Šokantna Manila

Kljub temu da sem bila »majhna riba« in mi ni bilo jasno, v kaj se dejansko spuščam, je vlada rekla »da« in kmalu se je moja pustolovščina v prestolnico Filipinov začela.

Že pot v Manilo je bila prava pustolovščina: V Frankfurtu sem skoraj zamudila let za Hong Kong, zaradi zamude tega leta pa sem definitivno zamudila let iz Hong Konga v Manilo. Na srečo je bilo letališko osebje hudo profesionalno, naslednji let pa je bil zelo kmalu, tako da nisem obtičala na letališču.

Prihod v Manilo je bil zame pravi kulturni šok – sedemurna časovna razlika in tropsko podnebje sta bila dva očitna znanilca spremembe. Na to nisem bila pripravljena in žive duše nisem poznala v mestu. Ker sem v Manilo prispela za vikend in sem bila nastanjena v hotelu, ki se je nahajal na območju, namenjenem kongresni dejavnosti, sem se odločila, da raziščem okolico. Kmalu zatem sem opazila množico ljudi, ki je bila zbrana v veliki dvorani, in vse skupaj me je spominjalo na srečanje Jehovovih prič. Vseeno sem na hitro želela preleteti dogajanje, saj sem radovedna oseba. Takoj so me povabili medse in bilo je jasno, da gre za krščansko mašo, saj je večina prebivalcev na Filipinih kristjanov. Vse skupaj je izgledalo kot en velik televizijski spektakel in na koncu je prijazna gospa vztrajala, da mi predstavijo duhovnika, ki je med drugim živel tudi v Nemčiji. Nekako me je bolj spominjal na poslovneža kot na duhovnika. Glede na to, da so bili Filipini pod špansko oblastjo, sem srečala ogromno ljudi s španskimi imeni, ker pa so Manilo kolonizirali tudi Britanci, ljudje tekoče govorijo angleško.

Naslednji dan so v zgodbo vstopili trije mušketirji in stvari so se odvijale nekako takole: Še preden se je konferenca uradno začela, sem ugotovila, da imam telesnega stražarja. Skozi talno režo na vratih moje hotelske sobe je nekdo potisnil list papirja. Bilo je obvestilo organizatorjev konference, da me v avli hotela čaka telesni stražar, ki mi je na voljo. Dejstvo, da imam telesnega stražarja, je bilo eden največjih šokov, ki sem jih doživela med svojim bivanjem v Manili. Nekako se bom znašla tudi s tem, sem si rekla. Tipu je bilo ime Edgar in dejansko sem se z njim kar veliko družila, saj se je izkazal kot zanesljiv in zaupanja vreden človek. Predstavljala sem si ga kot enega od mušketirjev, ki skrbi za mojo varnost, saj Manila ne slovi ravno kot varno in turistom prijazno mesto.

Kmalu potem, ko se je konferenca začela, sem doživela nov šok. Glede na protokol so udeležence posedli po abecednem redu, glede na ime države. Dojela sem, da sem edina predstavnica Slovenije in da sem dejansko vodja delegacije. Moj sosed na levi, diplomat iz afriške države Sierra Leone, me je pozdravil v slovenščini. In najprej sem pomislila, da gre za šalo. Ampak ni bilo tako. Tipu je bilo ime Arthur in dejansko je v 80. letih prejšnjega stoletja študiral ekonomijo v Ljubljani, ko je bila Slovenija še del bivše Jugoslavije in se je šla študentske izmenjave neuvrščenih držav. Moj sosed na desni je bil gospod iz Somalije, ki je zadnjih dvajset let živel v New Yorku kot diplomat v službi Somalije. Ime mu je bilo Ahmet in rekel mi je, da ga spominjam na eno od svojih hčera. Ahmet je bil pravi očetovski lik, v njegovi in Arthurjevi družbi sem se počutila prijetno. Zato sem Arthurja in Ahmeta poimenovala druga dva mušketirja. Med dvodnevno konferenco sta bila moja najboljša družba. V prostem času pa sem s pomočjo telesnega stražarja Edgarja uspela raziskati staro mestno jedro Manile in ujeti utrinek nočnega življenja.

Ko sem se iz Manile vrnila domov, sem bila očarana nad pustolovščino. Jasno mi je bilo, da moje življenje ni več takšno kot prej. Ta medkulturna izkušnja, čeprav v obliki službene poti, se me je močno dotaknila. Nenadoma sem se zavedala, da vsa moja prejšnja potovanja niso tista prava potovanja in da vse to še čaka name. Toliko sveta je še treba videti, toliko zanimivih ljudi je, ki jih moram srečati in se z njimi povezati. In da ni vsak dan v življenju priložnost, ko srečamo ljudi, ki so tako neverjetni, da jih lahko poimenujemo trije mušketirji: Arthur, Ahmet in Edgar.