Treking nasmehov

Prvi stik z Gruzijci je bil na letališču na Dunaju in pozneje v banki v Kutaisiju, kamor smo prileteli. Tam so se najprej izkazali kot komplikatorji, pozneje pa so v gorah pokazali drugo plat. Kutaisi je drugo največje mesto Gruzije, a naše želje so bile gore Visokega Kavkaza. Potovanje v Mestio, prestolnico zgornjega Svanetija, traja pet ur. Do tja peljejo tudi mini avtobusi, maršrutke, a so primerni samo za tiste z dobrimi želodci, saj zelo hitro vozijo čez številne ovinke.

Mestia je glavno mesto Zgornjega Svanetija in polna znamenitosti. Ima nekaj manj kot 2000 prebivalcev. V centru stoji steklena policijska postaja, ki naj bi predstavljala državo brez korupcije. Mestia ima zanimiv etnografski muzej, ki ti odkrije nekaj skrivnosti te regije, kjer se pravoslavna religija še vedno močno prepleta s poganskimi običaji. Iz mesta je čudovito celodnevno raziskovanje jezer Koruldi, v katerih domačini kopajo konje.

Treking poteka od Mestie do Ušgulija, loči pa ju 57 kilometrov potovanja čez prelaze in doline. Med hojo te spremljajo mir, cvetoči travniki, polni življenja, in pogledi na Visoki Kavkaz. Ponuja se ti pogled na vse najbolj znane gore tega območja, od čudovite Ušbe z dvema vrhovoma do najvišjega vrha – Škare, kjer se nahaja strašni ledenik. Med trekingom prečkaš tudi smučišče pod obronki mogočnega Tetnuldija, kjer te skozi vso zimo čaka edinstvena smuka, stran od množic. Reke, ki tečejo globoko v dolini, so divje ter polne blata in ostalega materiala z visokogorja, posebej junija, ko se tali sneg. Mostov ni veliko in še pri tistih, ki so, je treba paziti, da te ne odnese tok. Prečkanje reke Adiši poteka kar s konji. Na poti srečaš tudi različne živali, na primer prašičke, ki se prosto pasejo, in krave, ki so gospodarice cest. Ni se treba bati, da bo zmanjkalo vode, saj je med potjo polno izvirov čiste mineralne vode, ki jo lahko brez skrbi zajemaš v flaško.

Spali smo v gostiščih v Žabešiju, Adišiju in Ipariju. Vasi so zanimive, veliko hiš je zapuščenih, a v zadnjih letih se prav zaradi pohodniškega turizma družine vračajo. Pohod se vsak dan konča med drugo in četrto uro, kar pomeni obilo časa za raziskovanje vasi in njihove okolice. Tako lahko opazuješ domačine pri kmečkih opravilih ali pa se podaš na raziskovanje stolpov ali cerkvic, ki so še posebej lepe v bližini Adišija. V njih se skrivajo ikone in prisega nanje je sveta. Če je ne spoštuješ, nate in na vso tvojo družino preži nevarnost. Skoraj vsaka hiša ima svoj lastni obrambni stolp, ti stolpi pa so skupaj z ohranjenimi in odmaknjenimi srednjeveškimi vasicami vpisali regijo Zgornji Svaneti na Unescov seznam kulturne dediščine. Posebna znamenitost so stolpi na koncu naše poti v Ušguliju, kjer je posebej zaščitenih vseh 200 stolpov. Ti so družinam služili kot prebivališče, varovali pa so jih tudi pred sovražniki, večkrat pred notranjimi kot zunanjimi, saj je bilo tam krvno maščevanje zelo pogosto. Znamenitost so tudi pokopališča, saj ima velikokrat vsaka rodbina svojega, in sicer z velikimi slikami na nagrobnikih, na katerih pa se velikokrat znajde steklenica vina ali kakšne druge pijače. Tam potekajo praznovanja, posebej na veliko noč, zadrževanje turistov pa ni zaželeno.

V družinskih gostiščih se res počutiš kot gost. Velikokrat je na voljo samo nekaj sob, zato je na primer v Adišiju pomembna vnaprejšnja rezervacija. Hrana, ki jo kuha družina sama, je preprosto odlična. Posebna je sol, zmešana z različnimi začimbami, saj takšna namreč zdrži dalj časa. In brez skrbi, gostišča imajo Wi-Fi, ki pa dela z neko svojo, svanetsko hitrostjo. Velikokrat ješ v družinski jedilnici, se sprehajaš po dvorišču in celo nazdravljaš z družino z domačim žganjem čača. Gruzijci radi nazdravljajo, nazdravljanje pa vodi posebni mojster, imenovan tamada. Ti so v družbi spoštovani, njihova nazdravljanja pa so kot pesmi. Nazdravlja se petkrat in obvezno je treba nazdraviti Bogu, prednikom in domovini. Kozarec močne čače, ki ima do 80 odstotkov alkohola, se vsakič spije do konca. Večerji z dobro hrano in nazdravljanjem se reče supra. Gruzijci imajo radi svojo širšo družino, zato te vedno z veseljem popeljejo v gostišča in restavracije svojih sorodnikov.

Vsak dan smo na trekingu srečevali iste sopohodnike. Občasno smo izmenjali kakšno besedo in tako spoznali delček njihovih življenjskih zgodb. Vmes smo srečali tudi ogromno svanetskih vodičev, ki te z veseljem naučijo kakšno novo gruzijsko besedo, vse od madlaba, ki pomeni 'hvala', do nela, ki pomeni 'počasi'. Mi smo imeli kar dva vodiča: Slovenko Ano, ki v Svanetiju že skoraj eno leto živi pri svojem svanetskemu možu Mateu, ki je bil naš drugi vodič. Ker vesta veliko, sta prijazna in prilagajata hojo vsem, ju priporočam tudi drugim. Pomembno je samo, da Ani prineseš kakšno knjigo in kavo. Seveda lahko pot prehodiš brez vodiča, a moraš dobro znati rusko, ker angleščina v vaseh ne bo kaj veliko pomagala. Vedno tudi ni jasno, po kateri poti je treba zaviti. Vodič ti da številne podatke, ki jih drugače ne moreš izvedeti, saj ob poti ni informacijskih tabel, kot smo jih navajeni v Evropi. Poleg tega pa vodič po celotnem trekingu zraven tebe hodi, kot da je na nedeljskem sprehodu.

Za predpripravo na Svaneti se splača pogledati film Dede režiserke Mariam Khatchvani, ki je dobil veliko nagrad in temelji na resničnih zgodbah, govori pa o življenju in običajih v Ušguliju, ki zaradi filma dobiva nekakšen zvezdniški status med vasicami. Igralci so skoraj vsi domačini. A nič ne de, če ti filma ne uspe videti, saj ga vsak dan predvajajo v Mestii v kinu režiserkine sestre.

Zgornji Svaneti je divja pokrajina, v katero se še Gruzijci nekoč niso upali podati. Tam je vladala mafija, veliko pa je bilo tudi ropov turistov. Danes se je vse umirilo, a turizem v Svanetiju še ni razvit. Na to kaže tudi to, da zajtrka pred osmo ni. Ostala pa je starodavna pokrajina, posuta z majhnimi vasicami, ki so jo ljudje izoblikovali v odmaknjenem svetu med visokimi gorami in deročimi rekami. Ravno ta odmaknjenost je pripomogla, da se je njihova kultura ohranila in da jih je preostali svet odkril tako pozno, kar pomeni, da je veliko neokrnjene narave. Vsakega popotnika pričakajo z nasmehom in dobro hrano. Pomembno pa je tudi, da se vsak, ki pride v te kraje, potrudi, da ostanejo še naprej raj za popotnike, torej neonesnaženi in mirni.