1000 km dolga pohodna pot po Španiji – 5. del

Po treh urah sva prispela v prvo vas, kjer sva spila hladno Coca-Colo in nadaljevala pot po cesti do Sante Marte de Tera. Prispela sva pozno. Albergo je izgledal popolnoma nov; trije so se že nastanili; rutinsko sva opravila vse za naslednji dan in zaspala ob 22. uri. Naslednji dan sva na poti do Mombueya naletela na manjši albergo, ki ga vodi družina iz Južnoafriške republike. Oče, mama in dve hčeri živijo misijonarsko; pred leti je oče prehodil Camino in želel v Španiji kupiti nepremičnino. Bili so brez denarja, vendar jim je po spletu okoliščin uspelo kupiti razpadajočo hišo, ki so jo v dveh letih popolnoma renovirali. Tukaj se da ostati čez noč ali ustaviti zgolj na pijači, za katero plačaš prostovoljni prispevek. Neverjetna zgodba o trudu in volji. 38 km sva prehodila v osmih urah in v urejen albergo prišla okrog 16. ure. Večerjala sva doma in ponovila dnevno rutino. Naslednja destinacija je bila Puebla de Sanabria, kjer naj bi se dobila z Dennisom in Markom, romarjema, s katerima sva prehodila del poti. Puebla de Sanabria je turistična znamenitost – prekrasno, z obzidjem obdano mesto na hribu in s še lepšim pogledom na okoliške hribe in doline. Skupno večerjo nam je skuhala Italijanka Lucia, ki se nam je pozneje na poti pridružila še dvakrat.

Ob odhodu naslednji dan je ponovno rahlo deževalo. Zaradi mrazu sva bila z Mitjo oblečena v dežne plašče, čez približno štiri ure pa nas je presenetil snežni metež. Dobrodošli v zadnji regiji, Galiciji! Smeh je bil edina reakcija, ki smo jo uspeli izdaviti, medtem ko smo hodili proti Lubiánu. Albergo je bil tisto noč poln, soba je smrdela po nogavicah, bilo je zatohlo in utesnjeno. Nas to ni pretirano motilo, ker smo večerjo zaključili z aguardientejem, špansko različico šnopsa. Ta pijača me je bičala ves naslednji dan, ko nas je (na mojo srečo) čakal strm vzpon na prvi hrib, ki pomeni uraden vstop v Galicijo. Naša destinacija A Gudiña je bila, v primerjavi s preteklimi izkušnjami, veliko mesto, prav tako je bila urejena nastanitev (postelji sva imela celo skupaj, kar se je zgodilo bolj poredko). V Galiciji ima romanje velik pomen; albergi so urejeni in cenejši, v njih dobiš posteljnino za enkratno uporabo, običajno pa so opremljeni tudi s kuhinjo, čistimi in urejenimi sanitarijami ter prostorom za pranje perila.

Naslednji dan nas je pot ponovno vodila v hrib. Vasice in postanki so bili pogostejši, tako da smo za pot potrebovali nekoliko dlje, ciljna destinacija Laza pa je izgledala kot kopija Logarske doline. Prijaviti smo se morali pri Guardii Civil, v sobi urejenega alberga pa nas je bilo samo šest. In to šest ljudi z enakimi navadami glede bujenja, vstajanja in olike – prijetno presenečenje. Ta dan je naš cilj predstavljalo mestece Xunqueira de Ambía, katerega imena do danes nihče od nas ne zna izgovoriti. Na poti smo se ustavili v zanimivem lokalu, polnem popisanih školjk ljudi z vsega sveta, ki so simbol Camina. Sledili sta kupna večerja in pot do večjega mesta Ourense, česar sva se zelo veselila. Mesto naju je izjemno lepo presenetilo, poleg energije ljudi, prekrasne arhitekture in odlične kulinarike sta center in okolica Ourenseja znana tudi po termalni vodi. V strogem centru mesta in blizu vseh turističnih atrakcij so t. i. »Roman baths« (slov. rimska kopališča), kjer se lahko namaka vsak, ki ima kopalke in nekaj prostega časa. V Ourenseju bi lahko ostala dlje kot en dan, vendar smo imeli »strog urnik«, ki ni dovoljeval počitka. Naslednji dan nas je pot vodila do alberga Castro de Dozón. Na poti smo se ustavili v Casi Cezar, t. i. romarski oazi, kjer upokojeni voznik tovornjaka skrbi za romarje z domačim vinom, piškoti, kavo, hrano in prenočišči.

Do naslednjega mesta Silleda smo ponovno hodili skupaj, vsak zase. Tu in tam se je razvil pogovor, drugače pa je vsak hodil v svojem tempu. Na poti do Sillede smo prečkali prekrasen, tisoč let star most, do mesta pa je vodila čudovita gozdna pot. Ponte Ulla je bila naša zadnja postojanka pred Santiagom in temu primerno je bilo tudi naše razpoloženje. V Santiago smo prispeli 7. 5. 2018 okrog 14. ure in se najprej obvezno postavili v zmagovalni položaj pred katedralo, nato pa sva z Mitjo poiskala sobo, ki bo najin dom naslednja dva dni, in uspelo nama je najti sanjsko prenočišče; lepa in svetla soba z ogromnim obokanim oknom, majhnim romantičnim balkonom in pogledom na živo ulico, v strogem centru mesta le nekaj minut od katedrale. Odšla sva na zasluženo pivo ob znani družbi. Sredi pogovora smo prišli na idejo, da bi odromali od »Pariza do Dakarja«, dveh znanih lokalov v Santiagu, med katerima je 36 barov, v vsakem pa naj bi »pohodnik« spil en aguardiente. Preromali smo tudi to pot, tako da sva naslednji dan malce težje vstala in počakala na najino Compostelo, uradni dokument, ki potrjuje, da si prehodil Camino.

O Caminu bi lahko razpredala še in še, vendar ne bom, ker je pot treba doživeti, vsak pa jo doživi na čisto svoj in neponovljiv način. Čeprav je mestoma naporno in bi najraje ubral lažjo pot, sta čas, ki ga preživiš s samim seboj, in ponos, ki ga čutiš, ko premagaš ovire, neponovljiva. To je pot za vse, ki se želijo znebiti duševne ali materialne navlake, in čeprav marsikomu ne uspe, ima posameznik vedno možnost, da vse skupaj ponovi. Midva po najinih 930 km že razmišljava o naslednjem podvigu. Ultreia!