Potep po ljubljanskih uličicah

 

Poslovnež v elegantni črni obleki z aktovko v rokah hiti čez Tromostovje na naslednji sestanek, uglajena gospa v srednjih letih v modrem krilu in črnih petkah se na starem ponyju pelje po Čopovi ulici v Kavarno zvezda – verjetno na srečanje s prijateljico, kjer bosta popili skodelico kave in si privoščili slastno tortico, dijaki proste, sončne popoldneve po pouku preživljajo na nabrežju Ljubljanice, gruča azijskih turistov z Nikoni dela gnečo med Filipovim dvorcem in Kresijo, ko skušajo v objektive svojih fotoaparatov ujeti Ljubljanski grad, pred kipom Franceta Prešerna starejši rjavolasi gospod v slovenski narodni noši razteguje meh svoje frajtonarice. In ravno zaradi tega jo obožujem – ker je mesto raznolikih običajev, navad, veroizpovedi, stilov oblačenja, kjer se nihče za nikomer ne ozira in zaradi drugačnosti ne žuga s prstom na nikogar. Ljubljana je majhno mestece velikih znamenitosti. Je mesto, kjer že ob prvih jesenskih barvah listavcev zadiši po pečenem kostanju, kjer decembra ni kotička, kjer ljudje ne bi uživali na katerem od številnih odrov z živo glasbo in si greli pozeble prste ob kozarčku kuhanega vina, kjer so poletja najlepša ob aromatični kavi, popiti ob Ljubljanici in dolgih pogovorih s prijatelji. Zato jo imam tako zelo rada!

 

 

Zadnje čase vse pogosteje zaidem v prestolnico – s posebnim razlogom ali pa kar tako. Tokrat sem obiskala svojo prijateljico Nejo in skupaj sva se potepali po skritih in manj skritih kotičkih Ljubljane. Najprej sva obiskali park Tivoli, največji ljubljanski park, ki je le streljaj proč od središča mesta. Skozi podhod naju je potka peljala v čudovit park. Sprehodili sva se po Jakopičevem drevoredu proti dvorcu in si ogledali razstavo fotografij. Obiskovalce parka namreč vse dni v letu pozdravlja fotografska razstava, to je eno najlepših razstavišč na prostem pri nas. Park je vedno poln ljudi – bodisi tekačev, sprehajalcev psov, nosečnic, ki na zelenici izvajajo jogo, ali plesalcev, ki pod krošnjami dreves ob energičnih latino-ritmih usvajajo nove korake salse. Na pomolu pri čolnarni sva dolgo čvekali, saj se že nekaj časa nisva videli. Ker je bil pred nama še dolg seznam, kaj vse si bova ogledali, minute pa – kot vedno, ko si v dobri družbi – minevajo prehitro, sva se vrnili proti centru. Ustavili sva se pri veleblagovnici NAMA in zavili v samopostrežni sladoledni bar Grefino. V lonček sva si nalili sladoled in dodali svoje najljubše dodatke. Njaaami. S sladoled v roki sva se odpravili proti parku Zvezda mimo nagrobnega spomenika Emonca do proste klopce, kjer sva uživali v sladolednem razvajanju, ki ga je bilo prehitro konec.

 

 

Odpravili sva se skozi Kongresni trg, le nekaj korakov in že sva vstopili v staro meščansko hišo, kjer je pred kratkim svoja vrata odprl Muzej iluzij. XXL doza zabave in slikanja za vse ljubitelje sveta iluzij. Osupljivo, navdušujoče, zabavno, fenomenalno in nepozabno! To so vtisi, ki so naju spremljali, ko sva se pomikali iz sobe v sobo, z enega eksponata do drugega. Muzej v treh nadstropjih ponuja raznolik, zabaven in hudomušen svet inštalacij, ki so poskrbele za popolno optično prevaro. Kot opici sva viseli s stropne svetilke, zaplesali v disku, namesto večerje si postregli kar z lastnima glavama na krožniku, odplavali v galaksijo glasbe in barv, lovili ravnotežje in se čudili, zakaj gravitacija ne deluje, kot bi morala. 

 

Navdušeni nad obiskom enega najbolj zabavnih muzejev sva pot nadaljevali po ozkih uličicah, tlakovanih z granitnimi kockami, mimo meščanskih hiš, ki se tesno dotikajo ene druge, oblečene v raznolike odtenke pastelnih fasad. Ljubljanico sva prečkali čez Plečnikovo Tromostovje in se odpravili proti Slovenski hiši. Komaj sva dobili prosto mizo s pogledom na Ljubljanico. Naročili sva si Cankarjevo kavo za dva in hišni koktejl Mala terasa. Na lesenem pladnju servirana kava v prikupnem rdečem loncu (ki ga vidiš le še pri kakšni babici v omari) z belimi pikami je svojevrstno doživetje. Tako slovensko! Tako tradicionalno! Tako prikupno! Nalili sva si črno, vročo kavo in navdušeni nad postrežbo, prijaznostjo, domačnostjo in ohranjanjem slovenske dediščine nazdravili s koktejlom, v mislih pa verjetno obe prepevali zimzeleno skladbo, na katero naju je spomnil koktejl »… Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana …«. Slovenska hiša je edinstven lokal ob Ljubljanici ravno zaradi prepleta podeželskega življenja z urbanim mestnim utripom. Ponudba hrane in pijače je izključno slovenska, k temu pa se odlično zlije interier in imena hišnih specialitet, kjer ne gre brez Cankarja in Kekca. 

 

 

Skozi staro Ljubljano mimo replike Robbovega vodnjaka sva se podali na Ljubljanski grad. Lahko bi izbrali tirno vzpenjačo, ki od leta 2006 povezuje grad z mestom, a sva se raje odpravili peš. Na piedestalu mesta ponosno kraljuje Ljubljanski grad. Hkrati stoji tako blizu mesta, da se zdi, da lahko z obzidja v dlan zajameš stolnico sv. Nikolaja, Nebotičnik ali sprehajalce parka Tivoli, hkrati pa tako daleč od mestnega vrveža in hrupa. Z obzidja se razlega odličen razgled nad ljubljansko kotlino. Podali sva se v notranjost gradu in si ogledali dvanajstminutno projekcijo zgodovine Ljubljanskega gradu. Še bolj pa naju je navdušila stalna razstava Kaznilnica. 

Utrujeni od napornega dne, a polni lepih vtisov sva se vrnili v center. Poslovili sva se z obljubo, da kmalu ponoviva avanturistično potepanje po Ljubljani. Ostalo je še toliko lepih in obiska vrednih zanimivosti. Preveč za en dan. A ravno zato imam razlog, da kmalu zopet obiščem Ljubljano. Neja se je odpravila domov, jaz pa v lov za mehko posteljo in topel kovter. V hostlu Tresor me je sprejelo prijazno osebje in pospremilo do moje sobe 208 (slovenski tolar), kjer sem se počutila kot bankir v mini trezorju. Dobesedno, saj je hostel urejen kot trezor. Simpatičen hostel s super rdečo nitjo, v katero je ujeta prav vsaka soba, je unikatno doživetje. Priporočam! Pa lahko noč in sladke sanje.