v avto in peljal pred nama do kolovoza. Z njegovo pomočjo sva brez večjih zapletov in z veliko več sreče, kot pameti, našla glavno cesto. Vse, kar lahko rečem je, da je bila to izredna dogodivščina, ki nama je tudi pokazala, da se z naravo nikakor ne moreš kosati. V spominu pa nama bodo najbolje ostali prav prijazni beduini, ki nimajo nič in bi ti dali vse. Na potovanjih je posebno prav to, da spoznaš in opaziš vrednote, ki v našem tako imenovanem razvitem svetu skoraj da nimajo nobene teže več. Verjetno je to tudi eden izmed razlogov, zakaj tako rada potujem. Vsaka zgodba iz potovanja ti da misliti in domov vedno prideš malo drugačen, bogatejši.
Spanja v hostlih sem se najbolj posluževala v srednji šoli, ko sem prepotovala največ Evrope. Drugače vnaprej nič ne rezerviram. Vedno pa gledam, da je čim ceneje, saj si le tako potovanja sploh lahko privoščim. Recimo v arabskem svetu so znane ravne strehe, na katerih lahko spiš že za zelo malo denarja. Sedaj z možem veliko tudi divje kampirava, kar je povsem brezplačno. Sedaj, ko sva poročena, je edina razlika v tem, da si privoščiva tudi dvoposteljno sobo, včasih sva spala zgolj v doormih.
Kaj bi svetovala vsem tistim, ki omahujejo in se ne morejo odločiti za potovanje in iščejo vse možne izgovore?
Strah je, tako kot pravijo, votel in ga v bistvu ni. Enostavno se moraš odločiti in oditi na pot. Šele tako vidiš, da vseh ovir, ki si si jih postavil, sploh ni. Če pa se pojavi problem, so vedno tam domačini, ki ti z veseljem naklonijo nekaj časa in pomagajo. Sem zagovornica tega, da te dobra volja in prijaznost poneseta zelo daleč. Če si na poti tečen, boš dobil tudi takšne odzive. Če pa si pozitiven, prijazen, boš dobil vse na dlani. Tudi potovanje je zato veliko boljše. Še en takšen nasvet je, da se naučiš par fraz v jeziku države, kjer si. To je ključ za vrata domačinov.
Kaj so tebi osebno dala potovanja?
Potovanja ti dajo neko razgledanost. Poleg tega človek postane veliko bolj skromen, če vidi še kaj drugega, kot zgolj standard življenja, ki smo ga vajeni mi. Vsakič ko pridem domov in vidim čist WC, se stuširam s toplo vodo in spim v postelji, ki diši po čistem, se mi zdi to nekaj najbolj veličastnega… Če bi bila samo doma, bi mi bilo to samoumevno. Ko pa vidiš ljudi, kako živijo in njihova življenja nato primerjaš s svojim, spoznaš da četudi živiš pol slabše kot vsi ostali okoli tebe, ti še vedno gre zelo dobro. Mislim, da bi prav zaradi spoznanj na potovanjih, bili ljudje veliko manj kritični in videli, da nam vseeno ni tako hudo, kot si morda mislimo.
