Ali Kje in kdaj na Islandiji doživeti severni sij? Pa veš, da ima aurora borealis dvojčico? Imenuje se aurora australis.
Začelo se je obdobje leta, ko se ena najlepših naravnih skrivnostnih lepotic prikaže le tistim, ki so pripravljeni čakati v temni noči. Okej, šalo na stran.
Aurora borealis ali z drugim imenom severni sij.
Sanje mnogih ljudi.
Mala Veronika si je ob prebiranju slikanice finskega avtorja Maurija Kunnasa, Božiček, lahko le predstavljala ta čarobni ples svetovni.
Nikoli pa si ni upala niti pomisliti, da vse to bo nekega dne doživela v realnosti.
Okej, tudi pesnjenje na stran. In ja, to sem doživela. Oziroma doživljam.
P. S. Najboljši nasvet za opazovanje aurore je na koncu tega članka!
Prvič sva se srečali na izletu z ladjo Elding Northern Lights Cruise, in sicer 7. septembra. S prijateljico iz Danske sva se odločili, da bova tisti dan videli severni sij. Obe prvič v življenju. In tako se je zgodilo. Z ladjo smo se odpeljali iz pristanišča v Reykjaviku, se po 40-minutni plovbi »skrili« pred svetlobnim onesnaževanjem za dva manjša otočka v bližini. Na ladji so bili na voljo veliki pajaci. Bilo je precej mrzlo. Oblekla sem kar dva (glej sliko) in komaj sem se premikala, ampak vseeno sem si tako omogočila udobje. Motor je ugasnil in prižgali so glasbo.
Eno uro smo opazovali nebo sredi morja. Umaknila sem se od skupine in šla na kljun ladje, kjer sem se ulegla na pod (zakaj bi naprezala vrat, če lahko sproščeno ležim ter mi je toplo v mojih dveh pajacih in bundi). Uživala sem v zibanju ladje na nežnih valovih, prijetni glasbi, miru in pogledu na nočno nebo v upanju, da se oblački malo razkadijo in bom videla severni sij. In tudi če ga ne bi, sem si izkušnjo vseeno naredila magično. Ampak pojavil se je, čiiisto malo. Aurora se mi je sramežljivo predstavila in pomežiknila iznad oblakov. Moje srce pa sta napolnila otroška igrivost in smeh. Ko sem prišla nazaj do skupine in prijateljice, sem začela kar plesati in od vodiča prejela komentar: »That's the spirit, even if there is not much lights going on.«
Ker je bila oblačnost večja, kot so predvidevali, so nam ob koncu dali karte za brezplačen izlet, ki jih lahko izkoristim v roku dveh let.
Enkrat, ko sem bila na prijateljičini kmetiji Holmur na jugu (blizu Höfna) (slika s hišo). Kp 2, polna luna, smer sever, 30 minut. In drugič, ko sem se preselila v Borgarnes (Kp 2–3, smer sever, 30 minut zunaj). Gospodična pa je končno nehala biti sramežljiva 10. novembra (Kp 2–4, dve uri zunaj, smer severozahod).
To je bil dan, ko sem ostala brez besed. Skakala sem tako visoko, da bi se je lahko skoraj dotaknila. Roke so mi skoraj zmrznile, ker sem od navdušenja pozabila na rokavice. Srčen smeh se je slišal vse okrog hotela, saj nisem bila edina. Dve uri sem preživela z dvema Portugalcema, in čeprav smo se komaj poznali, smo se od sreče začeli kar objemati in skakati in vedeli smo, da bo ta spomin z nami za vedno. Iz minute v minuto so se luči večale in večale ter zajemale čedalje večji del neba. Začele so se na severu. In potem so segale vse od zahoda do vzhoda, vključno s severno smerjo neba.
Res na hitro je mimo mene švignila 15. oktobra v Reykjaviku, ko sem zvečer skupaj s Hearts in the Ice in Global Choices zaključevala dan na konferenci o severnem tečajniku Arctic Circle.
10. oktobra, ko je indeks Kp z 2 narastel na 7. Pogledala sem napovedi in, ja, zasledili so močne solarne nevihte. Možnost vidnosti sija so imeli tisti dan celo na severu Nemčije. Ravno sem se z izleta vozila proti slapu Glymur. Intuicija mi je govorila, naj nazaj ne grem po običajni poti, ampak čez prelaz med gorami. Hvaležna sem intuiciji in hvaležna sem temu, da sem jo poslušala.
Bila sem sama. Sredi islandskih gora. Nikjer ni bilo nikogar. Zadnji kraj je bil 25 minut vožnje nazaj, naslednji pa 20 minut vožnje naprej. In najboljše pri tem je bilo, da ni bilo niti pikice svetlobnega onesnaženja. Ustavila sem avto. Stopila ven. Odprla sem usta in samo gledala v nebo. Zvezde. Rimska cesta in zametki severnega sija, ko sem pogledala proti severu. Po enourni zvezdni meditaciji sem se odpeljala naprej. Ustavila sem se bližje civilizaciji in aurora je postajala čedalje močnejša. Spet sem se ustavila (20.30, slika »ob poti«). »Aha! Tole danes bo žurka na nebu!« In nisem se motila. Pripeljala sem se do Borgarnesa. Oblekla sem se v najtoplejša oblačila in vedela sem, da bom verjetno pol noči preživela zunaj.
Žurka se je začela okoli 21. ure in, kot se za pravo auroro spodobi, se je razvnela od 22. ure naprej. Moji vzdihi in izdihi, moji »vau, oooo, uuuu«, glasno smejanje, vzhičenost in vzkliki veselja so bili glasba. Plesala pa je aurora. Po celotnem nebu! Samo poglej slike in ti bo jasno!
Aurora je uvrščena na seznam sedmih naravnih svetovnih čudes. Znanost pravi, da je aurora borealis posledica solarnih geomagnetnih neviht, ki se pojavi kot vidna svetloba, ko nabiti delci, ki pripotujejo od sonca, reagirajo z atomi plinov v Zemljini atmosferi. In malo kemije in fizike (ne preskočiti tega dela, ni tak bavbav).
Temperatura sončevega vetra je temperature sonca in zato potuje zelo hitro. Zemljina atmosfera, ki planet ščiti, je sestavljena (primarno) iz kisika (21 %) in dušika (78 %). Atomi teh plinov ob reakciji z delci polarnega vetra absorbirajo solarno toploto. Atomi se zaradi dovoda energije vzbudijo (preidejo v višji energijski nivo). Atomi pa imajo vedno težnjo po tem, da preidejo v stabilno oziroma normalno stanje. Ob prehodu v to stanje izpustijo odvečno energijo v obliki vidnih fotonov (delcev svetlobe).
Tako kot pri nas, ko doživimo stres, ki je reakcija na neko zunanjo situacijo. Recimo, da smo se ustrašili nekega glasnega poka. Posledica tega je stres. Hitro želimo priti nazaj v stanje pomirjenosti in zato ponavadi nekaj naredimo, se na primer z nekom pogovorimo in tako damo iz sebe odvečno energijo, se pomirimo.
Te fotone vidimo in jih imenujemo severni sij.
Severni sij je viden, če smo čim bližje severnemu tečajniku, torej na severni polobli. Seveda med drugim na Islandiji, kjer sem ga prvič videla jaz. Sicer pa tudi na Aljaski, Grenlandiji, Norveškem, Švedskem, Finskem in v Kanadi.
Da pa ga lahko vidiš, »bejži« stran od svetlobnega onesnaženja in onesnaženja z delci in smogom! P. S. Naj bo to še opomnik, da v vsakdanjem življenju po svojih najboljših močeh uvedeš prakso zmanjševanja (kateregakoli) onesnaževanja. In potem poglej, kaj čarobnega ti bo to prineslo čez čas.
Si že slišal, da obstaja dvojčica aurore borealis, imenovana aurora australis?
Edina razlika med pojavoma je, da auroro australis vidimo na južnem tečajniku oziroma na južnem polu in je torej južni sij. Ta je viden na Antarktiki, Novi Zelandiji, Avstraliji, v južnem delu Južne Amerike in v Južni Afriki.
Indeks Kp je lestvica od 0 do 9. Opiše motnjo Zemljinega magnetnega polja, ki nastane zaradi solarnega vetra. Vrednost 0 predstavlja nizko aktivnost, vrednost 9 pa visoko aktivnost, torej možnost, da vidiš severni sij. Glede na ta indeks lahko ugotavljamo verjetnost, da ulovimo sij (glede na lokacijo). Ko si na geografski lokaciji, kjer je možnost, da vidiš auroro, poglej na lokalne meteorološke spletne strani. Na Islandiji je to vedur.is. Na telefon pa si lahko naložiš aplikacijo My Aurora, kjer lahko bereš zemljevid prekrivnosti neba z oblaki in ga primerjaš z indeksom Kp ter tako uloviš auroro!
Da uspeš ujeti auroro, moraš torej ne le gledati, kakšen je indeks Kp, ampak tudi prekrivnost neba z oblaki. Glede na to se lahko pripraviš vnaprej. Na Islandiji se vreme zelo hitro spreminja. Resno. Zdaj sneži, čez dve minuti bo popolnoma jasno. Zato se moraš pripraviti vnaprej. Luči so sicer, ko je indeks Kp nad 3, vidne tudi v Reykjaviku. Dlje ko greš od poseljenih območij, torej bolj na podeželje, lažje jih ujameš. Vse moje fotografije so posnete v kraju Borgarnes (eno uro vožje zahodno od Reykjavika).
Aurora, ki jo vidimo s prostim očesom, je ponavadi sive in (močne) zelene barve. Lahko pa se pojavi tudi v odtenkih roza, modre, vijolične in rdeče. Barvni spekter je odvisen od vrste in nadmorske višine plinov v atmosferi.
Severni sij velikokrat (pri nizkem indeksu Kp) ni viden s prostim očesom in ga lahko vidimo le, če posnamemo fotografijo. Vau, kaj? Ja. Ljudje nimamo dovolj močnih očesnih receptorjev, da bi vedno lahko videli ta pojav.
Po mojih izkušnjah se je vedno začel kot siva barva, nekako zamegljena zelena. Da je prisoten (in da oblakov slučajno nisem zamenjala za sij), sem preverila tako, da sem ponavadi posnela fotografijo.
Ampak ko je indeks Kp vsaj 2 ali 3, je ta ples svetlobe viden s prostim očesom (zdaj verjetno že veš, zakaj sem na začetku v oklepaje dopisovala uro, kako dolgo sem opazovala nebo, in vrednost indeksa Kp).
11. oktobra, na dan žurke, pa ni dvoma, da je ob takšni jakosti, kot je razvidna s fotografij, bila tudi opazna na nebu! V živo pa ima vse skupaj poseben čar. Iz nežne sivkaste svetlobe se sij razvije v nežno zeleno in čedalje bolj močno zeleno. Začne se zamegljeno, oblike pa postajajo čedalje bolj ostre. Spreminjajo se iz sekunde v sekundo.
Po moji mini raziskavici pa se lahko severni sij, ko je geomagnetna nevihta res močna (Kp 9), vidi tudi v Sloveniji! Nazadnje je bil viden leta 2011, več o tem pa lahko najdeš tukaj.
Oziroma lahko, če imaš dovolj zmogljivo kamero na telefonu in možnost, da si nastavitve fotografiranja urediš ročno:
Definitivno pa potrebuješ stojalo. Moje je bilo takšno eksperimentalno, enkrat skodelica čaja na informativni tabli, drugič leseni koli, ki sem jih našla v bližini.
Posnemi jo s svojimi očmi in srcem! Medtem ko gledaš v nebo, položi roko na svoje srce, začuti svoj utrip in globoko zadihaj. Pristani natanko v tistem trenutku. Prepusti se magiji, bodi tam in bodi prisoten! Naredi fotografijo občutkov, ko aurora pleše nad tabo. Fotografijo, ki bo s tabo šla vedno in povsod. To je dragocen spomin, ki se ga boš spominjal za vedno!
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
